Sveti Mohor nad Moravčami

Čeprav je Limbarska gora gotovo bolj »razvpita« kot Sv. Mohor nad Moravčami, sta 9. aprila pri naju zamenjala vlogi. Odpravila sva se namreč na Mohorjev hrib nad Moravčami čez Limbarsko goro. Nekateri pišejo, da je Sv. Mohor pod Mohorjevim hribom, drugi, da je na njegovem nižjem vrhu. Kakorkoli – na nekaterih zemljevidih sta označena oba: cerkev (511 m) in hrib (529 m). Začela sva v središču Moravč (379 m; S 46.135321, V 14.743062), pri cerkvi sv. Martina, spomeniku Juriju Vegi in več spomenikih žrtvam vojn.

 

Odpravila sva se po Vegovi cesti mimo kulturnega doma in knjižnice z doprsjem pesnika Daneta Zajca (1929–2005), rojenega v Zgornji Javoršici pri Moravčah. Pred godbenim in kulturnim domom sva si ogledala predstavitev kraterja na Luni, poimenovanega po Juriju Vegi (1754–1802), rojenem v Zagorici pri Dolskem, torej v moravški župniji. Nasproti doma, pri smerokazih in kažipotih, sva sledila tistemu Gaberje 30min (na zemljevidu in krajevni tabli pravilno Gabrje), Limbarska gora 1h 30min po pločniku ob Šlandrovi cesti mimo gasilskega doma in podjetja IMP. Pri kapelici je bilo Moravč konec in prišla sva v Zalog pri Moravčah. V ozadju nad naseljem so se belile Kamniško-Savinjske Alpe. Prečkala sva Drtijščico, po katere obeh bregovih so uredili sprehajalno pot. Za Vehovčevo žago se je cesta vzpela (desno smerokaz Ribniki) in naju za kratko pripeljala v gozd, kjer je bilo vse belo podlesnih vetrnic. Onstran gozda se je cesta nadaljevala mimo Bratuna, kjer se ukvarjajo s sečnjo in spravilom lesa, pri naslednjih hišah pa se je vzpon nehal. Za znamenjem, preden sva spet zakorakala med drevje, je bilo dobrih 20 minut od izhodišča konec Zaloga.

Mimo odcepov s smerokazoma desno Straža in levo Selce sva prišla v Gabrje pod Limbarsko goro. Pot nama je lepšalo pomladno cvetje. Pod daljnovodom se je gozd končal, cesta se je prekucnila navzdol ter naju pripeljala do znamenja, kamnoseka in drugih hiš. Pri kapelici sva zavila levo z glavne ceste na ožjo asfaltno. Po dobre četrt ure sva se ustavila pri naslednji kapelici (439 m), kjer se je cesta nadaljevala desno na Limbarsko goro (tja tudi planinski kažipot 1.20), midva pa sva zavila levo, tudi proti Limbarski gori (po kažipotu 1 h). Čeprav sva cesto (končno!) zapustila v manj kot minuti, je na tamkajšnji smerni tablici pisalo že Limbarska gora 45'.

Steza v gozd je najprej vijugala, nato se je pognala naravnost navzgor in spet prišla na asfaltno cesto. Po slabih 10 minutah sva dosegla levi ovinek pri Limbarski Gori 2, kjer sva cesto znova zapustila. Sledila sva kažipotu (526 m) desno Limbarska gora 50min (»neuradni« Limbarska g. 1^h (lažja pot) je kazal naprej po cesti). Ob gozdni stezi so naju pričakala kar tri opozorila: na sečnjo, da niso dovoljeni motorji in Tudi mi si zaslužimo mir in brez žrtev zaradi vaših psov. Zavila sva levo na stezo »nadstropje« više, nadaljevanje dotedanje pa je bilo zastavljeno z vejami. V kakih 10 minutah sva se znašla na kolovozu, ki je razrit od traktorjev tekel po še ne dokončno pospravljeni poseki.

