Prepovedani Mesnovec

Tole je v zadnjem času že drugi hrib, s katerim nisem mogla počakati, da pride na vrsto: pri Blegošu se je to zgodilo zaradi navdušenja, tokrat pa je razlog žal ravno nasproten.  Potem ko nama je znanec poročal, da je smučal z Mesnovca, za katerega še nisva slišala, ga je Jani poiskal na zemljevidu in ni dolgo trajalo, da ga je predlagal za najin naslednji »podvig« (14. januarja). Odpeljala sva se na Pokljuko in parkirala pri odcepu k znanemu Šport hotelu (S 46.341558,V 13.961023). Zaradi obilice snega je bilo na že tako majhnem parkirišču prostora še manj.

 

Po asfaltni cesti sva v 5 minutah prikorakala k hotelu, ki se zdaj imenuje Pokljuka, vsaj taki napisi so naju presenetili. Pred njim se je zbrala skupina otrok s smučmi. Povzpela sva se ob žičnici po robu steptanega smučišča proti gozdu. Natanko ob devetih je vlečnica začela delovati in prvi se je pripeljal na zgornjo postajo mlad žičničar. Na vprašanje, kako na gozdno cesto nad smučiščem, je pojasnil, da se naravnost navzgor po kakih 150 m sicer pride do nje, a je strmo in ne lepo. Priporočil nama je pot v levo, kamor je kazal kažipot Vlečnica »Jelka«. Prišla bova na majhno planino, katere imena ni vedel, »čeprav ga skoraj gotovo ima«, tam pa ne moreva zgrešiti. S takimi zagotovili imava že slabe izkušnje, a sva poskusila.

 

V slabe četrt ure sva prigazila na drugo smučišče, tudi steptano, a vlečnica je stala. Nadaljevanje nikakor ni bilo tako nezgrešljivo, kot je napovedal žičničar, zato sva se spustila k možakarju, ki je popravljal žičnico. Govoril je o Mesnóvcu, ne Mêsnovcu kot midva dotlej. Pa kar takoj naj greva nanj, ker ga bodo zdaj zdaj zaprli, je dodal. Poučil naju je, da morava »gor pod volanam levo«, kar je terjalo dodaten poduk, kaj je volan: tista okrogla reč, ki se vrti na vrhu vlečnice in vrača sidra v dolino. Če hočeva naravnost na Mesnovec, morava pa na skakalnico. Ker tega nisva razumela in ga nisva hotela več motiti pri delu, sva se povzpela kar pod »volan«, kjer sva res zagledala potko.

 

Uhojena stezica se je vzpenjala v levo po pretežno smrekovem gozdu. Na razcepu gazi sva šla naravnost, ne desno, čeprav je tam na nekem drevesu visel rdeč trakec. Strmina se je unesla in stezica se je obrnila v levo. Čez slabih 10 minut sva dosegla rob gozda in ograjo ter zagledala hiško Pri Ulčarju Goreljek 65 Pokljuka. Gaz se je nadaljevala desno. Nadela sva si gamaše in skozi kratek pas gozda prigazila k naslednji hiški. Poleg nje sta stali ptičja hišica in odprta lopa z napisi, slikami, okraski. Vrnila sva se v gaz in pripeljala naju je do prečne steze ali ostanka smučine. Zavila sva desno in v manj kot 5 minutah do večje hiše s številko 66.

 

Nadaljevala sva po kolovozu skozi gozd. Ker gozdne ceste še kar ni bilo, je imel Jani dovolj: pogledal je na maPZS in se pognal levo v breg. Z desne so se skozi drevje slišali glasovi in zvoki s smučišča. Prej kot v četrt ure sva vendarle stopila na spluženo cesto. Označila sva si mesto, kjer sva zavila levo po njej. Začela se je rahlo spuščati in po dobrih 5 minutah sva dočakala nesplužen odcep desno. Na njem je bila kakih 10 m od ceste odprta zapornica. Nič posebnega, če je ne bi poleg čisto novega znaka za prepoved motornega prometa spremljala tabla, na kateri je nad običajnim razen za lastnike zemljišč in gospodarjenja z gozdom z večjimi črkami pisalo tudi za pešce. Ne smeva naprej?! Jani je zdvomil o upravičenosti zapore za pešce in je sklenil nadaljevati, jaz pa kratko malo nisem mogla prekršiti prepovedi, zato sva se razšla.

 

Vrnila sem se po gozdni cesti in mimo mesta, kjer sva prišla nanjo, še naprej, sprva navzgor, nato navzdol. Cesta je bila splužena tudi tam in ob njej so se vrstili snežni koli. Po 35 minutah so se na desni pokazale Karavanke: Belščica, Stol, Vrtača, Begunjščica, Veliki vrh in še nekaj Košute. Čez 5 minut se je levo v breg odcepila druga gozdna cesta (proti Visokemu) s spuščeno zapornico ter enakima znakom in tablo kot na kraju, kjer sva šla vsak po svoje. Moja cesta se je dalje spuščala v desno in po 10 minutah sem obstala nad zaprto zapornico, znak in tabla ob njej pa sta mi kazala hrbet (to je bilo tik pred asfaltno cesto proti Rudnemu polju, sva ugotovila pozneje). Nisem šla gledat, prepričana, da sta enaka kot prejšnja, torej tudi po tej gozdni cesti ne bi smela hoditi. Šele doma, ko sem si ogledala fotografijo, sem videla, da je tabla manjša kot prvi dve, torej najverjetneje brez dodatke tudi za pešce. Ravno sem se obrnila, ko mi je Jani po telefonu povedal, da je na vrhu. Vrnila sem se na kraj, kjer sva se razšla, in kmalu se mi je pridružil. Med malico mi je razložil, kako je bilo.

