Na Prešernov dan po sledeh Črtomira in štirih srčnih mož

Ker Jani zadnje čase zavzeto prebira literaturo o Triglavu, mu je prišla na misel kulturno-gorniška kombinacija, primerna za praznik slovenske kulture. Čeprav Prešeren ni bil gornik, v Krstu pri Savici ni mogel mimo lepot našega gorskega sveta. Odlomkom iz pesnitve bom dodala kratke opise najinih doživetij in fotografije.

 

Še dan današnji vidiš razvalino,
ki Ajdovski se gradec imenuje,
v nji gledaš Črtomirovo lastnino.

Najino izhodišče za hrib(ček) Ajdovski gradec (580 m) je bila železniška postaja v Bohinjski Bistrici (S 46.274559, V 13.958642). Po nasipu ob progi sva odšla proti severu. Kljub bližini tirov je hoja tam varna. Na mestu, kjer se je na drugi strani železniškega nasipa dalo sestopiti, sva tračnice previdno prečkala in onstran naletela na stezico, ki naju je pripeljala do belo-rumenih markacij ob vznožju Ajdovskega gradca. Po dobro označeni precej strmi in še nekoliko poledeneli potki sva v dobre četrt ure dosegla vrh.

 

 

 

 

 

 

 

Na Ajdovskem gradcu so arheologi našli dokaze, da je bil poseljen od starejše železne dobe (6. stoletja pr. n. št.) do 7. stoletja n. št. Izkopali so predvsem kovinsko orodje, nože in kopja ter nekaj keramike. Odkrili so sledove devetih objektov, verjetno hiš in kovačnic, ter obzidja. V hišah, večinoma vklesanih v skalo, so bila kamnita ležišča in ognjišča. Po ostankih talilnih peči sklepajo na taljenje železove rude bobovca, zaradi katere je bil Ajdovski gradec sploh naseljen.

 

Na vrhu so razlagalna tabla o tej najstarejši bohinjski vasi, drog z zastavo, na skalo pritrjena ploščica s Prešernovimi verzi in klopca.

 

Vrnila sva se nekoliko drugače in tako »odkrila« pravo pot. Na koncu postajnega poslopja se je treba spustiti po stopnicah na cesto (ker tam ni markacije, tega nisva vedela) in jo takoj zapustiti v desno na razrit kolovoz. Po njem je treba proti severu med tovarno Venturia in železniškim nasipom. Kolovoz pri prvi razlagalni tabli o Ajdovskem gradcu zavije desno v podvoz pod progo. Onstran podvoza je treba takoj levo čez travnik, kjer steze skoraj ni videti. Kmalu postane razločnejša in se združi s tisto, na katero sva naletela po prečkanju proge.

Mož in oblakov vojsko je obojno
končala temna noč, kar svetla zarja
zlatí z rumenmi žarki glavo trojno
snežnikov kranjskih sivga poglavarja,
Bohinjsko jezero stoji pokojno /.../

»/.../ préd ko se lóčva,« Bogomila pravi,
»/.../ se pričo mene odpovej zmotnjavi,
dokler te posveti krst, se zamúdi,
vodà je blizo, in duhovni tudi.«

Molče v to prošnjo Črtomír dovoli,
z duhovnim bliža slapu se Savice,
molitve svete mašnik, on z njim moli,
v imeni kŕsti ga svete Trojice.

Po »hribolazenju« sva se odpeljala k Bohinjskemu jezeru, kjer je bil pravi vrvež, od tam pa k prizorišču Črtomirovega krsta slapu Savici. Že tako dolgo nisva bila pri njem, da sva že pozabila, koliko stopnic je do razgledišča (nisem preštela, vzpenjala sva se pa kakih 20 minut). Slap ni bil zelo vodnat, a že soteska Velike Savice je prava lepotica.

 

Seveda ni mogoče prezreti snežnikov kranjskih sivga poglavarja, ki je brez dvoma Triglav. Ta je sicer pozimi pretrd oreh za naju, zato pa sva se nekoliko posvetila štirim srčnim možem, ki naj bi se bili 26. avgusta 1778 prvi povzpeli nanj. Poznavalci in »poznavalci« se ne morejo poenotiti, ali so se na vrh res povzpeli vsi in če ne, kateri je ostal na Malem Triglavu, kljub temu pa so vsi štirje naši narodni ali vsaj gorniški junaki. Ob Bohinjskem jezeru so leta 1978, ob 200-letnici tega podviga, »delovni ljudje in planinci Slovenije ter domačini iz Bohinja« postavili spomenik, delo kiparja Stojana Batiča. Visok je 2864 mm, torej natanko tisočkrat manj kot Triglav. Obiskala sva štiri bohinjske vasi, kjer so se ti možje rodili ali živeli.

