Jamnik, Bela peč in Bičkova skala

Prvi junijski petek 2021 je bil namenjen slikovitemu jamniškemu »pomolu«, Beli peči in Bičkovi skali. S stare ceste Ljubljana‒Kranj sva pred mostom čez Savo zavila proti Besnici. Skozi Spodnjo in Zgornjo Besnico ter Njivico sva se pripeljala v Nemilje (505 m) in v križišču pri gostilni Na Raspokah (tako piše tam, sicer Na Razpokah) sledila smerokazu za Kropo in Dražgoše. Takoj za mostom sva zavila desno na makadamsko cesto (planinska smerna tablica Jamnik 55min, Bela peč 1^h 55min) in se po približno 200 m ustavila na urejenem parkirišču (S 46.261087, V 14.220458).

 

 

 

 

 

 

S parkirišča sva odšla pri naslednji smerni tablici desno čez potok Potoščica v gozd. Vzpenjala sva se po razpokanem asfaltu in ga na ostrem desnem ovinku zapustila po markiranem slabem kolovozu navzgor. Kmalu se je spremenil v prijetno gozdno stezo. Številnih neoznačenih odcepov, ki so se pojavljali vso pot, ne bom naštevala, sledila sva pač markacijam. V dobrih 10 minutah sva prišla na nekakšno sedelce med Bodovico, po pobočju katere sva hodila dotlej, in naslednjo vzpetinico. Po desnem pobočju te druge sva nadaljevala rahlo dol in gor. Steza se je zožila ter postala koreninasta in skalnata. Na dnu spusta čez dobrih 5 minut se je spet nekoliko razširila in na nekaterih drevesih so bile modre puščice nazaj. Na levi se je med drevjem nekajkrat pokazala Bela peč. Ob stezi, ki je nekaj časa tekla po grebenu Slemena, nekaj časa pod njim, so me večkrat razveselile dolgolistne naglavke. Za lahnim spustom sva prišla do skladovnice drv, kjer je z desne od spodaj pritekel kolovoz. Na deblo nasproti se je nekdo »podpisal« za 1. maj 1998. Na naslednjem razcepu sva se povzpela v desno.

 

 

 

 

 

 

 

Z uravnave s še eno skladovnico drv po dobre četrt ure je šlo spet navzgor. Z vrha vzpona sva se spustila ob ograji in na levi zagledala vas. Kmalu za kozolcem (desno nad njim sta stala še dva) sva prišla iz gozda. Tudi tam je cvetelo precej dolgolistnih naglavk. Še pred hišami naju je puščica usmerila ostro desno na široko stezo. Pripeljala naju je do kozolcev, ki sva ju videla od spodaj. Stezica med sadnim drevjem je bila »zastražena« z robidovjem in koprivami, iz nepokošene cvetoče trave so kukali cvetovi travniških kozjih brad, ranjakov, nokot, grintovcev, zlatic, rdečih slizkov, črnih detelj, orlic, belih kobulnic, škržolic ... Na levem ovinku se je z desne priključila neoznačena pot iz Rovt. Nekoliko više, pod cerkvijo, so bližnjico v levo zaprli z belo-rdečim trakom. Seznam cvetja se je še kar daljšal: spominčice, medenike, špajke.

 

 

 

Po slabih 20 minutah sva stopila iz gozda in mimo smerne tablice nazaj Nemilje 45min, naprej Bela peč 1^h prispela k cerkvi sv. Primoža in Felicijana (831 m) na Jamniku. Velika razgledna tabla naju je poučila, kaj vse bi videla z grebena, na katerega koncu kot na pomolu stoji cerkev, če bi bilo ozračje čistejše. Spomenik pred cerkvijo je posvečen »vojnim žrtvam in padlim talcem« iz vasi Jamnik, Podblica, Nemilje, Njivica in Rovte. Od cerkve sva se odpravila mimo mize in klopi pri vzletišču Alpskega modelarskega kluba do tabel z napotki za varovanje narave in Nature 2000 Jelovica in Ratitovec. Dvojne rdeče puščice na tleh so naju usmerile na ograjene stopnice in po 5 minutah sva dosegla cesto Kropa‒Dražgoše. Ob njej sva si ogledala tablo o Jamniku ter zemljevid z vrisanimi pešpotmi in zanimivostmi, nad njo pa obnovljen spomenik narodnemu heroju Lojzetu Kebetu - Štefanu, padlemu 20. oktobra 1942.

