Tavanja po slovenskih hribih: Lisca po plezalni poti in Lovrenc brez encijanov

Lisca (948 m) je v vseh letnih časih zelo obiskan vrh v Posavskem hribovju. Razlogov za priljubljenost je obilo: je razgledna, z nje vzletajo padalci in zmajarji, vremenarji imajo na njej radar in postajo, v Tončkov dom in Jurkovo kočo prihajajo planinci, kolesarji, športniki, šole v naravi. Prvič sva bila na Lisci spomladi 2006, 22. maja letos pa sva se odpravila tja skupaj z Marjano, da bi preizkusili zavarovano plezalno pot.

Odpeljali smo se v Sevnico in v krožišču sledili smerokazu za Planino pri Sevnici, pri vinski kleti Mastnak pa smerokazoma Krakovo in Lisca 7 levo. Na križišču s kapelico smo izbrali glavno cesto in nato na razcepu desno (levo Lisca). V zaselku Cerje (pojavlja se tudi različica Cirje) smo parkirali pri vodnem zajetju na urejenem parkirišču (S 46.062977, V 15.284464). Ob njem stoji tabla 2a Planinska pot: NA LISCO IZ CERJA – skrajšana različica južnega pristopa na Lisco iz Krakovega z osnovnimi podatki o občini Sevnica, zemljevidom poti, reliefnim zemljevidom občine z okolico ter fotografijami pokrajine in cvetja. Kažipota (Cerje S, 640 m) sta kazala Krakovo 25min nazaj, od koder smo se pripeljali, in Lisca – zelo zahtevna pot 40min, Lisca – čez skalce – strma pot 45min, Lisca – Pastirčkova pot 50min v nasprotno stran.

S parkirišča smo odšli levo navzgor po asfaltni cesti. Pri naslednjih kažipotih (Cerje SV, 652 m) se je strma pot odcepila levo v gozd, mi pa smo ostali na cesti, ki je tik pred naslednjim odcepom postala makadamska. Tam (Cerje – pečina, 662 m) smo pri veliki skali z markacijo, dvojnim stopnim klinom in jeklenico zapustili cesto in sledili kažipotu levo na zelo zahtevno in na lahko Pastirčkovo pot. Pri naslednjih kažipotih (Lisca – pastirček, 774 m) smo se ločili še od Pastirčka in se povzpeli ostro desno. Tabla o zelo zahtevni poti na Lisco nas je opozorila, da se je lotevamo na lastno odgovornost. Dobre četrt ure nad parkiriščem smo na višini 786 m dosegli vstop vanjo. Dolga je 368 m, od tega je 123 m plezanja. Ima težavnostno oceno B/C, zadnji odsek pa kar D/E.

Opremljeni s samovarovalnimi kompleti in čeladami smo se povzpeli po dolgi vrsti lestvenih klinov, ob katerih je bila napeta jeklenica. Pomagali so nam preplezati kakih 20 m visoko navpično steno. Sledilo je plezanje po skalah ob varovalih. Tako kot v Hvadniku sem neko mesto komaj zmogla, ker je bil korak predolg za moje krake. Le kako se skobacajo tam čez 12-letniki (za mlajše ta pot »ni primerna«)? Na koncu prvega dela smo si nekoliko oddahnili ob pogledu na dolino. Pri vitki skalni konici smo se podali v drugega, spet po klinih in ob jeklenicah, ki delajo »čudeže«: niti jaz se nisem bala vzpenjati čez – vsaj v mojih očeh – nepreplezljivo skalovje. Na koncu nas je prehitel nekdo, ki je samokritično (?) pripomnil: »Hitro, pa neumno,« in stekel naprej. Bil je brez plezalne opreme. Po vnovičnem pogledu v dolino smo se lotili tretje stopnje. Neko trebušasto skalo je bilo treba oblesti s precej zraka pod nogami. Zajeda na koncu tretje stopnje je bila zame pretežka; z Janijem sva jo oblezla po levem robu, Marjana pa jo je zmogla. S četrto stopnjo ni bilo težav, peto pa smo zaradi »hude« zahtevnostne stopnje D/E izpustili.

