Matjaževe kamre, Tomaževa miza in Kovk

Včasih imava na kakem koncu ugledanih več ciljev, ki so vsak zase premalo za en dan, pa jih združiva in je dan še bolj zanimiv. Tako sva 18. septembra 2021 obiskala tri na območju žirovske in idrijske občine.

 

Matjaževe kamre

Iz Logatca sva se odpeljala proti Žirem ter se malo za zaselkom Sopot ustavila ob cesti, pod katero teče Sovra. V tako ozki dolini je težko parkirati, a je bilo pri najinem prvem cilju, Matjaževih kamrah, prostora celo za več avtov (S 46.003078, V 14.146007). Zaradi polne sredinske črte je tja v resnici dovoljeno zapeljati le z žirovske strani, tako da sva na sicer popolnoma prazni cesti zagrešila prekršek. S parkirišča sva šla nekaj metrov nazaj ob cesti in pri ograji stopila na travnik. Z njega sva se med drevjem spustila k reki in jo prestopila. Na drugi strani sva po nekaj korakih naletela na strmo stezico, ki naju je v minuti, dveh pripeljala k Matjaževim kamram.

 

Matjaževe kamre so naravna znamenitost na območju naselja Zavratec v občini Idrija. Imenujejo se ne po kralju Matjažu, kot marsikdo misli, ampak po lastniku zemljišča, kmetiji pri Matjažu iz Spodnjega Zavratca. V apnenčasti steni nad levim bregom Sovre je na približno 550 m nadmorske višine šest vhodov v jame, ki jih je izdolbla reka. Zgornje »nadstropje« je prosto dostopno, v globlje rove, dolge približno 500 m, pa se lahko spustijo le jamarji. Tam so arheologi našli okoli 50.000 let stare sledi neandertalcev ter kosti jamskih medvedov, svizcev in nekaterih drugih ledenodobnih živali. V času turških vpadov so bili vhodi baje zaprti z železnimi vrati, za katerimi so se skrivali ljudje in njihovo imetje. Danes živijo v jamah brkati in širokouhi netopirji ter srebrne ribice. Šele pozneje sva prebrala, da sta v bližini manjše plezališče in 5 m visoko slapišče na Sovri. K jamam sva se povzpela po desni stezici in se vrnila po položnejši levi.

Tomaževa miza

Odpeljala sva se naprej po cesti in zavila levo v Ravne pri Žireh. Ustavila sva se pri hiši št. 2 (S 46.011103, V 14.117463), kjer stoji spomenik 16 borcem, padlim 15. decembra 1943. Njegove marmorne plošče baje prekrivajo rapalski mejni kamen, tako imenovani glavni mejnik 41. Ker sva v Škodičevi knjigi Meja na razvodnici (PZS 2021) prebrala, da njegove prvotne lokacije ni težko najti (»levo nad cesto nasproti vikenda ob smučišču«), sva se sprehodila po cesti proti Dolam s pogledom na Kovk mimo zanimivega znamenja do Raven pri Žireh 7 in spodnje postaje smučarske žičnice (tam je bilo konec asfalta). V nasprotnem bregu naj bi bil torej nekoč stal mejnik 41, ki so ga leta 1962 izruvali, prenesli v vas in ga prekrili s partizanskim spomenikom. Kar nekaj časa sva stikala tam okoli, pa nisva našla ničesar, le na vrhu hribčka nad krmilnico sva naletela na ostanke bunkerja in nekih temeljev. Pozneje sva v sloju Partizanski spomeniki na Geopediji odkrila, da je isti avtor označil prvotno mesto mejnika pri hiši št. 1, ne 7.*

 