 

Po markirani strmi stezici za spomenikom sva nadaljevala navzgor v gozd, kjer so cvetele trilistne vetrnice. Brž sva dosegla kolovoz in se povzpela desno po njem mimo nekaj bolj ali manj zaraščenih odcepov in drvarskih delovišč. Nato sva zavila levo navzgor na podoben prečni kolovoz. V neko deblo je bil vraščen kažipot nazaj Jamnik, naprej Vodice. Drog s slabo leseno tablico Tehnika Meta Vodice je bil prislonjen na drevo ob kolovozu. Po kakih 10 minutah sva prišla na gozdno cesto. Onkraj nje se je odcepil v gozd kolovoz, ob katerem je ležala skala z napisom Bela peč, puščico navzgor in markacijo.

 

Na tem križišču sva najprej sledila kažipotoma Tehnika Meta z zvezdo in Vodice desno po označeni cesti, ki se je vztrajno vzpenjala. Ob njej so cvetele jagode in mogočne mrtve koprive. Po dobrih 10 minutah se je ostro desno odcepila markirana vlaka, pospremljena z nejasnim kažipotom Vodice Tehnika Meta z zvezdo na desni. Bil je namreč dvosmeren, a oba napisa sta kazala desno navzgor. Zavila sva tja in kmalu ugotovila, da je mišljeno, da se gre k partizanski tiskarni naprej po cesti (ko bi vsaj zvezdo narisali na levo!). Nadaljevala sva torej po cesti. Že po dobrih 100 m sva zagledala razcep in naslednji kažipot, usmerjen nekam v ščavje. Strma stezica naju je pripeljala na prečni kolovoz, ki je pritekel z leve od spodaj, v desno pa se je razcepil na dva. Sledila sva knafelčku ob levem, obraslem s trpežnimi srebrenkami. Prečkala sva zaraščen kolovoz in sledila markacijam do naslednjega, ki se je levo takoj končal, desno pa pripeljal na slabo gozdno cesto. V strmem bregu naravnost pred seboj sva opazila markacijo, splezala gor in na desni zagledala ograjo, ob njej pa staro leseno tablo z napisom Rudniški jašek.

 

 

 

 

 

Slabe četrt ure od nejasnega kažipota sva bila pri partizanski tehniki Meta (1076 m). V opuščenem rudniku železove rude bobovca na Mihovi gori je od začetka oktobra do srede decembra 1942 delovala tiskarna pri štabu 1. grupe odredov. Za ustanovitev tiskarne si je prizadeval tudi njen komisar narodni heroj Kebe, čigar spomenik sva videla na Jamniku. Natisnili so 10.000 izvodov propagandnih letakov in drugega gradiva, tudi gorenjsko izdajo Slovenskega poročevalca. Ko je decembra 1942 na Jelovici zapadel sneg, so tiskarno preselili v Mišače, kjer je bila aprila 1943 žrtev izdaje. Poleg mize in klopi je stal kozolček z razlagalno tablo o partizanskem tisku, na bližnjem drevesu je visela vpisna skrinjica. Po lestvi sva zlezla v rov, kjer sva našla nekaj klopi in leščerbo. S stropa so viseli zapredki in videla sva velikega jamskega pajka. Bil je velik in očitno jamski, a ne vem, ali je bil res Meta menardi (morda pa le, ko se je že tiskarna imenovala Meta!).

 

Mimo ograjenega rudniškega jaška sva se spustila nazaj na gozdno cesto in se v dobrih 20 minutah vrnila na križišče. Z njega sva se zdaj povzpela po redko markiranem gruščnatem in skalnatem kolovozu, podobnem vlaki, proti Beli peči. Grmovje je raslo kar sredi kolovoza, ki se je kmalu zožil v stezo, večinoma vzporedno s strmim pobočjem. Nato sva spet hodila po zaraščenem kolovozu mimo skladovnic drv in ponovno so se pojavile dvojne rdeče puščice. Markirana pot se je odcepila levo.