Cesta, ki je rahlo valovala in vijugala skozi pokljuško smrekovje, ni bila splužena kot prejšnja. V višjem snegu sem seveda napredoval počasneje. Čez dobrih 20 minut (rečem po občutku, saj sem bil brez ure) sem prišel na križišče in zavil desno. Nova cesta se je nekoliko bolj vzpela in v kakih 15 minutah dosegla neizrazito sedelce.

 

Pogled na navigacijo na telefonu mi je dal vedeti, da moram zdaj desno v breg v brezpotje. Snega je bilo vedno več, vendar strmina ni bila prehuda, tako da sem sicer počasi, a zanesljivo sopihal navzgor. Mesnovec je v glavnem porasel z iglastim gozdom, toda ne na gosto, zato se sem ter tja vendarle razkrije lep pogled. Obrnil sem se ravno v pravem trenutku, da se mi je v soncu zalesketal Očak. Še malo in sem dosegel domnevni vrh (1538 m). Na njem so kraljevale tri smreke, pod njimi pa je bil kupček kamenja. Ogledal sem si ga bolj natanko in na nekaterih kosih odkril rdeče pobarvana vklesana znamenja: trikotnik, s kakršnim se na zemljevidih običajno označujejo vrhovi, številke 18, 21 in 131 ter črki F in V. Domnevam, da so to kake stare oznake za katastrske meje ali kaj podobnega. Za vsak primer sem še enkrat pokukal na navigacijo. Po njej je vrh kakih 20 m naprej, kjer se je ponujal žalosten pogled na prelomljeno smreko. Ker so tudi prej omenjene tri smreke označene za posek, bo vrh verjetno kmalu dobil precej drugačno podobo.

 

 

 

 

Spustil sem se nazaj na cesto. Ker sem na Hribi.net prebral, da je s kote 1508 na drugi strani sedelca lep razgled, si nisem mogel kaj, da ne bi skočil še tja. Za to človek potrebuje le nekaj minutk. Razgled proti Triglavovi skupini je brez dvoma lep, vendar žal tudi tam ne brez motnjav.

 

Po malici sva se vrnila proti izhodišču. Srečala sva mlad par s psom in po sledeh videla, da sta prišla sem skoraj po isti »poti« kot midva. Pri vlečnici Jelki sva spet naletela na možaka, ki jo je zjutraj popravljal, in sva ga seznanila, da je cesta na Mesnovec že zaprta. Nejevoljen je pripomnil, da je od Mesnovca do Kleka že več kot deset zapornic in bodo še nove ter da od uporabnikov gozdnih cest zahtevajo, da jih vsakič zaklenejo za seboj. Sestopila sva ob smučišču Jelka in po pol ure pristala na Zgornjem Goreljku pod hotelom Jelka med otroško vlečnico Bedanc in sankališčem Medvedek na levi ter spodnjo postajo Jelke na desni. Smučarjev in sankačev je bilo kar precej. Mimo starega lesenega gospodarskega poslopja, na katerem je pisalo Ne bod' no tak k'je moja, k'se pase tam, kjer raste trava, sva čez parkirišče za smučarje, polno luž, blatno in razrito kot zorana njiva po dežju, prišla do ceste. Ob njej je stal spomenik 79 borcem 3. bat. Prešernove brigade padlim 15. 12. 1943 v boju z nadmočnim nemškim okupatorjem. Tabli z imeni padlih je prekrival sneg. Ko sva se vračala po cesti proti svojemu parkirišču, sva desno nad njo opazila napis Grobišče borcev NOV – SLO in se povzpela k njemu. Tam je pokopanih tistih 79 borcev Prešernove brigade in še sedem Gradnikove. Do avta je bilo samo še četrt ure.

 

 

 

 

 

Doma je Jani raziskal, kaj in zakaj je na Pokljuki zaprto. Odkril je, da je TNP lani jeseni postavil 11 novih zapornic in znakov ter tako zavaroval razglašena mirna območja; dostop do nekaterih je prepovedan od 1. marca do 1. julija, do drugih vse leto, ponekod res tudi za pešce. Na Mesnovcu je najstrože zavarovano rastišče divjega petelina. Če bi bila to vedela, se seveda sploh ne bi bila odpravila tja. V obvestilih PZS nisva zasledila, da bi zapore zadevale tudi pešce. Na maPZS so zapornice sicer vrisane, vendar brez opozorila, da prepoved velja tudi za pešce. Nasvet, naj se na pot ustrezno pripravimo, je pameten, a za zdaj se vsaj na tovrstne ovire ne moremo.