Srečno 2022!

Za svoj (pred)novoletni pohod sva letos izbrala Zajamnike, eno naših najlepših planin. Ker tudi v takih »izrednih« okoliščinah, če se le da, rada greva po kaki novi poti, sva se predvčerajšnjim odločila začeti v Srednji vasi v Bohinju (590 m). Parkirala sva pod cerkvijo in pokopališčem (S 46.297793, V 13.923694), kjer je prostora za kake štiri avtomobile, saj je veliko parkirišče v vasi namenjeno le tam naštetim, med katerimi žal ni planincev.

 

Mimo podružnične osnovne šole sva se spustila po enosmerni asfaltni cestici, po kateri sva se v strahu, da bi koga srečala (to se lahko zgodi, ker prebivalcem štirih hiš prometni znak dovoljuje vožnjo v »napačno« smer), pripeljala gor. Na poledenelem asfaltu nama je kljub gojzarjem drčalo, star možak v šlapah pa naju je s hitrim korakom gladko prehitel. Onkraj mostu čez Ribnico sva se pri kažipotih držala smeri 16 Pl. Na Šeh in na prečno ulico zavila levo. Tik preden se je pri zadnjih hišah slepo končala, sva zavila desno na kolovoz. Ta ni bil splužen, zvožen pa že. Na naslednjem razcepu sva se spet povzpela v desno (levo 10 Slapovi Ribnice), kjer je bilo že nekaj gazi.

 

Po kar strmi poti so naju vodile belo-rumene markacije, nekatere na stari rdeči podlagi (rdeče »packe« so bile najbrž prejšnje oznake). Čez 25 minut naju je lomljena črta usmerila levo ob grapi. Tam ni bilo nobene gazi (bila je le desno proti Četežam), zato sva si nadela gamaše. Pojavile so se še zbledele rdeče puščice. Ko je grapa zavila desno, se je markirana pot nadaljevala levo ob njej. Tam so se pojavile gazi nekoga, ki je prišel od zgoraj. Poslej sva stopala po njegovi sledi. Na levi sva skozi drevje videla osončeni Studor, katerega vznožje je bilo potopljeno v meglo, in Ribnico. Kmalu sva dosegla precej skalnat svet. Vztrajno sva se vzpenjala, ponekod kar strmo čez Robje. Po kake pol ure je z desne pritekla uhojena neoznačena pot in tam naju je rumena puščica usmerila levo. Kmalu zatem sva desno zgoraj zagledala leseno hiško brez oken in vrat, le v zatrepu so bila z žabico zaklenjena vratca. Sledil je dolg raven odsek, na katerem se je strmina nekoliko unesla.

 

Nekaj časa ni bilo markacij (morda so se skrivale pod snegom), zato sva bila hvaležna za gazi, pa čeprav je bil predhodnik zelo dolgonog in so bile stopinje kar predaleč vsaksebi. Sredi poti sta ležala vrečka veganskih sadnih bonbonov in plastična ščipalka, s katero je bila vrečka najbrž zaprta. Tam je bilo gazi konec. Hodec se je očitno obrnil, čeprav gotovo ne zato, ker je pot postala spet nekoliko bolj strma. Čez 20 minut je končno zavila desno in se kmalu zravnala. Snega je bilo že toliko, da se je Janiju, ki je hodil spredaj, ugrezalo do srede meč, kdaj tudi do kolen. Čez slabih 10 minut sva prišla do kažipotov poti 16 nazaj Srednja vas, desno Pl. Na Šeh in še čez toliko na planino (1090 m).

 

Nisem še utegnila raziskati, ali je prav Planina na Šeh(u), planina Na Š/šeh(u) ali kako. Morda bi kaj pomagalo, če bi vedela, kaj je Š/šeh.* Ampak silvestrovo je tu in raziskava bo morala počakati na novo leto. Tam je bilo več hiš(ic) in okrog dveh je bilo precej živahno, saj so se prebivalci po štirih dneh odpravljali domov. Imela sva kaj videti: sedem otrok je s pomočjo odraslih napravilo prostoren iglu z dostopom, okrašenim z jonskima stebroma. Med bivanjem na planini so obiskali tudi planino Zajamniki in nama z gazmi zelo olajšali ne toliko hojo kot orientacijo, saj se je pot (in morda tudi kaka markacija) skrivala pod snegom.

