Feldban

Povezava na objavo v Delu je že lep čas čakala v najinem rumenem seznamu (»za drugič«), ko je Marjana predlagala, da bi pohodniško pot Feldban prehodili skupaj. Ker je arhitektka pri železnici, je razumljivo, da jo take stvari zanimajo. Feldban je ozkotirna vojaška železnica, dobesedno poljska železnica (nemško die Feldbahn). Preden smo odšli na pot, je Jani prebral nekaj literature o njej (na koncu tega zapisa je kratek povzetek*) in 24. februarja smo se odpeljali v Idrijo. Parkirali smo na njenem južnem robu v zaselku Podroteja (S 45.986900, V 14.031486) pri turistični informacijski tabli 4. Idrija – Podroteja, tabli Krajinskega parka Zgornja Idrijca in kapelici iz leta 1945. Tam so bili tudi smerokaza levo Idrijski Log 6,5 in Črni Vrh 10 ter kažipot (338 m) desno Divje jezero 650 m.

 

Odpravili smo se proti Divjemu jezeru. Po tej cesti sva se že nekajkrat peljala, zdaj pa je bila priložnost tudi za ogled zanimivosti ob njej. V Idrijci desno pod njo se je neumorno potapljal povodni kos. Skalno steno ob cesti je za zadnjimi hišami zamenjal gozdnat breg, posejan z malimi zvončki, in iz tal so kukali prvi beli repuhi. Šli smo mimo ostanka mostu čez Idrijco, ki sva ga videla že s steze ob rakah na drugi strani reke. Čez 10 minut smo pred mostom čez Jezernico zavili k Divjemu jezeru. Jezernica je najkrajša slovenska površinska reka, ki priteče iz jezera in se že po 55 m izlije v Idrijco. V tudi tokrat prav nič divjem jezeru je plaval račji par. Na drogu znaka za prepoved parkiranja je bila ena izmed zelenih tablic, ki povedo, kje smo, koliko poti je že za nami in koliko je do naslednje točke. Opazili smo prvo markacijo za Feldban: stiliziran tir v obliki predora, dopolnjen s črko F.

 

Od jezera nas je čakalo še približno 1,5 km asfalta skozi sotesko Strug. Najprej smo prišli do križišča: po brvi čez Idrijco je pritekla Via Alpina in se nadaljevala v breg proti Javorniku in Pevcu. Spodaj ob reki smo opazili klopco in – presenečenje – nagačeno lisico. Naslednji postanek je bil pri bukvi s premerom 1 m in visoki 29 m, imenovani Kraljica Struga. Dva odcepa desno k reki sta bila zastavljena s skalami v kovinskih mrežah, najbrž zaradi voznikov, ki se hočejo pripeljati na rečni breg.

 

Čez slabe četrt ure smo pri tretjem označenem parkirišču oziroma četrtem žonfu (globljem tolmunu, primernem za kopanje) sledili markacijam Feldbana levo v hrib. Na ozki stezi, o kateri sem se spraševala, kako je tam lahko tekla železnica, pa čeprav ozkotirna, smo morali nekajkrat zlesti čez podrto drevje, nekje pa je steze kratko malo zmanjkalo in smo si pomagali s klini in jeklenico. Po dobrih 20 minutah smo prečkali stezo, ob kateri je bil napis Hg Trail (tam teče tudi Idrijsko-cerkljanska planinska pot). To je tekaško tekmovanje, ki ga prirejajo v treh različicah: Čipka Trail (14 km), Berkmandlc Trail (27 km) in Hg Trail (50 km). Poslej je bila naša steza širša. Po njej so ležale tudi skale in korenine, debele kot poštene drevesne veje. Potem ko nas je kratka jeklenica pospremila čez grapo, smo pred levim ovinkom zagledali podporni zid. Tam je proga tekla skozi usek. Za ovinkom so bile skale sila pisane: rdeče, črne, bele, rumene. Marjana je preskušala oprimke na njih. Našli smo nekaj tako imenitnih fosilov, da sem fotografije poslala Matevžu, ki se spozna nanje. Bil je navdušen nad našimi najdbami in še bolj nad našim navdušenjem. Sicer so taki fosili pogosti, posebno na vzhodni obali Jadrana in v njenem zaledju, celo v mnogih ljubljanskih stavbah jih ne manjka, so pa naši primerki zelo dobro ohranjeni, jih je pohvalil. To so rudistne školjke (v kredi izumrle morske školjke, prirasle na podlago, z lupino, podobno kravjemu rogu), najverjetneje iz rodu Radiolites.

