Planina Razor z dodatkom(a)

Na lanski dan zmage je cilj izbral Tomaž in tako k sreči tudi vozil, saj ima za ozke in vijugaste ceste veliko boljše živce kot midva, sploh jaz. Odpeljal nas je v Tolmin, kjer smo sledili smerokazom za Žabče in Zadlaz. V Žabčah smo zavili desno proti Zadlazu. Cesto nam je preteklo kar precej majcenih mišk. Ustavili smo se pri spomeniku sedmim žrtvam fašizma iz Zadlaza, Žabč in Tolminskih Raven. Med potjo smo videli nekaj tablic Slovenske geološke poti, markacije E7 ter kažipota za partizansko tiskarno Krn in neko krožno pot. Potem ko smo prečkali Zadlaščico, se je ozka in ovinkasta asfaltirana cesta strmo povzpela. Imeli smo srečo, da smo majhnega džipa srečali ravno na enem izmed ovinkov, kajti le na takih mestih se je mogoče srečati. Kakih 12 km od glavne ceste smo prispeli na parkirišče pod bunkerjem v Tolminskih Ravnah (924 m, na kažipotih 909 m; S 46.22960, V 13.77154). Iz Ljubljane smo se vozili točno dve uri. Z izhodišča je bil lep pogled na gore od Tolminskega Migovca do Žabiškega Kuka.

 

Odpravili smo se proti hišam in pri kažipotih (909 m) zavili desno (Koča na planini Razor 1h 30min, Planina Kal 1h 30min). Pri tabli TNP smo stopili z asfalta na kolovoz. Čez travnik smo prišli do vrat v ograji z markacijo evropske pešpoti. Tam sta bila enaka kažipota kot v vasi. Oba sta kazala levo, tisti za Razor nekoliko manj. Ker smo najbrž preveč klepetali, smo šele po pol ure ugotovili, da bi bili morali pri ograji nadaljevati po desnem kraku (naravnost). Tako je nastal prvi »dodatek« mimo puščice levo in napisa Škrbina, klopce in bunkerja, vodnega zajetja, čez globoko grapo, mimo kažipota levo Pl. Kal in Migovec, čez grapo, v kateri je bila markacija (sicer jih skoraj ni bilo). Za naslednjo grapico pa smo obrnili. Tudi po tej poti bi bili navsezadnje prišli na planino Razor, a precej naokoli. Med vračanjem smo srečali planince, ki prav tako niso poznali (svoje) poti, so pa vedeli, kje smo zgrešili mi.

 

Vrnili smo se torej k ograji in nadaljevali mimo dvignjene zapornice na desnem kolovozu. Tudi ta je prečkal dve grapi. Breg je bil ponekod utrjen s skalami. Markacije so bile že stare. Vrh trate za levim ovinkom smo zagledali kapelico in klopco. Na podzidku je stala hiška s kovinskim križem na strešici in Marijinim kipcem za zaklenjeno kovinsko rešetko. Na pločevinasti ploščici v zatrepu je pisalo La Madonna di Val Pescara VIII Regg. alpini 1941. Na zastekljeni sliki Marije z Detetom v družbi angelov pod kapelico napis ni bil več čitljiv. Kapelico so krasile sveče in plastične rože, še bolj pa so ji bili v okras številni šopki clusijevih sviščev, ki so cveteli na pobočju. Pod kapelico je tičala majhna stavba z ostankom reliefnega grba.

 

Prestopili smo še eno suho grapo in se čez slabih 10 minut ustavili pri betonskem koritu, kozolčku s smerno tablo ter kažipotoma (890 m) levo Koča na pl. Razor (strma) 1h in naravnost Koča na pl. Razor (daljša) 1h 30min (po tej smo se nameravali vrniti). Na tem razcepu smo zavili levo navzgor na skalnato pot. Tam je tekla tudi E7. Pošev smo prečili strmo pobočje. Gozd je bil precej skalnat. Tu in tam nam je pomagala kaka lesena stopnica. Najprej smo se vzpenjali zmerno, nato strmeje, v ključih, in zavili proti desni, da nam je sonce posijalo naravnost v oči.

 

Steza se je zožila in ko se je gozd razmaknil, je tekla po večinoma še suhi travi. Povsod so begale miške; ni čudno, da je toliko mišje mrzlice. Še sta se izmenjavala gozd in travnik. Pol ure od razcepa smo se znašli med velikimi skalnimi gmotami in se povzpeli pod spodmol. Pod steno smo naleteli celo na nekaj klinov, pozneje še na jeklenico. Kar mrgolelo je velikih ptic z oranžnimi hrbti. Zaradi njihove hitrosti in motečih vej žal nisem s fotoaparatom ujela nobene. Po slabe četrt ure smo iz gozda stopili na travnik, poraščen z grmovjem, tudi ruševjem. Cveteli so mali svišči, spomladanski žafrani, nunke, trobentice, avriklji in resje. Sredi gozda na desni smo opazili kočo ali počitniško hiško. Vsenaokrog so se dvigale zasnežene gore in tudi po travniku je ležalo še nekaj zaplat snega. Zagledali smo svoj cilj.