Matevž Kos (1744‒1798), rudar in gorski vodnik, je bil rojen v današnji Jereki 17 (Pr Kóso; vse hišne številke so današnje). Parkirala sva pred cerkvijo svete Marjete Antiohijske (S 46.295510, V 13.958581), šla mimo nje v vas in po ozki cesti za prvo hišo levo navzgor. Na Kosovi hiši je spominska plošča. Gospodar je prišel pogledat, kdo hodi po dvorišču, in se mu je zdelo dobro, da se zanimava za njihovega junaka.

 

 

 

 

 

Luka Korošec (1747‒1827) je bil kmet in rudar s Koprivnika v Bohinju 10 (Pr ta Zgórnjem Júrjovco). Spominska plošča na stranski steni hiše v zgornjem delu vasi je posebna ne le po tem, da je starejša kot pri drugih, ampak je na njej tudi drugačen datum prvega vzpona na Triglav: 25. 8. 1778. Na Koprivniku sva parkirala pri cerkvi povišanja sv. Križa (S 46.305439, V 13.983613), kjer je bil prvi duhovnik pesnik Valentin Vodnik (1758‒1819). Pravi kraj za kulturni praznik, sploh ker je imel tudi Vodnik rad gore in je pesnil o njih: Vršac je pravi slavospev lepotam gorske narave. Ko sem ga znova prebrala, se je prebudil spomin na šolsko recitacijo: »Sklad na skladu se zdvigúje / golih vŕhov kamni zíd, / Večni Mojster ukazuje: / Prid zidár se les učit.«

Lovrenc Willomitzer (okoli 1747‒1801) je bil ranocelnik (padar) v Stari Fužini 158 (Pr Pádarjo). Od cerkve sv. Pavla (S 46.289856, V 13.897898) sva šla mimo gasilskega doma, pri hiši 157 zavila desno in po nekaj korakih levo. O Willomitzerju se najmanj ve, saj je bil rojen nekje na Ogrskem; najbrž zato na spominski plošči ni letnic rojstva in smrti.

 

 

 

 

 

Štefan Rožič (1739‒1802), kmet in lovec, je bil rojen na Savici 6 (Pr Rožíč). Parkirala sva za lesenim mostom čez Savo (S 46.275096, V 13.922900), nato sva se vrnila do Rožičeve hiše, mimo katere sva se že peljala. Stoji skoraj na začetku vasi na desni strani ozke ceste, kmalu za odcepom z glavne. Tudi na tej hiši je spominska plošča. Ko sva se vrnila k avtu, sva se sprehodila še do bližnjega Broda (Brod 23, Pr Gregôrjo), kjer se je rodil dr. Janez Mencinger (1838‒1912), pisatelj, nam hribovcem najbolj znan po delu Moja hoja na Triglav, kar je spet lepo druženje kulture in gorništva.

 

/.../ kar, Črtomír! te na življenje veže,
se mi iz tvojih prejšnjih dni odkriva,
ko te vodila ni le stara vera
tje na osredek Bléškega jezéra.

/.../ v dnu zad stojé snežnikov velikani,
 poljá, ki spred se sprósti, lepotije
ti kaže Bléški grad na levi strani,
na desni griček se za gričam skrije.
Dežela kranjska nima lepšga kraja,
ko je z okolšno ta, podoba raja.

Med vožnjo domov sva se ustavila še na Bledu. Nisva šla na osredek (otok) in na grad, to podobo raja sva si ogledala samo z jezerske obale.

 

Bilo je zanimivo in lepo praznovanje Prešernovega dne. Samo eno pripombo imam: na Prešernov dan bi lahko obiskovalce slapu Savica oprostili vstopnine, kakor kulturne ustanove oprostijo svoje. Bilo bi prijazno, kulturno. Koliko so nanesle vse parkirnine, pa raje ne povem.