Veliki vrh, bolj znan kot Klobuk

Ker sva si 6. februarja lahko privoščila le ta kratko dopoldansko, sva se odločila za Klobuk, hribček nad Stransko vasjo zahodno od Ljubljane. Njegovo uradno ime je Veliki vrh (kljub temu tudi na nekaterih zemljevidih piše Klobuk). No, prav velik ni (441 m, po nekaterih virih celo samo 399 m), je pa precej priljubljen, sva ugotovila.

 

Odpeljala sva se na Preval (380 m; S 46.075235, V 14.435548) nad Podutikom ob cesti Podutik‒Dobrova. Čeprav je bil tam prostor, sem raje parkirala pri bližnjem Kurirčku (spomeniku kurirjem Dolomitskega odreda; S 46.078387, V 14.432641) ob cesti proti Toškemu Čelu. Peš sva se vrnila na Preval s smerokazi za lovsko kočo, Toško Čelo in Topol ter kolesarskima kažipotoma proti Topolu, Sv. Jakobu, Bokalcam in Ljubljanskemu gradu. Napisa pod tamkajšnjim razpelom nama ni uspelo prebrati: Na križu /vmes nečitljivo/ Raj Ti odpiram.

 

Mimo razpela sva zakoračila v gozd, kjer naju je pričakal razcep treh kolovozov: ob desnem, ki je tekel po ravnem, je bil ostanek rumene oznake; srednji, najslabši, ob katerem je bilo tudi nekaj rumenega, se je vzpenjal; levi, najširši, a edini zasnežen in poledenel, je bil markiran, nanj pa sta kazala tudi bela puščica in rdeč napis Podutik. Sledila sva torej markacijam po shojenem kolovozu, ki se je po kratkem vzponu prevesil navzdol. Pod knafelčkom je bila modra črta; ta pot je namenjena tudi kolesarjem. Obšla sva prvo vzpetino in preden sva prišla okrog nje, so na razcepu izginili knafelčki (verjetno levo proti Podutiku), naju pa je kolesarska markacija odpeljala v desno. Omenjeno vzpetino sva obkrožila do konca in na naslednjem razcepu sledila prvemu kažipotu Lovska koča desno. Neki odcep je bil označen z rdečimi tablicami Napačna smer / Wrong way; nekatere tamkajšnje poti so del Bike parka Ljubljana in so za pešce prepovedane (nevarne). Nadaljevala sva po plitvem jarku in prišla do še enega prepovedanega odcepa. Pojavljali so se ostanki rumenih in rdečih oznak. Veliko dreves je bilo »tetoviranih« z imeni, začetnicami, srčki in rožicami. Kolovoz je tekel gor in dol po gozdu, v katerem so prevladovali bori. Po nekaj več kot 20 minutah, ko sva bila že mimo Stražnega vrha na levi, se je spustil proti zeleno-rumeni markaciji, midva pa sva zavila ostro levo navzgor po razločni stezi, označeni z velikimi, a že slabimi belo-rdečimi markacijami, podobnimi Knafelčevim. Po dobrih 5 minutah naju je pripeljala na vrh sredi gozda, označen z zdelano tablico Stražni vrh 439 m.

Po isti poti sva se vrnila na kolovoz in sledila zeleno-rumeni markaciji, nato še kolesarskim, rumenim packam, velikim »knafelcem« in rdeče-beli puščici. Kmalu sva se začela nekoliko odločneje vzpenjati. Za skladovnico drv sva prišla na prečno pot, ob kateri sta bila lesen kažipot za lovsko kočo in ostanek belega pločevinastega z zelenima piko in osmico neznanega pomena. Med vzpenjanjem po jarku je z leve pritekla pot, označena s čisto pravim knafelčkom. Na naslednjem razcepu so se kolesarske markacije »odpeljale« levo navzdol, desni kolovoz pa se je povzpel proti lovski koči. V četrt ure sva bila pri njej.

 

Lovska koča LD Dobrova pod vrhom Klobuka, v kateri je okrepčevalnica, in okolica sta bili lepo urejeni in okrašeni. Tudi bližnjega kulturnega praznika so se spomnili. Stregli so pri zunanjih mizah in okencu, vstopila pa nisva. Nabralo se je precej obiskovalcev. Prevladovali smo starejši in zdelo se nama je, da se vsi razen naju poznajo med seboj. Mimo ptičjih hišic, gugalnic in fotosrčka sva se odpravila proti minuto, dve oddaljenemu vrhu. Malo pod njim sva stopila iz gozda na prostrano travnato plešo. Vrh ni označen, če ne štejem zanikrnega napisa KLOBU (K je tičal v zemlji) na podstavku električnega droga.

 

Potem ko sva pri koči pogrizljala vsak svojo presto, sva se na Stražni vrh vrnila po isti poti (še enkrat sva zlezla gor tudi zato, da sva se ogrela, saj je bilo precej mraz), nato pa se spustila na drugo stran. Ker se je pot obračala preveč v desno, sva kar na pamet zavila proti tisti, po kateri sva prišla gor, in pri tem nehote nekaj časa ubirala prepovedano kolesarsko. Ko sva bila spet na pravi, sva na razcepu zavila ne desno, od koder sva prišla gor grede, ampak levo. Srečala sva precej ljudi. Steza je tekla čez prvo vzpetino s skalo na vrhu, na drugi strani dol pa spet na vršiček z več skalami. Na deblih je bilo nekaj rdečih puščic. Čez 35 minut sva po srednji poti sestopila na Preval, kjer je bilo »parkirišče« že zasedeno. Ob asfaltni cesti h Kurirčku je parkiralo veliko avtomobilov in tudi pri Kurirčku je bila gneča.

 

 

 

 

 

To je bil v zadnjem času že najin drugi hrib z imenom, kakršnih je v Sloveniji veliko. Toda število Tolstih vrhov (19) ni nič v primerjavi z Velikimi vrhovi, ki jih je po Atlasu Slovenije kar 68. Doslej sva bila le na desetih in Klobuk je najnižji med njimi. So pa tudi nižji – pač večji od še manjših.