Šaleška planinska pot osmič: Skorno–Veliki Vrh–Gora Oljka

Svojo osmo etapo Šaleške planinske poti (ŠPP) sva začela v Skornem pri Šoštanju, kjer sva že bila, ko sva obiskala kontrolno točko (KT) 14. Parkirala sva pred domom krajanov (Skorno pri Šoštanju 41o; S 46.378470, V 15.016770). V njem domujeta mešani pevski zbor in turistično društvo (njegov znak – teloh – sva že spoznala na ŠPP in Martinovi poti), poleg pa so športno igrišče, prostor za piknike in parkirišče s pogledom na velenjsko »morje«. Vse je zelo lepo urejeno, vzdrževano in pospravljeno, imajo tudi defibrilator.

 

Odpravila sva se navzgor po asfaltni cesti, ob kateri so cvetele orlice in travniške kozje brade. V daljavi sva videla Goro Oljko, svoj tokratni cilj, in celo Sv. Anton se je zdel še precej daleč. Trdega asfalta naju je k sreči rešila dovolj široka peščena bankina. Mimo odcepa desno Koritnik 45 in Razgledna točka sva po dobre četrt ure prišla v zgornji del Skornega. Pri Močovniku, kjer sva v šesti etapi že dobila žig, sva se spustila z glavne ceste in Sv. Anton je bil nenadoma prijazno blizu. Na desni so se v meglicah skrivale Mozirske planine, videla sva tudi Sv. Križ, na levi pa spet Goro Oljko.

 

Prej kot v 10 minutah, kmalu za kapelico in spomenikom XIV. diviziji, sva zavila levo na kolovoz, po katerem sva prišla k Sv. Antonu, ko sva hodila po Martinovi poti. Sledila sva Martinovim oznakam, kakega znaka ŠPP pa ni bilo, šele niže se je poleg markacije pojavil Š. Ilovnata podlaga in razmočeno listje sta bila po dežju zelo spolzka. Pri strešici s kažipoti (nazaj Sv. Anton, naprej Reberčnik in Korenjak, v obe smeri Martinova pot) sva prečkala asfaltno cesto, onstran nje pa je bil končno spet kažipot ŠPP naprej. Med gospodarskim poslopjem in hišo prve domačije ter mimo toplarja z markacijo sva odkorakala proti naslednji domačiji (Skorno pri Šoštanju 29). Naproti nama je pritekel pes, zaradi česar je bil hudo kregan, ko pa sva prišla do hiše, ni bilo ne Runa ne gospodarice. Tam se je cesta končala, naprej sva šla po kolovozu. Nekaj metrov za hišo je bil še pokošen, nato ne več in tako moker, da je kar cmokalo, in hlače so bile nenadoma mokre do kolen.

 

Po slabih 20 minutah sva prečkala Skornsko pot. Tedaj je za nama pritekel Runo; lepo sem mu rekla, naj gre domov, in je nemudoma ubogal. Po neznansko blatnem kolovozu sva vstopila v gozd. Med kažipotoma Martinove in Šaleške poti sva zavila v desno po za spoznanje boljši stezi. Prebijala sva se skozi grmovje, s katerega so se tudi usipale kaplje. Desno spodaj je šumel Končnikov graben, ki sva ga zaradi ščavja komaj videla. Steza se je spremenila v blaten jarek in na najslabših delih so že nastali »obvozi«. V dobre četrt ure sva se znašla pri Spodnjem Kalšniku (Skorno pri Šoštanju 18); z Martinove poti sva si ga zapomnila po psu, ki je divje lajal na naju. Ob cesti pod domačijo so cveteli grintovci, travniške kozje brade, ranjaki, nokote, ivanjščice, črne detelje, zlatice ... V dobrih 5 minutah naju je pripeljala na glavno cesto ob Paki pri avtobusni postaji Penk. Zavila sva desno po cesti in kmalu levo z nje po Ogradnikovem mostu čez Pako.

 

 

 

 

 

Za krajevno tabla Lokovica sva nadaljevala pod železnico in takoj desno v gozd po blatnem kolovozu. Steza je tekla ob tirih skozi visoko mokro podrast. Povzpela sva se nad progo, po brvi prestopila jarek in po 10 minutah stopila na travnik pod hišo, kjer je prijazen domačin kosil travo. Družbo mu je delala psička Loti, ki se je neumorno valjala po travi. Usmeril naju je kar naravnost navzgor po travniku k hiši. Pri njej sva stopila na asfaltno cesto. Nazaj in desno sta kazala kažipota Martinove poti, za ŠPP nič. Desno po asfaltu sva kmalu prišla do odcepa ožje asfaltne ceste, na katero naju je spet pospremil le Martinov kažipot. Prej kot v 5 minutah sva se pred Tinčkičem (Lokovica 55) spustila v levo mimo gospodarskega poslopja in čebelnjakov proti potoku in v gozd. Pot je bila prava drsalnica: blato, mokre korenine in skale, ponekod pa je voda kar tekla po stezi. Že čez 5 minut sva bila pri naslednji hiši (Lokovica 53) z nekakšnim bazenom; ko sva hodila po Martinovi poti, sva mislila, da je ribnik, zdaj pa sva pod njim našla napotke za knajpanje.