Na vrhu skale z ograjo na višini 917 m smo se od klopce še zadnjič ozrli v dolino. »Predpisani« čas 40 minut smo krepko presegli: vzpenjali smo se skoraj eno uro. Dobro minuto zatem nas je pri Tončkovem domu na Lisci čakalo veliko presenečenje: kljub petku dopoldne nepričakovan vrvež. Po prenovi notranjosti so proslavljali ponovno odprtje doma, ki ga je tisti dan prevzel nov najemnik. Dogodek so snemali tudi televizijci, tako da je Jani srečal svoja nekdanja sodelavca novinarja in snemalca. Goran nas je nemudoma poslikal, povabilu na golaž pa se nismo odzvali, ampak smo se podvizali na bližnji vrh.

Prvo kočo na Lisci je že leta 1902 postavil nadučitelj in pobudnik planinstva v teh krajih Blaž Jurko z Razborja. Jurkovo kočo in planinski dom iz leta 1932 so 28. junija 1944 požgali partizani. Sevniški planinci so leta 1948 postavili novo kočo, ob 70-letnici pa odprli večjo, današnjo. Leta 1952 so zgradili še nov dom in ga poimenovali po predsedniku planinskega društva Tončku Čebularju, ki je vodil gradnjo. Na Lisci je še marsikaj: vzletišče in hiška kluba Kondor Radeče, hiška Mojca Kopitarne Sevnica, kapelica, športno igrišče, igrala za otroke, smučarska vlečnica. Ob meteorološki postaji je plapolala zastava. Meteorolog, ki se je mudil tam, nam je z veseljem razlagal o svojem delu. Okrog razgledne plošče, klopi in nahrbtnikov se je motal prikupen kuža, s katerim je imela največ veselja Marjana.

Nato smo se odpravili proti Lovrencu. Z vrha smo se spustili mimo Jurkove koče in čez pisan travnik proti gozdu. Pri prostoru za piknike 3, imenovanem Pod nebesi, je »parkiral« helikopter. V bližini je stala razlagalna tabla o gozdu. Sčasoma se nam je zazdelo, da smer ni prava, in smo se obrnili levo navzdol po nekakšnem makadamu, ki se je iztekel na travnik s pogledom na Lisco na levi (srčasto naslonjalo tamkajšnje klopce je kar klicalo k fotografiranju) in na naš naslednji cilj na desni. Mimo prostora za piknike 2 Pod bukvijo smo prišli v gozd in do razcepa (890 m) s kažipotoma levo (tja kolesarjem ni dovoljeno) Cirje 15min in Sevnica čez Krakovo 2h, naravnost (dovoljeno tudi za kolesarje) pa Sevnica čez Sv. Jošt 2h 10min, Breg 1h 40min in Lovrenc 1h (naša smer).

Spuščali smo se po široki skalnati, koreninasti in razmeroma strmi markirani stezi. Po 20 minutah smo bili že pri Sv. Joštu. Nekaj o tej podružnični cerkvi župnije Razbor smo izvedeli z razlagalne table. Kdaj so zgradili prvotno stavbo, se ne ve, pozneje so jo večkrat spreminjali, zdaj pa jo menda kar uspešno vzdržujejo in obnavljajo s prihodki od kračevanja (licitacije prekajenih mesnin, ki jih darujejo domačini) na pustno nedeljo. Sledilo je več razcepov, označenih s kažipoti in napisi na drevesih, ki so nas zanesljivo vodili skozi gozd. Pri kapelici Marije Pomagaj z letnicama 1900 in 2012 ter vodnem zajetju so cveteli majceni šipkovi grmički.

Četrt ure pod Sv. Joštom smo sestopili na asfaltno cesto Breg‒Lisca in se pod nekaj hišami spustili levo po njej, a jo že na koncu bližnjega odmikališča z mizo, klopcama in skladovnicami drv zapustili. Po stopnicah in ozki stezi smo zakoračili levo v gozd. Še enkrat smo prečkali asfaltno cesto in pod njo skoraj suh potoček ter se končno začeli vzpenjati. Kljub poznemu datumu so še vedno cveteli pljučniki. Kar hitro smo dosegli ozko asfaltno cesto (levo Lovrenc). Nekoliko nas je potrl pogled na prazno ptičje gnezdo, ki je ležalo ob njej.

