Bližali so
se velikonočni prazniki in s popolnim zaprtjem države od 1. do 12. aprila je
spet grozila omejitev na statistične regije. Zadnjega marca, ko sva še smela »čez
mejo«, sva nadaljevala Šaleško planinsko pot (ŠPP). Parkirala sva pri
Andrejevem domu na Slemenu (Šentvid pri Zavodnju 6, 1096 m, S 46.438206, V 14.964807),
do koder sva prišla prejšnjič.
S parkirišča
sva sledila kažipotu proti Smrekovcu po kolovozu v gozd. Vrh kratkega vzpona se
je kolovoz priključil gozdni cesti, po kateri sva se pripeljala na izhodišče. V
vodniku po ŠPP piše, da so po njej italijanski in furlanski oglarji v Črno na
Koroškem vozili oglje, zato ji rečejo »laška pot«. Bila je blatna, polna luž,
ob njej pa so me veselili beli repuhi in žalostile odvržene pločevinke. Poleg
nekaterih markacij je bil Š, znak ŠPP. Čez zaraščajočo se poseko sva videla
Sv. Križ, zadaj Smrekovec, spredaj Tolsti vrh. Po 25 minutah sva prišla na trojni
razcep (1094
m) pod Tolstim vrhom: levo gozdna cesta, naravnost slaba gozdna
cesta, desno širok kolovoz ali vlaka. Tabla zavoda za gozdove je opozarjala, da
smo v gozdu le gostje. Najprej sva šla po desni cesti, ker sva skušala najti partizanski spomenik na
Polovcu, pa nama ni uspelo, le obilo blata sva pregazila in prestrašile so naju
medvedje sledi v ostankih snega, zato sva se vrnila na trojni razcep.
Nadaljevala
sva po levi gozdni cesti mimo odcepa na Tolsti vrh. Prvo markacijo sva dočakala
šele po dobrih 10 minutah in tudi poslej označenost ni bila ravno zgledna.
Cveteli so pljučniki in trobentice. Z desne je pritekel potoček in preden je izginil
pod cesto, je bil speljan v žlebič. Naslednji tak potoček je bil suh. Čez slabih
15 minut sva pri preži stopila na asfalt pod hišo Bele Vode 27 ter pred seboj zagledala
zidano znamenje in veliko lovsko kočo Križnik (Bele Vode 27a) lovske družine Smrekovec
Šoštanj. Menda se imenuje tako, ker je zrasla na temeljih pogorele Križnikove
domačije na kraju, kjer se križajo poti.
Po vodniku
sta pri znamenju nasproti koče dve možnosti: levo v hrib se pride v 10 minutah do
razglednega kraja Na preži pod Puškimi vrhi, desno po cesti pa do kmeta Počivalnika.
Odločila sva se za prvo in res dosegla razgleden travnik s prežo, kadjo za
napajanje živine ter pogledom na Sv. Križ, Smrekovec in Golte.
Travnik sva 
zapustila po kolovozu na spodnjem desnem koncu, kjer je na naju prežala
ograjna žica. Spodaj sva kmalu zagledala Počivalnikovo domačijo in se spustila k
njej, nato pa levo na asfaltno cesto mimo vrste hiš. Pri sosednji nama je
gospodar gostoljubno ponudil kozarec tolkca. Z onstran doline naju je še
zmeraj vabil Sv. Križ in iz šoštanjskega hladilnega stolpa se je kadilo kot vedno.
Ko sva šla mimo velike Mazejeve žage, nama je pomahal voznik viličarja.
V dobrih
20 minutah sva prispela k Savineku (836 m, Bele Vode 22), kjer je kontrolna
točka (KT) 12 ŠPP. Nenavadna skulptura na začetku dvorišča je spominjala na Petkovnikove.
Gostilna je bila zaprta, a nama je gospa prinesla žig. Pri mizi pod ostankom
mogočnega drevesa se nama je pridružil gospodar in povedal, da sta oba prebolela
covid; on, skoraj 80-letnik, je dva tedna ležal doma in nič jedel, žena pa je le
šla k zdravniku. Slišati je bilo kar hudo.