 

Ko sva prišla iz gozda, sva v bregu pred seboj zagledala hiše zaselka Globočíca. Ko sva pred neko hišo zavila levo, markacij ni bilo, a je gospodar potrdil, da sva na pravi poti. Po slabi cesti ali kolovozu sva se vzpenjala proti gozdu. Čez četrt ure sva prišla v naslednji zaselek. Na koncu vrta Limbarske Gore 7a je z desne od spodaj pritekel travnat kolovoz, nato pa sva na velikem drevesu pri naslednji hiši po dolgem času zagledala prvo markacijo, nekoliko zakrito z bršljanom. Očitno sva zgrešila označeno pot in bi bila morala priti sem po tistem travnatem kolovozu. Na stari hiši št. 7 sta bila prepleskana napis Ravne in markacija. Na naslednji, novi hiši je bila prav tako št. 7. Nad tem zaselkom sva se spet povzpela proti gozdu. Srečala sva par iz nove hiše 7; povedala sta nama, da se njun zaselek imenuje Ravne. Kuža Bonzo ni hotel z njima, čakal je svojo punco; psička menda vsakič zavije k bližnji hiši, kjer je bila rojena, ker tam še živi njena mama. Čudila sta se, da sva prišla od tako daleč, iz Moravč; ko sva povedala, kam vse še greva, pa je moža celo zaskrbelo, ali imava s seboj dovolj hrane. Saj ni mislil resno!

 

 

Kmalu sva dosegla asfaltno cesto in po slabe četrt ure pri kažipotu (730 m) nazaj Gabrje pod Limb. goro 50min, Moravče 1h 30min stopila na prečno glavnejšo. Izpod naselja s cerkvijo sv. Valentina sva videla eno kapelico na levi in eno na desni. V naslednje četrt ure sva šla najprej k desni, kjer sva se sledila kažipotu (758 m) Golčaj 1h, Doline 3h, Reber 3h 15min. Spustila sva se k bližnji domačiji (med potjo sva naletela na markacijo E6), si pri Trdinovih na Pristavi ogledala spomenik Šlandrovi brigadi, nato pa se vrnila h kažipotu in se podala proti Sv. Valentinu (okrog 770 m).

 

 

 

 

 

 

Limbarska gora je znana izletniška točka (tudi tokrat je bilo tam precej ljudi) in nekdaj priljubljen romarski cilj. Ime naj bi bila dobila po gradu Limberg (tudi Lilienberg in še več različic, izvirajočih iz besede lilija) iz 12. stoletja, že v 17. pa so bile tam menda le še ruševine. Cerkev sv. Valentina iz 17. stoletja je zaradi številnih romarjev postala premajhna, zato je znani ljubljanski baročni stavbenik Gregor Maček okoli leta 1735 zgradil novo. Samostojni zvonik je nekdaj služil kot obrambni stolp. V bližnjih Spodnjih Lokah se je rodil častnik in pisatelj Fran Maselj - Podlimbarski (1852‒1917), najbolj znan po romanu Gospodin Franjo, realističnem opisu hudih razmer v Bosni po avstro-ogrski okupaciji. Zaradi te knjige je bil obsojen kot izdajalec in so mu odvzeli čin.

 