Po slabe četrt ure smo zavili levo s ceste in po smrekovem »drevoredu« prikorakali na travnike pod domačijo Frece, kjer smo spet zavili levo. Vsenaokrog je opojno dišala sušeča se pokošena trava. Pri kažipotih na Polani (722 m) smo se obrnili levo na kolovoz in ta se je kmalu zožil v stezo. Nekaj časa smo hodili po ravnem, celo rahlo navzdol, izstopili iz gozda na travnik z rumeno Blatnikovo hišo in sredi zelenja zagledali Sv. Lovrenca. V gozdu nad hišo smo zavili levo na gozdno cesto, z nje pa pri kažipotih z nekakšnim rdečim srcem ob vznožju še enkrat levo mimo skromnih klopce in mize, ki sta tičali v grmovju. V podrasti so se skrivali pojalniki.

Čez 25 minut smo se od kažipotov Planinske poti XIV. divizije (Okroglice, 730 m) usmerili desno v travnati breg pa spet v gozd in po njem navzdol med bledimi naglavkami. Pred koncem gozda sta nas poleg kažipotov (Okroglice, 700 m) čakali tablici Pozor! Hud bik in opozorilna, da je prepovedano hoditi čez travnik. Tako se je pot precej podaljšala, saj je bilo treba daleč okrog obsežnega travnika. Pri kažipotih ob vogalu ograje, kjer je cvetelo ptičje mleko, smo prestopili električnega pastirja, ki je bil očitno vključen, saj je iz žic glasno prasketalo.

Kažipotu smo sledili levo z asfalta na makadam, ki je tekel mimo hiše in kamnitega zavetišča z betonsko streho. Nasproti slednjega smo pri tabli o botaničnem naravnem spomeniku – nahajališču clusijevega svišča (omenjene so tudi kranjska lilija, orhideje in opojna zlatica) – zavili levo čez travnik, poln pisanega cvetja, a svišče (encijane) smo žal že zamudili. Pot, omejena z vrvicami, nas je 25 minut od prvega srečanja z Okroglicami pripeljala do cerkve sv. Lovrenca na Gori (722 m), imenovani tudi kar (Sveti) Lovrenc. Letnica 1709 nad oknom nad vhodnimi vrati ni letnica postavitve, saj je bila cerkev tam že v 16. stoletju. Nekateri menijo (ugibajo?), da je v njej pridigal celo Primož Trubar, ko je služboval v Loki pri Zidanem Mostu. S table smo se poučili o biosfernem območju Kozjansko in Obsotelje, naravi Lovrenca in okolice ter Svetem Lovrencu na Gori. V popravljeni in na novo prekriti mežnariji nad cerkvijo prirejajo razstave; na vratih je pisalo, kje je mogoče dobiti ključ (tega prej žal nismo vedeli).

Vračali smo se sprva po isti poti, čez pol ure pa zapustili markirano in zavili desno na stezo mimo Blatnika. Travnik je bil posejan s kukavicami, lučniki, ivanjščicami, črnimi deteljami, raznovrstnimi kobulnicami in rumenimi košarnicami, zlaticami, travniškimi kaduljami, najlepše pa so bile navadne turške detelje. Ne vem, zakaj je modrin namesto v tem cvetličnem raju čemel na zaplati razpokane zemlje. Travnik, na katerem je tja grede dišala sušeča se trava, so medtem že pograbili. V 50 minutah smo prišli od Okroglic do Sv. Jošta. V gozdu smo naleteli na slepca. Pri kažipotih na 890 m smo skrenili s poti vzpona desno proti Cirju. Steza je bila kar strma in koreninasta. Od razcepa s kažipotoma (Lisca – klopca, 830 m) smo nadaljevali po Pastirčkovi poti. Ob njej je bila vsaj na pogled nič kaj posebna smrečica skrbno obložena s kamni. Križišče na 774 m smo že poznali: levo se je odcepila steza navzgor proti vstopu v plezalno pot. Še veliko ljudi je prihajalo, tudi otrók – sprehajalcev s psi, ki so šli mimo odcepa, in čeladarjev, ki so zavili gor. Pri »pečini« smo stopili na asfaltno cesto in 40 minut od Sv. Jošta prispeli k avtu.