 

 

Za Lokovico 50 sva prečkala progo (Železniški prehod Veliki Vrh 3). Po 15 minutah sva prišla pod cestni nadvoz ob izlivu Lokoviškega potoka v Pako, zlezla pod železnico ter se po stopnicah ob ograji povzpela na gozdno cesto in v gozd. Kažipot Martinove poti naju je hitro usmeril desno na stezo, ta pa se je iztekla na kolovoz navzgor. Markacij kar nekaj časa ni bilo. Srečala sva domačina, primerno obutega v gumijaste škornje; povedal je, da je vse tako blatno in razrito, ker so po vetrolomu vlačili drevje iz gozda. Grta (zadišalo je po bližnji Koroški) bo pa bolje, je bil spodbuden.

Po približno 10 minutah sva zapustila kolovoz po stezi levo. Tam je bil Martinov kažipot, naslednje markacije pa so bile zbrisane. Potem ko se je steza skozi grmovje vrnila na kolovoz, sva izstopila iz gozda in zagazila v nepokošeno travo. V dobrih 5 minutah sva dosegla asfaltno cesto pri Pocajtu (480 m, Veliki Vrh 9a). Tam sta skrinjici KT 15 ŠPP in KT 6 Martinove. V knjigo ŠPP sva se vpisala šele kot 5. in 6. to leto (28. maja 2021). Od Pocajta se vidijo Sv. Križ in Sv. Anton, Skorno, Uršlja in še kaj.

 

Nadaljevala sva levo po cesti mimo dišečega grma cvetočega bezga in smrdljivega gnojišča, kažipotov ter živih mej iz španskega bezga, jasmina, snežnih kep, cipres. Na nepokošenih travnikih je raslo veliko navadnih pojalnikov. Cesta se je večinoma spuščala mimo domačij, nato še mimo obsežnega obcestnega odpada, ki nama je »popestril« že Martinovo pot. Za Velikim Vrhom 19 naju je Martinov kažipot usmeril levo na gozdno stezo. Vzpenjala sva se po jarku, zasutem s suhim listjem, nato pa ob njem mimo lesenega stranišča. Pod njim sva zagledala leseno lopo, igrišče in igrala. Po dobrih 20 minutah sva zavila levo na asfaltno cesto in prišla na križišče tik pred koncem Velikega Vrha.

S križišča sva se povzpela levo po asfaltu in že po nekaj korakih zavila desno. Pri zasipnicah se je levo v gozd odcepila steza (spet Martinova pot), ki je sekala ovinek, in ko sva se vrnila na cesto, ta ni bila več asfaltna. Makadam sva zapustila po kolovozu v desno. Z njega se je kmalu desno odcepila Martinova pot h KT 5 (Vrh – Bezgovica), ŠPP pa je tekla naprej mimo še nekaj odcepov in dveh »naravnih« stolov. Čez slabe pol ure sva pri Grmadetovem križu na Bezgovici (KT 4 Martinove poti) od prejšnjič opazila dve novosti: križev pot in ploščico z opisom dogodkov, na katere spominja križ. Kmalu zatem se je začel asfalt, ki naju je pripeljal do Malovršnika (tako zemljevidi, ime Podgoršek v mojem opisu Martinove poti pa izvira iz vodnička zanjo) z lepim pogledom na Goro Oljko. Tam je od zadnjič zrasla nova hiša. Pri gradbišču sva se spustila levo po kolovozu med gozdom in travnikom. Na neoznačenem razcepu v gozdu je bil pravi levi krak. Čez 10 minut sva šla mimo odcepa k zaščitenemu Rakunovemu boru.

 

 

 

Potem ko sva prečkala kolovoz in po stopničkah sestopila na gozdno cesto, sva po kakih 10 korakih v desno prišla na večjo gozdno cesto, ob kateri je stalo razpelo. Z nje sva se povzpela ostro levo na asfaltno cesto. Čez 15 minut sva se ustavila pri križišču, ob katerem je bilo prazno parkirišče za obiskovalce Gore Oljke. Ker so bile tam miza in klopi, sva si privoščila počitek in malico, nato pa nadaljevala skozi prehod v ograji, kamor je usmerjal eden izmed kažipotov. Kažipot ŠPP je sicer kazal po cesti, kar ni zelo planinsko, a sta se poti čez čas k sreči združili. Nekoliko sva se lovila med stez(ic)ami, kolovozi in jarki ter znaki Šaleške, Martinove in Andraške poti. Na razcepu za majhno brunarico z ograjenim vrtom, mizo in klopema sva se držala desno.