Nisva se dolgo zadrževala, saj, kot rečeno, Limbarska gora tokrat ni bila najin cilj. Zapustila sva jo po drugi strani, mimo leve kapelice in kažipotov (po PD Moravče na 750 m, po PD Blagovica pa na 773 m). Še po mesecu dni sta tam stala tradicionalna mlaja z dobrodošlico ženskam za dan žena. Po 5 minutah sva na levem ovinku pri znamenju in kažipotih (701 m) levo Serjuče 25min, Moravče 1h, desno Vinje 55min, Sv. Mohor 1h 45min zavila proti slednjemu po kolovozu v gozd, iz njega čez travnik in na drugi strani spet v gozd. Čez 5 minut naju je čakalo presenečenje: Palčkov klanec. Od vsepovsod ob razmeroma strmi skalnati, koreninasti in blatni stezi so kukali raznovrstni palčki. Na tablici je pisalo Varen korak vsem vam ki tu mimo hitite želi Snegulčica in njeni palčki, na listu nad njo pa Hvala vsem, ki prispevate za razvoj palčkov! (mišljeno je, da v šparovček vržete kak kovanec). Pri smerni tablici naprej Vinje, Krašnja in kažipotu nazaj Limbarska gora na dnu Palčkovega klanca sva stopila na travnik, sredi katerega sta bila še dva kažipota (663 m); najina smer je bila Vinje. Sicer lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe so žal zakrivali oblaki. Zavila sva desno proti gozdu, kjer je bil na razcepu označen levi krak. Tam sva našla še dva palčka in velikega polža ter vabilo domžalskih rotarijancev, naj prispevamo za rejniške družine.

 

 

 

 

 

Po dobre četrt ure, kmalu za drugim razcepom, sva se ustavila pri velikanskem Pepelkinem čeveljčku. Sledila sta še dva razcepa. Dohitela naju je družina z deklicama, ki sta prepevali Mojstra Jaka. Prišli smo do gozdne ceste in nadaljevali desno navzdol po njej ter nato na razcepu cest Mojster Jaka desno, midva pa naravnost navzdol, kjer sta levo na travniku stala hišica z nenavadno ograjo in kozolček. Pri smerni tablici Vinje, Gradišče, Krašnja sva prečkala asfaltno cesto in po kolovozu na drugi strani prišla do kažipotov (470 m); najin je kazal naprej Vinje 25min. Levo nad kamnolomom se je že videl Sv. Mohor. V pol ure sva prispela v Négastrn (464 m), na asfaltno cesto. Iz tega kraja sem si najbolj zapomnila na pogled ne posebno hudega psa. V zaselku se je vzpon nehal in cesta se je spustila na drugo stran. Spodaj levo sva zagledala Vinje. V tisto smer se je ponujal kolovoz, a markirana je bila cesta, zato sva ostala na njej.

 

 

Čez dobrih 15 minut sva prikorakala v križišče cest z znamenjem in kažipotom levo Vinje. Zavila sva tja in pri Klemenovi kapelici prišla v vas, ki »se je do leta 1955 imenovala Svinje /.../. Ime je menda nastalo, ker so graščaki iz bližnje graščine Rožek v dolini gojili prašiče. Ker se je domačinom zdelo ime poniževalno, so odvzeli črko S in nastale so Vinje,« sem prebrala v Vzajemnosti 6/18. Pri krajevni tabli sva opazila vpisno skrinjico Rokovnjaške poti. Na kažipotih se PD Blagovica (370 m) in PD Moravče (412 m) spet nista strinjala glede nadmorske višine. Spustila sva se v levo in pri Maseljnovi kapelici še enkrat levo, proti Drtijščici. Na potočku ob cesti so postavili mlinčke in za mlinska kolesa uporabili kolesne obroče. Onkraj Drtijščice na desni se je ob ogradi s kozami zbralo nekaj radovednežev.

 

 

 

Po četrt ure sva pri razpelu nasproti gospodarskega poslopja zavila desno po brvi, na katere ograji sta bila markacija in kažipot Sv. Mohor 30min. Gospodar domačije Vinje pri Moravčah 1 naju je povabil, naj greva kar čez dvorišče, ker je pot podrta in je planinsko društvo še ni uredilo (treba bi bilo zamenjati trhlo lestev). Po cesti nad domačijo sva se mimo kozolca in stare hiše povzpela do znamenja, kjer se je cesta zravnala ter naju v 10 minutah pripeljala k domačiji Rožek s št. 3 ter z letnico 1899 in napisom Jožef Vrankar No. 11 1895 nad vhodnimi vrati stare hiše. Vedela sva, da so nekje nad domačijo razvaline gradu Rožek (Rudolfseck, iz 13. ali 14. stoletja), a nisva našla nobenega znamenja, kje. Podala sva se v breg za gospodarskim poslopjem mimo stare hišice s št. 11 in razvaline kar hitro našla. Od gradu je ostalo komaj kaj, pa še tisto je vse zaraščeno.