 

Nadaljevala sva desno, pred zadnjimi hišami pa levo v gozd. Kar hitro sva prišla iz njega in čez travnik mimo ostankov dveh stavb v 10 minutah na zasneženo gozdno cesto, po kateri so pred kako minuto hrumele motorne sani in za seboj pustile zoprn smrad. Zavila sva desno nanjo. Pri odcepu levo je kažipot Zajamniki, Javornica, Podjelje kazal naprej po cesti. Na travniku onkraj gozda na levi je bilo še več hiš in na glavnem delu planine sva zavila desno ob njej. Tudi tam sva videla ljudi in slišala električne sani. Pri majhnem gospodarskem poslopju naju je belo-rumena markacija usmerila desno mimo njega in še nekaj hiš(ic). Na razcepu čez četrt ure se je en krak vzpel levo, najin, desni, je tekel naravnost naprej. Čez nekaj metrov pa je tako in tako zavil levo nazaj in naju pripeljal na skrajni vzhodni rob planine. Po približno pol ure sva pri zadnji hiši na desni vstopila v gozd.

 

 

 

 

 

Gazi so bile zelo globoke, kakor da so vsi stopali v iste, tako da je bilo skoraj enako naporno, kot če bi gazila na novo. Po 20 minutah sva sledila puščici ostro levo. Ko sva desno spodaj zagledala planino Javornico, je tudi od nje pritekla gaz. Čez čas sva ob poti opazila tri razvaline; najbrž je do tja nekoč segala planina. Takoj za zadnjo razvalino sva skozi drevje zagledala stavbe in po 25 minutah pri kažipotih prispela na Zajamnike (1280 m).

Čeprav je bila sreda, je bilo tam že veliko ljudi in še so prihajali. Privabili so jih bližnji prazniki in čudovito vreme. Sonce je poskrbelo, da je bila »Triglavska ulica« še posebno lepa. Kakor navadno sva si privoščila pravi šampanjec iz kristalnih kozarcev ter požela odobravanje francoskega para in nejeverne poglede nekaterih drugih. Francozinja naju je navdušeno fotografirala.

 

Vrnila sva se po isti poti, edina; očitno so vsi prišli z Rudnega polja ali Goreljka in so se vračali tja. Na spodnjem delu planine Na Šeh je bilo že vse pospravljeno in zaklenjeno, le iz pipe je teklo, kar sva videla tudi pozneje v Srednji vasi – da voda ne bi zmrznila v ceveh. Sneg je bil že zelo mehak in moker, zato sva se ponekod kar »vozila« navzdol. Bolj ko sva se bližala dolini, manj sonca je bilo, vedno hladneje in bolj ledeno. Ko sva po dveh urah in pol sestopila na asfalt, naju je prehitel mlad par. Na tej poti prav tako nista srečala nikogar razen naju. V Srednji vasi sva končno videla tudi cerkev, ki se je zjutraj skrivala v megli. Čez 10 minut sva bila že pri avtu in se odpeljala po drugi enosmerni cesti. V megleno dolino. Domov. Tu bova zdaj pričakala novo leto. Naj bo lepše, boljše od tega, ki se izteka. Predvsem zdravo. Srečno!

* P. S. 9. januarja 2022: Kaj pomeni Šeh, sem povprašala pri TIC Bohinj in dobila takle odgovor: »Ime planine na Šeh izvira iz pogovorne besede domačinov, ki za sušenje krme uporabljajo več izrazov. Za osušeno krmo rečejo, da je sho, sušenje pa imenujejo sši.« Sprva mi ni bilo jasno, kako naj si pomagam s tem pojasnilom, ko pa mi je prišla na misel besedna zveza na sušéh in sem jo vtipkala v iskalnik, sem našla besedilo Janeza Pikona, ki mi je potrdilo, da sem uganila prav.