Durnik, ura resnice za maratonce (in artroznike)

Za drugi pomladni dan, 21. marca, sva si izbrala Porezen. Nisva se zavedala, da že skoraj sedem let nisva bila tam. Našla sva pot, po kateri še nisva hodila: iz Hudajužne čez Durnik. Skozi Škofjo Loko, Železnike in Podbrdo sva se torej odpeljala v Hudajužno (381 m). To nenavadno ime po ljudskem izročilu izvira iz obdobja turških vpadov, češ da so Turki napadli vas prav v času kosila (južine). Moj študijski kolega Silvo Torkar, med drugim strokovnjak za slovenska zemljepisna imena, je to »teorijo« pa tudi tisto jezikoslovca in literarnega zgodovinarja Luke Pintarja (1857‒1915), da je ime nastalo iz Huda ožina, zavrnil z razlago, da izvira iz odjuge. Nad vasjo je namreč naravni pomol Brdo, na katerem sneg najprej skopni, torej gre za močno (hudo) odjugo.

 

Iz Hudajužne sta po vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje dva »vstopa« za pot na Porezen: od železniške postaje (na forumu Hribi.net sva prebrala, da se opušča) in s parkirišča pri železniškem podhodu (S 46.173982, V 13.914814). Ker takrat za to parkirišče še nisva vedela, sva si našla prostor pri ekološkem otoku nasproti odcepa po mostu čez Bačo s smerokazom Zakojca. Onstran reke sta naju čakala kažipot (360 m) desno Porezen 3h 30min in smerna tablica Maratona štirih občin s puščico v isto smer.

 

Po mostu sva prestopila Bačo, od lesene garaže sledila kažipotu desno, stopila na makadam in pri omenjenem parkirišču zavila levo pod železnico. Pozornost nama je vzbudila slikovita lega cerkve sv. Barbare, zavetnice rudarjev, na skali onstran Bače. Takoj za podhodom, nad katerim je 311 m dolg železniški predor Hudajužna, sva se povzpela v levo, kjer sva v bregu zagledala kažipot Porezen. Pobočje je bilo zametano s podrtim drevjem, zato sva plezala kar na pamet. Potem sva odnehala in se oprijela steze desno proti rumeni hiši Hudajužna 30 (Grgarc), čeprav tam ni bilo markacij. V nasprotnem bregu sva videla Obloke – hiše, cerkev sv. Treh kraljev in značilne toplarje – pod Obloškim brdom/vrhom. Ko je steze zmanjkalo, sva šla kar za nosom proti robu (GPS je pokazal, da je pot sicer bolj v levo). Vrh naslednjega roba sva zagledala hišo. Po še enem strmem vzponu sva dosegla ograjo in ozko asfaltno cesto k tisti hiši (Hudajužna 32, Rore). Čez kakih 20 minut naju je kažipot Porezen 3h 20min (spet tudi smerna tablica Maratona štirih občin) na njeni garaži usmeril na strmo zabetonirano pot mimo zidane lope. Na tleh je ležala zapreka – deska, ovita z belo-rdečim trakom, za katero se je skrival odtočni kanal. Ko je bilo najhujše strmine konec, se je betonska prevleka končala z naslednjim odtočnim kanalom.

 

Tudi steza naprej je bila strma. Ob njej so cveteli jetrniki in trobentice. Na vrhu naslednjega vzpona je bilo še nekaj metrov betona. Čeprav je ta pot na maPZS vrisana rdeče, markacij ni bilo, le še ena tablica Maratona štirih občin. Šele na razcepu 10 minut od zadnje hiše naju je markacija usmerila desno navzgor (enako tablica za maraton). Verjetno zaradi strmine pod potjo je bil tu in tam ob njej zabit količek (kake ograje ali podpore sicer ni bilo videti). Po četrt ure sva dosegla greben in šla levo po njem. Ko se je začel vzpenjati, sva nekaj časa hodila desno pod njim, nato levo. Na trojnem razcepu čez 5 minut so naju oznake usmerile na levi krak. Pobočje je bilo zelo strmo, desno zgoraj tudi skalnato, stezica pa ozka, zato sva morala paziti, da ne bi zdrsnila v globino.