No, glede mejnika si nisva belila glave, saj sva prišla v Ravne predvsem zaradi »kamnite gobe«, imenovane Tomaževa miza. Vrnila sva se po avto ter se peljala po že prehojeni cesti in še naprej. Ko sva že obvozila Kovk, sva pri tabli Marjetn dom tourism – picnic place – glamping – nature zavila desno. Pri glampingu (Dole 16b; S 46.002534, V 14.106306) so bili »ful v gužvi« in na njihovem parkirišču nisva smela pustiti avta, češ da pričakujejo 70 gostov. Poučili so naju, da je treba v iskalnik Googlovega zemljevida vtipkati »Tomaževa miza prava«, ker da je prvotno narisana na napačnem kraju, in da se morava držati desno. Avto sva prestavila h glampinškim hiškam in levo od njih zakoračila v gozd. Ko sva se prvič držala desno, sva se znašla pri domačiji Dole 19, zato sva se vrnila na pot. Naslednjič se je bilo res treba držati desno. Mimo nekaj hiš sva čez slabe četrt ure prišla do prav posebno ozaljšane počitniške in levo od nje po travnatem kolovozu (na razcepu desno) stopila v gozd. Tam je stal velik možic. Na razcepu čez dobrih 5 minut sva kljub drugačnim napotkom zavila levo, ker se tisto desno Janiju ni zdelo pot. Kolovoz se je skrčil v stezo, ta pa se je spet razširila v gruščnat kolovoz. Tudi na naslednjem razcepu čez 5 minut sva se držala levo, ker je bil desni krak še bolj zaraščen kot najin, in Google se je strinjal. Ko pa je pokazal, da sva že predaleč, sva zavila kar za nosom desno v hrib. Po dobrih 10 minutah tavanja po Buhčevih rupah sva zagledala slovensko zastavico nad vpisno skrinjico (665 m), zadaj pa veliko kamnito gmoto – mizno ploščo.

 

 

 

 

 

Miza, podobna orjaški gobi, je mogočna (našla sem zelo različne podatke, izmerila pa je seveda nisva): plošča meri približno 5 m x 4 m  in je debela več kot meter, podstavek s premerom približno 2 m pa je visok od 1,2 do 2,8 m. Tehta domnevno okrog 30 t. Plošča in podstavek se dotikata tako rekoč v eni sami točki, zato se plošča zaziblje, če jo »dregnemo«. Nekateri sicer mislijo, da je miza človeško delo, a geologi so prepričani, da je nadvse imenitna stvaritev narave. Ker večina najbrž ne bo brala strokovne razlage, ki je kar zapletena, naj povzamem, da je miza nastajala 240 milijonov let. V nekdanjem morju so se nalagale mehkejše glinaste in trše sprva apnenčaste, nato dolomitne plasti. Ker je dolomit nad plastjo glinavca trši od apnenca spodaj, je zgoraj nastala velika plošča, spodaj ožji steber, vmesno glineno plast pa so izrinili in izprali vremenski vplivi. Tomaževa se imenuje po domačiji pri Tomažu iz Raven, na katere zemljišču stoji. Nekateri trdijo, da je tudi močna energijska točka. V »knjigi utisov« (popravljeno v vtisov) je nekaj predlogov za oglede okoliških zanimivosti (»vredno ogleda v Kolku«): M. Kovk – bunker, V. Kovk – žigi, slap Bizjak (drugod Bezjak, Bezjakov slap) – izvir Črne Hrečevc.

Ker sva do mize pritavala tako rekoč po brezpotju, na drugi strani pa sva zasledila razločno stezico, označeno z rdečimi pikami (bolj packami), sva šla pogledat, kam vodi oziroma od kod priteče. V 5 minutah sva pristala na kolovozu in tam je bil kažipot nazaj Miza. Kolovoz se je razcepil in nadaljevala sva desno. Nato sva se spustila po prečnem kolovozu in po naslednjem prečnem spet, ves čas za rdečimi oznakami. Ko sva izstopila iz gozda, sva onstran travnika zagledala tisti del Raven pri Žireh, kjer sva se ustavila najprej. Torej bi bila morala iti od tam ne po cesti v Dole, ampak po kolovozu desno od nje (za znakom za slepo cesto), pa bi bila našla kažipot in markacije ter tako veliko laže in hitreje prišla k Tomaževi mizi (v manj kot 10 minutah namesto v 40). V pol ure sva se vrnila k avtu.

