Rašica po grebenu z vodiške strani

Še vedno omejena na svojo občino in sita cest od zadnjič sva si 9. aprila izbrala cilj, ki je »pravi« hrib, in pot, na kateri nisva pričakovala drugih hodcev: Rašico po grebenu z vodiške strani. Zavedala sva se, da bova pri tem »za nekaj metrov« prestopila občinsko mejo, a po izkušnji iz časa, ko sva raziskovala kraje, povezane z Rašiško četo, sva bila prepričana, da v tisti samoti ne bova napravila nobene škode in tudi naju ne bo ogrožal nihče. Odpeljala sva se pod vas Rašica na parkirišče ob gozdni cesti proti Selu pri Vodicah, izhodišče za vzpon na Vrh Staneta Kosca. Bila sva pozna, a ker je bil četrtek, nisva pričakovala posebne gneče. Toda že med potjo je ob cesti stalo precej avtomobilov in parkirišče je bilo skoraj polno. Gospa, ki je parkirala zraven naju, je kljub pozni uri (enajst proč!) pozdravila »Dobro jutro.«

Odpravila sva se po gozdni cesti proti Selu, prepovedani za promet (razen za lastnike zemljišč). Ko sva bila že mimo odcepov levo proti Gameljnam in desno proti Vrhu Staneta Kosca, sva zagledala policista na konjih. Zaskrbelo me je, da naju bosta zaradi bližine meje z vodiško občino skušala odvrniti od najine namere, pa sta le prijazno pozdravila. Čez 20 minut se je na desnem ovinku odcepil levo označen kolovoz (Povodje 20min). Pot so nama popestrili cvetoči zimzeleni in izgubljeni predmeti, ki so na grmih čakali lastnike (igrača, rokavice). Tu in tam se nama je ponudil pogled na Kamniško-Savinjske Alpe. Spremljale so naju Knafelčeve markacije (poleg nekaterih M za Ljubljansko mladinsko pot) ter blede rumene črte in črke L. Na obe strani so vodili številni neoznačeni odcepi. Odkar sva pustila za seboj tistega na vrh Rašice, sva srečala komaj kaj pohodnikov in nekaj kolesarjev. Po dobrih 20 minutah sva prispela do prečne ceste, ob kateri je stala smerna tablica Šmarno-savske poti: nazaj Šmarna gora 1h 40min, desno Rašica 35 min. Vendar nisva zavila desno, kajti, kot rečeno, sva se namenila povzpeli na Rašico po grebenski poti iznad Sela pri Vodicah. Čez dobrih 20 minut sva prepoznala znamenje, posvečeno Pikovemu Korlu, in tako približno vedela, kako daleč sva že. Pod cesto okrog krmilnice čez 5 minut je bilo vse belo trilistnih penuš, sicer pa so poleg neverjetnih množin zimzelena ob cesti cveteli še deveterolistne konopnice, mlečki, tevje, trobentice, blagodišeči telohi, nekaj lapuhov, navadni in beli repuhi pa so že odcveteli.

Po dobrih 10 minutah sva prišla do skakalnic in igrišč Smučarskega društva Strahovica. Sicer sva tam že bila, a sem šele zdaj izbrskala, da je društvu inž. Stanko Bloudek leta 1949 pomagal skonstruirati dve skakalnici, 35- in 20-metrsko (zdaj 40 in 20 m), saj je bil ta šport do 70. let prejšnjega stoletja na Selu pri Vodicah in v okolici zelo razvit. Zdaj prevladujejo druge panoge, a za skakalnici skrbijo in ju občasno še uporabljajo. V bližini je vodiška občina postavila tablo z obvestilom, da se je od 23. marca 2020 po občinskih gozdovih in gozdnih cestah v času prepovedi gibanja in zbiranja na javnih mestih in površinah prepovedano voziti s kolesi, kolesi z motorjem in motorji (le zakaj?). Ob cesti, po kateri sva prišla in s katere naj bi zavila desno, ni bilo kažipota. Desno se je odcepilo več poti in na drevesih so bili napisa Dobeno in Š. Turn, markacije in beli trikotniki. Ker nisva vedela, katera pot je prava, sva vprašala domačina, ki stanuje pod skakalnicama. Pojasnil je, da morava najprej po poti za Dobeno, potem pa na razcepu desno po grebenu. Posvaril naju je, da morava biti pazljiva, češ da se je sam na grebenski poti že večkrat izgubil.