 

 

 

 

 

 

 

Spustila sva se nazaj k hišam in sledila smerni tablici Sv. Mohor (nazaj Grad Rožek ‒ tega ob prihodu nisva opazila). Markirana steza se odcepi desno v gozd že kmalu za domačijo, a ker naprej teče precej širša travnata, pravo zlahka prezremo, prav tako prvo markacijo, ki ni čisto ob odcepu. Vzpenjala sva se čez Kozjek. Na desni se je skozi drevje videlo umetno Gradiško jezero. Sledila sva oznakam in kmalu zagledala cerkev, a kakšno razočaranje: obdajali so jo gradbeni odri. Potem ko sva pri toplarju in kozolcu (na njegovem stebru je pisalo Prikrnica v obe smeri) stopila iz gozda, sva kakih 20 minut od Rožeka dosegla makadamsko cesto pri kažipotih (497 m), med njimi levo Sv. Mohor – žig 5min. Najprej sva zavila desno po cesti ter z nje levo na travnik z vrtom, čebelnjakom in kapelico. Pod visoko smreko na robu gozda sva postala pri partizanskem spomeniku, posvečenem uspešnemu boju Mengeško-moravške čete in njenemu padlemu borcu.

 

 

Vrnila sva se h kažipotom in se odpravila k cerkvi sv. Mohorja (po nekaterih virih sv. Mohorja in Fortunata). Spremljale so naju lepe slike križevega pota, dela slikarja Alojza Čemažarja, tesarja Janeza Marije Irnerja in arhitekta Vladimirja Brezarja iz leta 2006, s po tremi razlagami vsake postaje. Pod cerkvijo stoji Dom duhovnih vaj Sv. Mohor (na tablici Sv. Mohor 9, na spletni strani doma Podstran 9a; Sv. Mohor je zaselek Podstrani), namenjen duhovnim vajam ministrantov, prenovljen leta 2014. Obhodila sva svetišče oziroma gradbišče. Od njega je bil lep pogled na Limbarsko goro.

 

 

 

 

 

V Moravče sva se hotela vrniti po krajši poti in ko sva iskala, kako nazaj, se nama je za vodnico ponudila prijazna devetošolka Neli, ki je pripeljala psa na sprehod. Pri njih je glavni za v hribe dedi, je povedala. Bila je že pri Vodnikovi koči, na Triglavu pa še ne. Vračali smo se po cesti mimo peskokopa in vodohrana Pógled ter skozi vasi Pogled in Soteska. Tam smo pri kapelici zavili levo. Nato se je spust končal in na križišču z znamenjem smo nadaljevali po desni cesti oziroma naravnost ter hitro prispeli v Moravče. Pri šoli nama je Neli pojasnila, da srčki na pločniku pomenijo varno pot v šolo. Po drugi strani gasilskega doma kot zjutraj smo bili že kmalu v središču Moravč, kjer smo se poslovili. Vrnitev po cesti (slabe 3 km)  je trajala le 35‒40 minut.

 

Očitno ima Nelin dedi pri vnukinji več uspeha s planinstvom kot midva pri najinih. Od njiju za rojstne dneve vedno dobiva v dar risbice in čeprav dekleti ne hodita več z nama v hribe, me je letos Vesna presenetila: narisala naju je kot hribolazca. Nastopava na zelo strmem hribu, a ni pozabila na drevje in rože, ki krasijo sredogorje, na sonce in oblak, saj se potepava v vsakem vremenu, ter na Pegaza na vrhu ‒ krilati konj je njen ljubljenec, je pa tudi simbol poezije in me je opomnil, da že dolgo nisem napisala nobene pesmi. Sicer najbrž ni mislila na vse to, se ji je pa lepo posrečilo.