 

Po 20 minutah sva zavila levo na blaten kolovoz. Pognal se je v breg, nato pa sta naju markacija in dvojna puščica usmerili desno z njega na stezo. Ker je na njej ležalo precej grušča, je bilo dovolj gradiva za možice. Po četrt ure se je desno odcepil dozdevno opuščen kolovoz, naju pa so vodile dalje markacije in puščice. Na nekaterih drevesih so bile rumene pike. Na robu prepada na levi je stala po vsem videzu čisto nova klopca. Po daljšem času sva se spet nekoliko spustila in se nato povzpela čez poseko. Nad njo sva dosegla kolovoz, ki je z desne pritekel popolnoma zatravljen, v levo pa se je nadaljeval gruščnat. Čez dobrih 10 minut sva vzpenjanje po Podbliški gori končala na njenem vrhu Beli peči (1133 m) z nekaj klopcami, vpisno skrinjico in strešico neznanega namena. Razgled na bližnje hrib(čk)e sva še imela, Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke, kolikor se jih vidi od tam, sva pa bolj slutila kot videla.

Na Beli peči so se markirane poti končale. Ker sva hotela v Dražgoše, sva po brezpotju zavila proti zahodu in prišla na nemarkirano gozdno cesto. Ob njej sva opazila majhno votlino. Na razcepu čez 10 minut sva jo ubrala levo. Na tej cesti je bilo le nekaj zaplat razpokanega asfalta, čez 5 minut, ko se je spustila v desno, pa je postala res asfaltirana. V tem ovinku se je od nje levo odcepil kolovoz. Tam sva postala pri tabli Nature 2000, enaki tisti na Jamniku, in križu z letnico 1989 v spomin Janku Bertonclju. Mimo je prišel možak že v letih, a sila uren. Iz Kranja se je do Podblice pripeljal z avtobusom, zdaj pa pojde čez Mohorja in čez Jošta nazaj v Kranj; hodi za dva, ker so ženi operirali nogo, je povedal in nama nemudoma izginil izpred oči.

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva po cesti, ob kateri sva opazila trikotne belo-zelene markacije. Daleč spredaj se je dvigal Ratitovec s še nekaj zaplatami snega, levo pod njim pa sva prepoznala cerkev v Prtovču. Malo prej kot v četrt ure sva prišla do skalnate štrline, nekdaj imenovane Jelenca (1012 m), danes pa Bičkova skala po Bičkovem vodu, ki se je tu boril v dražgoški bitki januarja 1942. Na tamkajšnji klopci je pisalo Dražgoše / Pri nas je sonce doma, na bronasti plošči, pritrjeni na skalo, pa V dražgoški bitki je bila Bičkova skala bojni položaj Bičkovega voda / Na tem položaju so borci 9., 10. in 11. januarja 1942 uspešno odbijali napade sovražnika / Postavil Taborniški odred Bičkove skale 18. aprila 1981 / M. Keršič. B. Na najvišjo skalo so pritrdili peterokrako. Pri Bičkovi skali bi lahko parkirali štirje disciplinirani vozniki. Z nje sva lepo videla Dražgoše, tudi spomenik legendarni bitki, Ratitovec in bližnje hribe, Julijce pa bolj slabo.

 

 

 

 

Spustila sva se dalje po asfaltni cesti ter nad vodnim zajetjem in mimo nič kaj lepo zloženih hlodov, zato pa toliko ličnejših butar prikorakala na oster levi ovinek. Tam se je desno odcepil kolovoz, označen s planinskim kažipotom Vodiška planina 2h 15min, Kališnik 45min, v isto smer je kazala lokalna zelena smerna tablica Dražgoška gora 30min (nazaj Bičkova skala 0,5 km; na obeh tablicah sta bila znaka za razgledišče), a kljub tem vabilom so znaki ob kolovozu prepovedovali prehod ne le vozilom, ampak tudi pešcem. Nadaljevala sva navzdol po cesti in ob njej opazila slabo vezistično markacijo. V četrt ure sva bila pri prvih hišah Jelenšč, ki so del Dražgoš. Pod Dražgošami 59 sva se ustavila pri spomeniku 22 domačinom, tudi otrokom, ki so jih Nemci pobili tretji dan dražgoške bitke. Kolovoz ob tej hiši je bil označen z dvojnimi rdečimi puščicami. Vodil naju je mimo še ne ometane hiše ter velike svetle in majhne temne brunarice. Ker na zemljevidu tam ni poti, po cesti pa je daleč naokoli, sva se po nasvetu domačinov na razcepu za zadnjo brunarico spustila desno po zaraščenem kolovozu. Izkoristila sva priložnost in si umila roke pri cevi, ki je gledala iz grmovja ob poti. Voda je tekla do napajalne kadi kar po kolovozu, od tam je bil spet suh. Pri čisto novi majhni staji so si naju ogledale krave. Stopala sva čez cvetoče travnike s pogledom na vrh Bičkove skale. Bilo je očitno, da tam hodijo, pokošeno pa ni bilo. Znajti se je bilo treba med električnimi pastirji. Sestopila sva na drug kolovoz, ki se je pri drevesu s klopco končal, in se spuščala dalje po njem.