 

 

 

 

 

 

 

 

  

Na naslednjih ovinkih so bili podporni zidovi še mogočnejši. Na uravnavah in ob razširitvah smo razglasili, da smo na postajališču. Prej kot v pol ure smo prispeli do Veksla (nemško wechseln pomeni zamenjati, v tem primeru smer), kjer je proga zavila ostro levo, nazaj. Spodaj smo videli asfaltno cesto; bili smo že zelo visoko nad njo. Po slabe pol ure smo še enkrat prečkali Hg Trail. Sledilo je najzahtevnejše mesto, spust levo ob jeklenici. Zatem je bilo treba splezati po rdeči kovinski lestvi (tam je bil prvotno lesen most, po katerem je tekla proga) in po četrt ure smo se znašli pred 25-metrskim predorom, skozi katerega je precej vleklo. Sledil je še en usek. Z Marjano sva občudovali košate šope praproti. Dotlej smo hodili večinoma po senci, zdaj pa po sončnem pobočju.

 

 

Po 20 minutah je z desne od zgoraj pritekel kolovoz, spet smo naleteli na Vio Alpino in Hg Trail ter se znašli na nekakšnem obračališču, kjer se je končala gozdna cesta. Po njej smo nadaljevali po pobočju soteske Strug. Čez 10 minut smo za elektrovodom in zapornico pod Vrhom Ključ stopili na makadamsko cesto, ki ji rečejo francoska, ker so jo zgradili v času Ilirskih provinc. Zavili smo desno nanjo in po kakih 50 m pri kažipotih na 523 m levo navzdol za markacijami Feldbana na stezo nad Zalo. Za levim ovinkom smo stopili na nasip. Markacij ni bilo veliko, a na ključnih mestih so večinoma bile, čeprav bele na svetlih skalah včasih slabo opazne. S kolovoza, na katerega smo po dobrih 20 minutah zavili levo, smo globoko spodaj videli asfaltno cesto Logatec‒Idrija. Pod skalno škarpo in nad podpornim zidom smo iz redkega svetlega gozda vstopili v senco pretežno smrekovega. Zavili smo ostro levo okrog velike, globoke grape. V dolini smo zagledali Idrijo. Obšli smo še eno grapo in pot je postala precej skalnata. V desno smo obhodili vršič po strmem pobočju, na katerem je bila naša steza le ozka polička, nato se je razširila. Nad majhnim skalnatim pragom smo obrnili desno in s širokega ovinka je bil lep pogled na prijazen hrib, najbrž Zagodov ali Govekarjev vrh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po dobrih 15 minutah smo spet stopili na gozdno cesto, a že kmalu zavili desno z nje na stezo. Sledil je dolg nasip z nekaj ovinki. Na razcepu nam je nakazal smer možic (desno) in takoj nato smo zavili levo na naslednji dolg nasip. Okljukov in nasipov je bilo toliko, da sem jih nehala fotografirati. Kljub navdušenju nad njimi pa so bile deležne moje pozornosti tudi dvoje lesne gobe: tako lepo čipkaste, da sem jih poimenovala kar idrijske, a zares se imenujejo pisane ploskocevke, in bele pahljačice, imenovane bukove žilike (hvala Janezu, ki se spozna na vse, kar raste v gozdu). Naslednji nasip je bil še posebej imeniten, tako da sem ga morala slikati.

 

Okljuk čez 25 minut je bil oster kot še noben, tako da sta odseka pred ovinkom in za njim tekla čisto blizu skupaj. Na razcepu, kjer je bilo treba levo, nam je pot pokazala stara markacija Feldbana. Na naslednjem razcepu smo šli levo po ravnem po ožji stezi. Nekajkrat je bila čez staro rdečo markacijo narisana nova bela. Še so se vrstili nasipi. Po dobrih 10 minutah smo prišli na kolovoz, ki se je na desni takoj razcepil, a razcep ni bil označen. Odločili smo se za levi krak in zagledali cestno škarpo. Še dva nasipa in dosegli smo gozdno cesto pod Velikim vrhom.