 

 

 

 

 

Čez pol ure sva pristala na sedelcu s hišico ter kapelico z letnicama 1800 in 1989. Še ena novost: kažipoti nazaj in naprej za Martinovo in Andraško pot, desno Bezovec S (Savinjska planinska pot) in Šmartno/P, levo »uradni« planinski Šoštanj 1h 45min in nadmorska višina 588 m so bili prej na lipi, zdaj so na novem lesenem drogu in dodan je Gora Oljka 15^min naprej. Nadaljevala sva po široki srednji stezi, skoraj cesti, navzgor. Končno se je spet pojavil Š. Čez 10 minut sva se povzpela levo po lesenih stopnicah na nadelani bližnjici. Na naslednjem razcepu je bil markiran levi krak in po stopnicah sva dosegla parkirišče pod Goro Oljko s kapelico, antenskim stolpom in kažipoti. Po makadamski cesti sva v dobrih 10 minutah prispela na cilj.

 

 

 

O Gori Oljki (734 m) sem nekaj malega napisala pri Martinovi poti. Naj le dodam, da v bregu pod cerkvijo sv. Križa stoji spomenik, posvečen 40. obletnici pokrajinske konference SKOJ. Pri planinskem domu (725 m), kjer je KT 16 ŠPP, sva dobila le žig, ki velja za več tukajšnjih poti, ni bilo posebnega za ŠPP (za Martinovo pot pa je bil). Prejšnjič sva bila očarana nad postrežbo, tokrat pa je bila miza vsa zaprašena in zelo dolgo sva čakala, čeprav ni bilo gneče.

Po okrepčilu sva se vrnila na parkirišče pri antenskem stolpu, zavila levo mimo kažipotov ter se zdaj spustila do Rogelškove kapele z zvončkom želja in letnicama 1753 in 1998. Pred njo sva nadaljevala po prvi desni poti. V slabe četrt ure sva bila spet na sedelcu na 588 m. Po poti vzpona sva v 25 minutah znova prišla na parkirišče za obiskovalce Gore Oljke, ki je bilo zdaj polno.

 

Po uri in tričetrt sva se mimo čebelnjakov povzpela k Lokovici 55, kjer sva zalotila domačega muca pri siesti; niti trenil ni. Čez slabe četrt ure sva se ustavila pri hiši, kjer je doma Loti. Majhen deček je grabil travo. »Pokosil je pa ati?« sva ga pobarala. »Ne, jaz sem,« je odvrnil, kot da je to nekaj običajnega. Mamica je osemletnika pohvalila, kako rad kosi. Ko je umrl sosed, je fantič pomiril vdovo, naj nič ne skrbi, bo že on pokosil tudi pri njej. In to res dela. Naju pa je nejeverno vprašala: »Pa menda ne bosta še danes šla nazaj v Ljubljano?« Ko je izvedela, kaj sva tisti dan že prehodila in kaj še morava, da prideva do avta, je ostrmela in vzkliknila: »Čestitam!« Sva res videti že tako onemogla?

 

 

 

 

 

 

Čez 10 minut sva pri Skornem 18 ravnala tako, kot se je Jani spomnil nasveta gospodinje od prejšnjič: po kolovozu desno od domačije mimo vinograda in v gozd. Po dobrih 20 minutah sva prišla iz gozda na travnik do križišča s Skornsko potjo. Tokrat je nisva prečkala, ampak sva zavila desno nanjo. S stezice, komaj vidne v travi, naju je puščica preusmerila na neznansko blaten kolovoz nadstropje niže. Nad njim so nenavadno besno meketale koze. Po visoki travi sva se strmo povzpela k Zgornjemu Kalšniku, kjer sva izvedela, da Skornska pot ni kaj dosti hojena, razen kadar imajo kake pohode domačini. Domačijo sva zapustila po asfaltni cesti in pri markaciji Skornske poti zavila desno z nje. Za jaso z drvmi, deskami in majhno bivalno prikolico sva čez slabih 20 minut prečkala asfaltno cesto. Pri neometani hiši sva sestopila na slab asfalt in po približno 20 m navzgor po njem zavila desno med gozdom in sadovnjakom. Prišla sva na križišče (desno Anclin) z napisom Dobrodošli v Skornem. Napisi ob cesti so napovedovali cestno dirko, a k sreči šele naslednji dan. Zavila sva levo in prehitel naju je majhen avto, kot bi že dirkal. Čez 20 minut sva za kapelico pri kažipotih Sv. Anton in Dom krajanov zavila ostro levo in prispela k avtu. Parkirišče je bilo polno, saj so imeli knapi iz Velenja veselico. Sami moški. Eden izmed njih nama je pojasnil: »Med knapi pač ni žensk. So pa zato naše zdajle brez skrbi, ker smo na varnem!« In res so bile ženske, ki so še dovažale svoje moške, videti čisto zadovoljne.