Kovk in Mali Kovk

Med vožnjo iz Raven proti Dolam sva desno nad cesto opazila možica, ki naj bi označeval strmo in slabo sledljivo stezo na Kovk. Nazaj grede sva ga zgrešila. Ko sva ugotovila, da sva že predaleč, sva se ustavila malo nad žičnico pri še eni kamniti mizi, manjši »kopiji« Tomaževe (S 46.006425, V 14.114781), in se peš odpravila nazaj po cesti proti Dolam. V strmem bregu pod njo so se pasle koze in kot navadno sva bila tako zanimiva, da so vse pritekle k ograji in si naju ogledale. V četrt ure sva nasproti table Prepovedano odlaganje odpadkov in odcepa zaraščene cestice levo navzdol le našla možica v bregu na desni; maPZS je pokazal, da sva prav pod Kovkom.

 

Povzpela sva se čez skalnat rob in sledila stezici, ki pa je kmalu izginila. Za nekaj časa naju je rešil možic, sicer pa sva bila – sploh med skalami – nekoliko izgubljena. Naravnost navzgor in v desno je bil svet zelo skalnat in strm, zato sva se držala levo, kjer je bil videti dostop krajši in lažji vsaj do grebena (vrh je bil bolj desno). Rdeče črte na drevesih so bile verjetno gozdarske. Čez čas se je pokazala skalnato-zemljata riža, ki bi bila lahko steza, in oprijela sva se je. Slabih 20 minut nad cesto sva zagledala zastavico, vpisno skrinjico in slovenski grb z napisom 30 let – vrh Kovka (824 m). V skrinjici je bila »knjiga vpisov in vtisov«, imenovana tudi kovk'ški facebook, s prvim vpisom 25. 8. 2011. Skrbnik tega vrha je očitno isti kot pri Tomaževi mizi, saj tudi tu visi zastavica in spet izvemo, kaj v okolici je vredno ogleda: poleg Tomaževe mize, slapa Bizjaka in Hrečevca – izvira Črne še Dole – pr Gantar (podpisal se je Rado, verjetno večkrat vpisani Gantar).

 

Nadaljevala sva po bolj uhojeni stezi naprej in čez kakih 15 m naletela na geodetski kamen. Sprva sva hodila po ravnem, nato sva se spuščala skozi gozd, nekaj časa po ozkem grebenu, ki je bil na desni prepaden. V slabe četrt ure se je spust končal na sedlu. Na drugi strani se je začel vzpon na Mali Kovk. V neko deblo je bilo poleg nekaj črk in arabskih številk vrezanih veliko rimskih; morda kdo označuje kake svoje »dosežke«. V dobrih 5 minutah sva prišla na vrh Malega Kovka (784 m), ki se ponaša z dokaj ohranjenim italijanskim bunkerjem Alpskega zidu, v njem je celo štedilnik. Notri sicer nisva srečala orlov (nekaterim menda niti na misel ne pride, da s samovšečnim podpisovanjem, kakršno so si privoščili tam našteti »radovedni orli«, vsepovsod uničujejo naravno, kulturno, zgodovinsko dediščino), zato pa kar nekaj netopirjev.

Od bunkerja sva se odpravila naprej po stezi navzdol. V slabih 10 minutah sva sestopila na kolovoz in sledila možicem desno, nato sta naju posebno čedna možica pospremila levo s kolovoza na stezo. Na križišču stez(ic) sva morala pogledati na maPZS. Izkazalo se je, da hodiva po Tomaževi gmajni. Zavila sva desno in stezica se je takoj razširila v kolovoz. Čez dobrih 5 minut sva se spustila po širšem kamnitem prečnem kolovozu. Kmalu sva zavila desno čez majhen travnik in spet v gozd. V 5 minutah sva nad spodnjo postajo žičnice stopila na cesto in onstran nje naju je čakal avto.

 

 

Tako so se nama na Zavraški planoti lepo posrečile tri muhe na en mah. Če seveda smem reči tako, saj so bile vse prej kot od muh.  O še več zanimivostih v tistem koncu Slovenije sem izvedela iz brošuric, ki so mi jih prijazno poslali iz TIC Idrija, tako da nama »dela« ne bo kmalu zmanjkalo.

 

* Napaka je odpravljena.