 

 

 

 

 

 

 

Kakih 20 minut od začetka Jelenšč sva sestopila na cesto in zavila levo navzgor; ob njej žal ni bilo prijaznih bankin. V bregu nad njo so poleg dotlej videnega cveteli tudi lučniki. Po maPZS je to markirana pot, markacij pa nisva opazila. Čez 5 minut sva na desni zagledala spomenik, h kateremu je vodila tlakovana potka. Na betonskem drogu s peterokrako na vrhu je bila rdeča marmorna plošča z napisom iz kovinskih črk: Za svobodo sta žrtvovali življenje 10. aprila 1945. Šinkovec Vida-Janina sekretar Skoja in član okrož. komiteja KPS. Odar Cilka-Tatjana sekretar AFŽ in član okrož.odb.OF. Kakih 100 m naprej je pred križiščem s smerokazi nazaj Dražgoše, desno Šk. Loka, Selce, Lajše, naprej Kropa stal še en spomenik: V tej okolici je padlo 17 borcev partizanov 1942 – 1945 / Živite smelo, kakor mi smo znali, končajte, česar nismo dokončali. Na stopnicah k njemu je bila markacija. Nad križiščem sva se ustavila pri sodobni (iz leta 1992) cerkvi sv. Jed(e)rti v Lajšah. Približno 50 m od nje sva na 883 m pri kažipotu Mohor 1h 30min zavila desno s ceste. Ob slabi gozdni cesti (ali kolovozu) je tičala skoraj podrta hiška z dimnikom, morda sušilnica ali prekajevalnica.

 

 

 

 

Čez 10 minut sva prišla na plan in levo v gozdu opazila majhno brunarico, spredaj na desni pa je stal kozolec. Ko sva znova vstopila v gozd, so naju vodili knafelčki in belo-zeleni trikotniki. Na jasi čez 5 minut sva postala pri znamenju z lepo poslikanimi nišami in planinskih kažipotih (Koblarjev hrib, 765 m) naravnost Mohor 1h 15min, nazaj Lajše – Sv. Jedart 15min, Dražgoše – brunarica 1h. Pri klopci takoj za levim ovinkom so bili še lokalni kažipoti nazaj Lajše, naprej Sv. Mohor, levo Podblica, Brezje, desno Selca. Za jaso sva se spet potopila v gozd. Na naslednjem razcepu je bil markiran slabši, desni krak. Po 10 minutah sva sestopila na zaraščen in z listjem zasut kolovoz desno, po nekaj korakih pa se preselila na drugega, ki je pritekel z leve in tam napravil ovinek. Po njem sva nadaljevala navzdol. Tik pred prečnim kolovozom naju je markacija usmerila desno na strmo bližnjico, ki naju je pripeljala na omenjeni kolovoz. Po slabih 10 minutah sva se spustila na križišče. Naravnost naprej naj bi se šlo po maPZS na Mohor (oznak ni bilo), midva pa sva zavila ostro levo proti Nemiljam. Pot je bila označena z dvojno rdečo puščico na tleh, s knafelčki pa ne, čeprav je po maPZS markirana. Poslej četrt ure ni bilo oznak, tedaj pa naju je pred križiščem spet pričakala dvojna rdeča puščica s sliko tekača.

Tik preden sva zapustila gozd, je bila na desni velika senožet, po dobre četrt ure pa sva pri hiši 12a prispela v Nemilje. Asfaltna cesta skozi vas naju je vodila med drugim mimo hiše 11 Pr Pšcə s poslikanimi fasado (zanimivo fresko sv. Florjana) in vhodnimi vrati (z letnico 1875) ter Kajževega čebelnjaka z bogatimi panjskimi končnicami. Čez 10 minut sva si pri gostilni Na Raspokah ogledala turistični zemljevid KS Podblica. Gostilničarka je povedala, da so dvojne rdeče puščice narisali med epidemijo, ko so priredili nekakšen maraton. V slabih 10 minutah sva bila spet pri avtu. Za nama ni bil ravno maraton, a v tistih osmih urah (pet in pol čiste hoje) sva se dobro prezračila in razgibala.