Sledila sva torej napisu Dobeno in se kar kmalu za veliko kolesarsko skakalnico znašla pred prvim razcepom. Levi krak je bil označen in tudi na naslednjih razcepih so naju vodile markacije. Ko se nama je ponudil »tapeciran« skalnat rob, sva si privoščila malico. Medtem ko sva tiho sedela na mahu, sva v bližini videla skakljati divjega zajca. Med nadaljevanjem poti sva naletela še na več »kolesarskih naprav«, nekatere že precej trhle. Steza je postala strma in se je obrnila navzgor proti grebenu, a po 15 minutah, še preden sva ga dosegla, sva obrnila desno na prečno stezo. Tudi na naslednji prečni kolovoz sva zavila desno, na levi pa je bil bel trikotnik, kakršnega sva nad Selom videla ob poti za Šinkov Turn. Po slabih 10 minutah je z desne od spodaj pritekel kolovoz in povzpela sva se levo po njem. Na najvišji točki se je z desne čez najino pot spustila kolesarska, zaprta z rdeče-belim trakom. Takoj pod tem stičiščem so bili trije kažipoti (Predles, 535 m): nazaj Selo 40min, desno Rašica 50min, naprej Mengeška koča 1h 30min. Ob poti proti Rašici so se vrstili rumeni L in črte. Za kažipotoma nazaj Mengeška koča / Grebenska pot in levo Rašica / Grebenska pot čez 10 minut sva sledila slednjemu rahlo navzdol po prečnem kolovozu (desno so bili spet rdeče-beli trakovi). Na več drevesih je bil del lubja odstranjen (odstranjena markacija ali priprava na novo?). Kmalu sva skozi drevje zagledala cilj, za trenutek tudi stolp. Po 10 minutah sva sestopila na gozdno cesto in zakoračila levo po njej, a jo že prej kot v 5 minutah zapustila v desno po označenem kolovozu. Prehitel naju je tekač najinih let. Na vsej grebenski poti sva naletela le na tri ljudi, torej sva dobro izbrala.

Koreninasta pot, posuta s češarki in suhim listjem, se je vzpenjala med čedalje nižjimi in tanjšimi drevesi, po četrt ure pa sva se pri smerni tablici in kažipotu za grebensko pot spustila levo, spet po poštenem gozdu. Stolp na vrhu se je že dobro videl. Pri naslednjih kažipotih (Rašica Z, 602 m) sva nadaljevala naravnost naprej, nato na razcepu, kjer je bilo najbrž vseeno, kateri krak izbereva, levo. Svet je postal precej skalnat in po dobrih 5 minutah sva dosegla vrh (641, 642 ali 647 m, na vsakem zemljevidu drugače). Stolp in telovadno orodje sta bila »zaprta« zaradi korone. Klopi pred domom pod vrhom so bile poveznjene na mize in obdane s trakom. Ljudi je bilo dosti manj, kot je bilo pričakovati po številnih avtomobilih na izhodišču.

Vračala sva se po drugi strani, po gozdni cesti. Na križišču čez slabe četrt ure sva nadaljevala naravnost navzdol in na naslednjem desno (Gameljne) po koreninastih stopnicah. Po tej stezi sva dotlej vedno tacala po blatu, tokrat pa se nama je prav kadilo izpod nog. Ob njej so cvetele lopatice. Čez slabih 15 minut sva prepoznala klanec, po katerem je pred šestimi leti pridrvel kolesar, da je Ajdi kar zaprlo sapo, in prej kot čez 10 minut sva bila že na parkirišču.

Štiri ure na svežem zraku, gor poltretjo uro hoje, dol dobre pol, nobenih »nevarnih« srečanj in le manjši prestop(ek) občinske meje ‒ skratka kar uspešen dan.