 

 

 

Prej kot v četrt ure smo mimo kažipotov (1296 m), planšarije in sirarne prispeli h Koči na planini Razor (1315 m, Tolminske Ravne 15) in gospodarskemu poslopju z bivakom v prvem nadstropju. Koča spada med družinam in okolju prijazne. Okrog nje je več kažipotov ter obvestilnih in razlagalnih tabel: o planini in okolici ter poti po njej, tamkajšnjem rastlinstvu, jamskem sistemu Migovec, skrbi za naravo. Tam sta obveščevalna točka GRS in postaja 74 Slovenske geološke poti. Na skalo nasproti koče so postavili majhen posnetek Aljaževega stolpa. Na drugi smo videli kovinsko ploščico z napisom Lovro Korsič 2005 (upokojeni vodja kardiološkega oddelka izolske bolnišnice se je julija 2005 smrtno ponesrečil, ko mu je zdrsnilo na poti čez Suho med Šijo in Rodico). Zlezla sem na vzpetinico nad mizami in klopmi, pokrito s preprogo iz telohov, nunk in spomladanskih žafranov. Nad njo so bili posebno navdušeni čmrlji. Ker je bil ravno pri roki poklicni fotograf, nas je slikal pred kočo.

 

 

 

 

 

Za vrnitev smo si izbrali drugo pot. Pod planšarijo smo sledili kažipotu Tolminske Ravne mulatjera 1h 15min. Pogled obenem na pomladne trate in zimske gore je bil prav slikovit. Nekaj časa smo hodili po mulatjeri, nekaj časa po označenih bližnjicah. Ob mulatjeri so ležali ostanki betonskega objekta. Po 50 minutah smo prišli do lese s tablo Zapiraj vrata – krave, od koder je levo ob poti tekla ograja iz bodeče žice. Iz gozda smo začasno prešli med visoko grmovje in ograja se je končala. Pri betonskem koritu čez dobrih 20 minut smo spet stopili na jutranjo pot. Prej kot v četrt ure smo zagledali Tolminske Ravne. Do avta je bilo le še nekaj minut. Veselili smo se še zadnjega pogleda na druženje zime in pomladi. Ko smo se poslednjič ozrli, smo pod Vrhom Krnic razločili Kočo na planini Razor.

 

 

 

 

 

 

Naš naslednji cilj je bila Partizanska tehnika Krn. S ceste proti Tolminu smo po slabih 5 km zavili levo (S 46.216316, V 13.761959) in parkirali. Po zatravljenem kolovozu, večinoma po gozdu, so nas vodile rdeče peterokrake. Železni pokrovi v betonskih okvirih so bili najbrž povezani z malo hidroelektrarno na Zadlaščici, enako kot velika, debela cev. Onstran grape na desni je v pobočju zijala velika luknja, pod njo pa ozka soteska, po kateri je tekel potok s slapovi. Čez 10 minut smo šli mimo hiše z drvarnico in gospodarskim poslopjem. Rob kolovoza so poživljali jetičniki in zlatice. Pri polomljenem kažipotu Part. tehnika Krn se je pot začela vzpenjati. Zvrstilo se je še več klancev in uravnav. Po 15 minutah smo prečkali potok in tam je bil še en polomljen kažipot, tokrat s časom: Part. tehnika Krn 0.5 h. Zavili smo desno in zapustili preseko s cevjo. Poslej je šlo gor in dol po stezici, ob kateri so cveteli skrečniki, trilistne vetrnice, zimzeleni, mlečki, mrtve koprive in precej jagod. Prestopili smo nekaj mokrega, bolj namočen mah kot potoček. Gozd se je razmaknil in obsijalo nas je sonce. Končno smo se začeli spuščati, od skale z zvezdo v krogu kar strmo, tudi po skalnatih in dotrajanih lesenih stopnicah. Niže ko smo se spuščali, glasnejši je bil šum vode in prijetnejši hlad.                        

 

 

 

 

 

Po 25 minutah smo sestopili k Zadlaščici, lepemu, živahnemu potoku. Nadaljevali smo levo ob strugi. Zvezde so nas v dobrih 5 minutah pripeljejo do tiskarne. Tako stavba kot lega sta se nam zdeli sila slikoviti. Na kovinski zvezdi na skali poleg lesene in slamnate hiške je pisalo »Krn« Partizanska tehnika XI.1943. Do vhoda smo se pretaknili skozi tesen prehod med skalami. Notri smo našli opis nastanka in delovanja tiskarne, nekaj tiskarskega orodja, primerke partizanskega tiska (Matajur, Partizanski dnevnik) in zvezek za vpisovanje. Prva ciklostilna tehnika na Tolminskem je bila ustanovljena aprila 1943. Večkrat se je selila, dvakrat v dolino Zadlaščice, kjer je dočakala osvoboditev.

 

 

K avtu smo se vrnili po isti poti, za katero smo obakrat potrebovali po 55 minut. Ta dodatek k planini Razor je bil seveda zanimivejši kot »ponesrečeni« jutranji, ampak tudi tedaj nam ni bilo hudega, saj vsi trije z veseljem hodimo in smo radi v naravi.