 

Zdaj se je bilo treba vrniti v Podrotejo. Zavili smo desno po gozdni cesti mimo stare oznake za Feldban, ki pa je bila bela, ne rdeča. Tik pod vrhom vzpona na 644 m čez pol ure se je naša gozdna cesta priključila francoski. Že ob naši je bila slaba lesena smerna tablica Pevc s puščico proti francoski. Tja (levo) je kazal tudi kažipot Andrejčkovo brezno 1,4 km (nazaj po gozdni cesti 3,25 km Vojkovo taborišče). S tega križišča smo se spuščali mimo nekaj odcepov. Za tistim čez dobrih 10 minut, zaprtim z zapornico, je desno ob cesti stala klopca, poleg nje pa je ležalo nekaj skal, ena z rdečima napisoma 34/V in 13/16. Nasproti je izza smrečice z okrasno konico gledalo razpelo. V skalovju levo ob cesti smo opazili dve votlini. Na neki skali je bila narisana stilizirana rdeča lilija, kar ob francoski cesti najbrž ni naključje, saj je lilija simbol Francije.

 

 

 

 

 

 

 

Po 20 minutah smo mimo skalne stene s »fresko« ‒ podobo medveda, pred katerim bežita planinca – prispeli h kažipotom na 523 m, kjer smo zjutraj stopili na francosko cesto. Tam zdaj nismo zavili levo, od koder smo prišli takrat, temveč smo nadaljevali navzdol po cesti. Ob prvem desnem ovinku smo postali pri klopci in tablah Krajinskega parka Zgornja Idrijca. Na drugem desnem ovinku čez slabih 10 minut smo cesto zapustili, da bi po bližnjicah sekali 12 serpentin v Podrotejo. Spuščali smo se po stezici med grmovjem ter se večkrat približali cesti. Na bolj strmih delih so nam pomagale sicer že slabe betonske stopnice. Po več kot 20 minutah smo pri rdečem napisu 41II42 ter puščicah gor in dol sestopili na cesto. Kmalu smo jo spet zapustili po še bolj strmi stezici brez stopnic in prej kot v 5 minutah pristali nad hišami pri majhnem čebelnjaku in jekleni kupoli bunkerja. Spustili smo se k vhodu in nekoliko raziskali njegove prostore, hodnike, stopnišča. Napisi nad vhodi so nam pripovedovali, kdo in kaj so bili v njih: komandant, fotofonika (signalizacijska naprava, ki je svetlobne signale spreminjala v zvočne in tako omogočala sporazumevanje med utrdbami), strelivo, živež, latrina. Nekje je pisalo Coraggio e sangue freddo (pogum in hladnokrvnost). Ta bunker je bil del italijanskega porapalskega obrambnega sistema Alpski zid za obrambo meje. Od njega smo po stopnicah sestopili na cesto nasproti Gregorčičeve 18. Parkirišča je bilo čisto blizu.

 

 

 

 

 

 

 

 

Hoteli smo še videti, kaj je ostalo od predorov iz časa nedokončane gradnje normalnotirne železnice. Odpeljali smo se nazaj do Godoviča in zavili proti Črnemu Vrhu. Nekdanji prvi železniški predor je zdaj cestni. Kmalu za njim smo prišli do ostrega levega ovinka, imenovanega Cestnikova rajda, in 500 m za njim, kjer se v levo odcepijo trije kolovozi, parkirali (640 m; S 45.951625, V 14.079527). Na najbolj desni kolovoz je usmerjal kažipot Ostaline železniškega predora iz 1. sv. v. 120 m. Sledili smo mu. Ko smo že začeli dvomiti, da smo ga pravilno razumeli, smo na poseki levo od nas zaslutili nekaj, kar bi bil lahko usek železniške proge. Zavili smo ostro nazaj po njem in po nekaj deset metrih res zagledali južni vhod v predor, dolg 381 m, pravzaprav kar dve luknji, eno nad drugo. V notranjosti je bilo seveda temno, tla mokra, ponekod poledenela in ves čas sem imela občutek, da se mi bo kaj podrlo na glavo. Bilo je očitno, da so gradili v dveh stopnjah: zgoraj odkopavali in betonirali, spodaj odvažali material, na koncu pa porušili pregrado med luknjama. Tako sta bili ponekod še obe »nadstropji«, ponekod pa je bil prostor že enoten, visok. Predor je postajal čedalje slabše prehoden in na koncu se ni nič svetlikalo, zato smo sklepali, da je na drugi strani zaprt in torej ne moremo skozenj. Med vračanjem smo naleteli na sekuljo, ki naših lučk ni bila najbolj vesela.