 

 

 

Kakih 10 minut od trojnega razcepa sva šla mimo ostanka objekta, za njim pa se je gozd na desni odprl, da sva videla Kojco. Ko naju je spet zagrnilo drevje, sva prispela do velikega betonskega objekta z napisom Porezen in puščico naprej. Objekt ni imel ne oken ne vrat. Poleg so stale mize in klopce (domnevala sva, da za maratonce). Na zidu naprej od njih je bil komaj še čitljiv napis II REGG^TO GENIO 3 COMP ZA LOG. OTT. 1934 (nisem prepričana, ali sva ga »dešifrirala« prav) iz časa rapalske meje. Vodnik omenja le »ostanke stare utrdbe«. Ko sva zapustila ta kraj, je bila stezica nekaj časa ozka in viseča, tako da sva morala biti zaradi 2‒3 cm novega snega in strmega pobočja zelo previdna. Potem sva stopala izmenično po grebenu in pod njim. Ovirala so naju povešena in podrta drevesa, ki so visela in ležala čez pot. Steza je zavila močno v levo in čez čas ostro desno. Markacije so bile redke in slabe (po maPZS markirana pot teče bolj levo, kot pa je kazal najin GPS).

V slabe pol ure sva prišla do še nekaj klopi in miz pod strmim pobočjem. Pokazalo se je, da iti na Porezen čez Durnik ni »sprehod« čez neki kucelj, saj se je proti vrhu pela spoštljiva strmina. Med vzponom po podrtem gozdu so nama tu in tam pomagale stopnice. Nad drugimi je bil desno ob poti ostanek majhnega objekta. Stopnic je bilo še več (nekateri oporni količki so se že majali, polomili ali izpulili), steza pa je bila ponekod obrobljena z debelci. Precej nad nama je pobočje preteklo več kot deset gamsov, a se niso hoteli ustaviti za fotografiranje pa še drevje je motilo pogled. Pri maratonski tablici čez 20 minut se je steza za kratko zravnala. Po rahlem vzponu sva hitro spet dosegla greben na desni in se strmo povzpela po njem. Čez 20 minut sva dosegla točko, ki je bila videti kot vrh, a se je izkazalo, da je do njega še kar daleč. Zadnji vzpon je bil za spoznanje manj strm, pobočje pa je bilo zametano z drevjem in vejami. Šla sva mimo še enega prostora z mizami za okrepčila. Tam je bilo že kakih 5 cm snega.

 

Strmina je popustila in po 10 minutah sva dosegla ‒ cilj. Glede na dolžino strmine, ki jo bodo morala moja kolena pretrpeti navzdol, se nama je namreč zdelo umno, da ne nadaljujeva še na Porezen, in sva Durnik (1152 m) »prekvalificirala« v cilj. Neki gorski tekač je na spletu zapisal, da je Durnik res odurno strm. Sliši se posrečeno, a dvomim, da mu je to dalo ime. Na vrhu ni bilo več tablice, katere slika je objavljena na Hribi.net; v grmovju nekoliko niže je tičalo le še skrivljeno prazno stojalo zanjo. Z gozdom poraslo teme žal ni ponujalo razgledov, kakršnih bi bila deležna s Porezna.

 

Vrnila sva se po isti poti. Pri betonskem objektu sva tokrat opazila še nekaj, česar tja grede nisva: nekakšne betonske podstavke, iz katerih so štrlele ukrivljene železne palice. Pri Hudajužni 32 nama je gospodar povedal, da betonski objekt ni bil utrdba, ampak gre za ostanke žičnice. Trdil je, da pot vodi po cesti, ne po zametanem bregu skozi gozd, in tako sva se v vas spustila po njej. Po klancu od hiše je bila betonska, ko se je zravnala, pa makadamska. Ob njej so cveteli lapuhi, jetrniki, trobentice in vijolice. Od stičišča s tisto z leve, ki pelje v Zakojco, sva srečala več sprehajalcev. Neka domačinka nama je povedala, da je Durnik ura resnice za maratonce, ki v najhujših strminah tečejo gor kar po vseh štirih. Druga naju je vprašala, ali sva grizla kolena. Torej hrib očitno slovi po strmini. Navsezadnje se nama je »zgodil« čisto spodoben cilj. Sicer naj bi šlo navzdol hitreje kot navzgor, a to za kolena z artrozo ne velja, zato sva v obe smeri potrebovala po 2 uri in 20 minut.

 

Avto naju je čakal, čeprav nisva parkirala na pravem kraju, in naju zapeljal še do partizanskega spomenika, dela arhitekta Darija Humarja iz leta 1985, ob cesti proti Podbrdu. Mali spominski park je posvečen padlim borcem in drugim žrtvam iz Hudajužne, Oblok, Stržišča, Znojil in s Kala.