Malodane
samoumevno se je zdelo, da se povzpneva še na fotogenični Sv. Križ, ki nama je vso
pot pritegoval pogled. Ob Savinekovem gospodarskem poslopju s planinskimi oznakami
sva sledila puščici, ki je kazala na spodnjo cesto. Tabla za Mlinsko cesto naju
je spomnila na prejšnjo etapo,
ko sva v Šentvidu pri Zavodnju videla 
zemljevid in opis te poti. Asfaltna cesta
se je spustila mimo Belih Vod 23 in čez potok, nato se je začela vzpenjati
proti 10 minut oddaljenemu križišču. Preden sva prišla tja, sva na travniku
levo pod cesto opazila kažipot Logarske poti z nenavadno markacijo: v belem
krogu je tičala nekakšna rumena kapa z belim cofom. V 
resnici je Društvo Vulkan
iz Belih Vod označilo pot okrog Sv. Križa s sličicami bruhajočega vulkan(čk)a. V
križišču pri razpelu in klopci na
prevalu Honec (tako zemljevid in vodnik) oziroma Homec, kakor piše na tamkajšnjem
kažipotu (815 m), sva zavila levo, kamor
je kazal tudi kažipot ŠPP. Po ožji asfaltni cesti mimo naslednjega 
kažipota ŠPP desno
(tja sva nameravala naslednjič) sva se napotila proti gozdu. Cesta se je
vzpenjala v velikih ovinkih, zato bi prišla prav kaka (seveda označena) bližnjica.
Po dobrih 5 minutah sva zavila desno na strmo, a kar široko stezo, upajoč, da
je prava (lahko bi postavili kak kažipot). Podpisi na drevesih so pričali, da se
tam res hodi. Strmina ni popuščala. Po četrt ure se je bližnjica vrnila na
asfaltno cesto in zavila sva desno navzgor po njej. Tik pod vrhom je z desne pritekla
na asfalt še ena bližnjica
(morda desni krak z razcepa nekoliko niže). Prej kot v 10 minutah sva bila na vrhu.
Sv. Križ (okrog
1050 m), na zemljevidu tudi Kriška gora (v vodniku Križka), s starim imenom
Oslovska gora ali Oslovski vrh je hrib z dvema cerkvama sv. Križa (starejšo iz
1833‒40 in
novejšo iz 1850‒57, zdaj podružnica cerkve sv. Andreja v Belih Vodah), kapelicami, romarskima
hišama in gospodarskim poslopjem. Svete stopnice, 
ki jih krasijo freske Tomaža
Fantonija iz leta 1873, so bile seveda zaprte. V 18. stoletju je bila tam
znamenita božja pot k čudežnemu, zdravilnemu križu, ki ga je našel kmet Savinek,
pravzaprav njegov izgubljeni vol, in ker so se pri križu začele zbirati
množice, so zgradili najprej kapelo, nato cerkev. Kapele križevega pota so podrli,
ko so na vrh zgradili cesto. Oslovska gora naj bi se imenovala po oslih, na
katerih so prijezdili gornjegrajski menihi opravljat maše, živali pa so pustili
tam, da so se pasle. Prežihov Voranc je romanje k Sv. Križu opisal v 
potopisni
knjigi Od Kotelj do Belih vod (1945). Goro nekoliko kazijo antene. Čisto
na vrhu so skale in v eno je vdelana slika deskarja Davorina Goličnika -
Umbergerja, ki se je smrtno ponesrečil v Velikem Ozebniku, z napisom »Če bi
lahko izbral kje umreti, bi rad umrl v gorah. Tam sem presrečen ...« Davorin
Goličnik (roj. Šmarčan) 28. 5. 1981 4.
5. 2013. Želja se mu je uresničila ...
Ko sva zapuščala
Sv. Križ, sva se na desnem ovinku spustila levo na zgornjo pot. Tako kot ob tisti, po kateri sva
prišla gor, je bilo tudi ob tej vse modro jetrnikov. V 20 minutah sva bila spet
na Honcu, od koder nisva nadaljevala po asfaltni cesti proti Belim Vodam 23,
ampak sva že pred njo sledila kažipotu proti Grebenšku.
Zdaj 
nisva bila več na ŠPP. Pri lesi sva vstopila v gozd. Precej kamnata steza je
prečila strmo pobočje in se začela spuščati v dolino. Pod stezo je tekla široka,
a suha struga. Toliko kronic kot tam že dolgo nisem videla, cveteli pa se še beli
repuhi, jetrniki in nekaj lapuhov. Po 15 minutah sta naju puščica in markacija
usmerili na 
odcep levo. Globoko spodaj sva že nekaj časa videla cesto in čez dobrih
5 minut sva po stopnicah sestopila na asfalt (680 m). Po zemljevidu je cesta markirana
v obe smeri; markacijo sva videla samo desno, a zavila sva levo. Sčasoma so se
pojavile oznake mednarodne spominske poti Vranov let, Poti kurirjev in vezistov
NOV ter Planinske poti XIV. divizije. Cesta se je 
rahlo vzpenjala do stika z
bolj glavno, od table o Belih Vodah ob njej pa sva se spuščala mimo kapelice,
ki jo je naredil Luka 1935, odcepa k Bačovniku - Oniču, kmetije odprtih
vrat Hribernik - Napotnik, domačije z ličnim znamenjem ter odcepa k Vajdlu.