 

Ker nas je zanimalo, kaj je na drugi strani, smo se vrnili k avtu in zavili še na skrajno levi kolovoz. Med krajšim spustom smo na tleh opazili rdečo puščico in napis ŽELEZNICA. Zavili smo desno in po prebijanju skozi ščavje v kupu betonskih »skal«, zakamufliranih z zemljo, odkrili lesena vrata. Previdno smo vstopili. Izkazalo se je, da se za njimi skriva podzemna utrdba iz sistema Alpskega zidu. Prav veliko je nismo raziskovali, tako da sva šele doma na spletu ugotovila, da so Italijani za to utrdbo izrabili kar že izkopani severni vhod predora in da je mogoče skoznjo vstopiti vanj tudi s te strani. To je pojasnilo tisti napis ŽELEZNICA na kolovozu. Niže v gozdu smo našli še en bunker.

 

Zmračilo se je in raziskovanje je bilo treba končati. Marjana naju je odpeljala domov. Kot prava »železničarka« je že začela razmišljati, da bi se kdaj vrnili in raziskovanje nadaljevali.

* Kratek povzetek prebranega:

V šesti soški bitki (4.‒17. avgusta 1916) je italijanski vojski uspelo prestopiti Sočo in zavzeti Gorico. S tem je Avstrijcem tudi prekinila oskrbo soške fronte po bohinjski progi. Avstro-ogrska vojaška oblast se je odločila za zgraditev zasilne ozkotirne proge, da bi bojišče povezala z južno železnico pri postaji Dolnji Logatec, kjer je bilo večje vojaško skladišče. Na 17 km od Logatca do Godoviča je trasa potekala kar po obstoječi tako imenovani francoski cesti iz časa Ilirskih provinc (1809‒1813). Malo naprej, pri Cestnikovi rajdi, se je proga razdelila na dva kraka. Južni je zavil proti Črnemu Vrhu in Lokvam, severni pa proti Idriji. Vsak je bil dolg približno 50 km. Pri gradnji so stremeli k čim manj zemeljskim posegom, le na zahtevnejših mestih so zgradili nasipe, podporne zidove, lesene mostovže, useke ali predore. Tako so lahko na dan zgradili kar 2 km proge. Dela so vodili pripadniki posebnih železniških enot, glavna delovna sila pa so bili ruski in italijanski ujetniki.

Najzahtevnejši odsek od Godoviča do Idrije je bil dolg 12 km, na katerih je proga premagala 300 višinskih metrov. Kljub 25-metrskemu predoru so ga zgradili v rekordnem mesecu dni, med 1. in 30. septembrom 1916. Promet po njem je potekal dan in noč, brez voznega reda in brez vnaprej določenih postankov. Običajno je pot trajala kake tri ure. Vlaki so prevažali vojaško opremo, živila, vojaško pošto, sanitetni material, ranjence, občasno tudi primorske begunce in jeklenke živega srebra. Kdaj pa kdaj se je na črno z njo peljal tudi kak civilist (Lado Božič, Moja prva tura, Planinski vestnik 12/68, str. 556‒563). Sprva so vagone vlekli konji, a zaradi pomanjkanja živali in krme so jih leta 1917 zamenjale manjše bencinske lokomotive. Zaradi vse več prometa so že v začetku tega leta začeli med Logatcem in Črnim Vrhom graditi normalnotirno progo. Pri Godoviču so zanjo že napol zgradili dva predora, a se je vojna pred uresničenjem načrta končala. Nedokončana sta ostala tudi predora. Na idrijskem odseku feldbana so promet ustavili 24. oktobra 1917, ko je avstrijska vojska spet pregnala italijansko na desni breg Soče.

Prvi vodeni ogled po očiščeni trasi je bil 5. julija 2020.