Po kakih
20 minutah sva končno zapustila cesto. Na mogočnem drevesu ob odcepu nasproti
znamenja sta bila XIV in knafelček, ko sva zavila levo, pa še kažipota Planinske
poti XIV. divizije z lokacijo Razpodovnik (604 m): nazaj Savinek 1h, levo
Žlebnik 1h, o Slemenu pa nič. Asfalt se je končal in kolovoz naju je popeljal
v dolino Hudega 
potoka s skalnatimi bregovi. Na razcepu sva zavila levo mimo
vodnega vira Razpodovnik. Na ožjem vodovarstvenem pasu si je nekdo privoščil
divje odlaganje odpadkov. V luži ob kolovozu se je sončil žabji mrest. Cveteli
so jetrniki, podlesne vetrnice, lapuhi in navadni volčini. Desno pod
nevzdrževano stezo, ki se je vzpenjala 
in spuščala, sva opazila gozdno cesto. Ko
sva se po nekaj metrih grušča povzpela na podrt kolovoz, sva spodaj zagledala brv
čez potok k lovskemu strelišču. V kake pol ure sva se strmo spustila na
razdrapan kolovoz in po njem na makadamsko cesto. Pojavili so se deveterolistne
konopnice, rumene pasje čebulice in mlečki.
Od napisov
na drevesih in kažipotov (553/8 m, Hudi potok) sva se napotila levo navzgor ob Hudem potoku. Dolina je bila ozka, zato sta se potok in
cesta večkrat križala. Pri odcepu (558 m) v strmino na desni k Andrejevemu domu
sva se odločila raje nadaljevati po cesti (tudi naprej sta kazali 
puščica in markacija).
Mimo razvaline naju je v skoraj 10 minutah pripeljala do razcepa s kažipoti (564 m) desno
proti Andrejevemu domu na Slemenu, Uršlji gori in Slanici. Ob levi cesti
je bila med razcepom in mostom fotografija moškega, katere pomena nisva razumela.
Zavila sva desno in poslej hodila ob potoku Slanica, ki se pri razcepu združi 
s
Klošnico v Hudi potok. Ob cesti je bil iz kamnov zgrajen vhod – v kaj? Potok je
poživljal majhen skočnik.
Dobre pol
ure od razcepa sva na levem
ovinku zavila desno na kolovoz (791 m), strm
in ponekod popolnoma razrit. Pogled nama je pritegnil velik
nasad novega drevja nad njim. Desno spodaj je še vedno tekla Slanica. Strmina
se je nekoliko unesla, nato sva kolovoz zapustila v desno 
in prestopila potoček.
Ozka steza je rezala strmo pobočje. V naslednjih 20 minutah sva v levo pošev prečkala
zaraščen kolovoz in dosegla gozdno cesto (947 m). Čez kakih 20 m levo po njej
naju je pri kažipotu desno Andrejev dom na Slemenu 30min, Uršlja gora
3h pričakala že majava in trhla lestev. Nad njo sva dosegla vlako in se 
vzpela
levo po njej, nato pa zavijala levo in desno, kakor so ukazovale oznake, in po
četrt ure nenadoma zagledala hišico. Pri njej sva si privoščila požirek vode in
si umila roke, hvala. Imajo igrala, majhen vrt in na strešnem tramu markacijo. Od
tam sva že videla Andrejev dom. Po neznanskem blatu sva v kakih 10 minutah pritacala
do njega. Pridružil se nama je prijazen kuža in se kar ni mogel ločiti od naju.
Ko sva se odpeljala, sva morala prav paziti, da ga nisva povozila.
Tokrat sva
obiskala samo eno KT ŠPP. Razlogov je bilo več: moja kolena, Janijev križ, Sv.
Križ in možnost za krožno pot. Kar posrečilo se je. Vsekakor
pravo hribolazenje v primerjavi z ravnolazenjem teden prej, ko so bile
zdravstvene težave tolikšne, da sva si lahko privoščila samo Koščevo učno pot
po Iškem morostu. A se nisva pritoževala ‒ da sva le lahko hodila. In tudi
barje je zanimivo in lepo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar