Splezali smo na Peco

Lanskega 24. septembra smo z Marjano za jesensko skupno plezanje izbrali Peco. Odpeljali smo se v Črno na Koroškem in od tam sledili oznakam za Podpeco. Pri zaselku Mitnek, kjer je konec asfalta, ni bilo smerokaza ali pa smo ga spregledali, zato smo se namesto levo odpeljali desno, po »daljšnici« čez preval Vrh Šteng (1026 m). Pri tamkajšnjem spomeniku padlim partizanom sta nas kažipota Dom na Peci 2h 15min in Avtocesta Jakobe 5km usmerila levo (nazaj Črna na Koroškem 1h 30min, Koča na Pikovem 45min). Vodile so nas oznake za Dom na Peci, nazadnje pa za parkirišče Jakobe ali tudi parkirišče Podpeca (1380 m; S 46.478501, V 14.799963).

 

 

 

 

 

 

 

Parkirišče smo zapustili pri kažipotu naprej Dom na Peci 45min ter tablicah panoramske poti Karavanke in Zlatorogove transverzale ponosa. Mimo prometnega znaka za prepoved vožnje naprej, razen seveda za oskrbo planinskega doma in gozdarjenje, ter drogov nekdanje table in ostankov lese smo vstopili v iglasti gozd. Na prvem razcepu (1420 m) smo zavili ostro desno (Dom na Peci 35min), šli čez poraščeno poseko in Na robeh (1502 m) 20 minut od izhodišča nadaljevali naravnost (Dom na Peci 15min). Marjana je zobala maline. Cvetelo je še nekaj svečnikov, sicer pa so rastline že razsipale semena. Tudi meni tako ljubo ozkolistno ciprje je že izgubilo vijolične cvetove in si je omislilo prav košate bele kodre, ki pa jim ne bi mogli reči trajna, saj jih je odnašal veter. Bil je lep jesenski dan.

 

 

Po slabih 20 minutah se je na koncu kratke uravnave, za katero se je gozdna cesta kmalu končala, levo navzgor odcepila steza. Na drogu ob njej ni bilo več kažipota, malo više pa je bil na drevesu lesen Dom na Peci s puščico naprej (puščica nazaj je bila prebarvana). Po tej stezi, ki je kmalu za odcepom »objela« udorino z ograjo na desni, so nas markacije v dobrih 5 minutah pri kažipotih naravnost Votlina kralja Matjaža 10 min, desno Vrh Pece pripeljale na Kajžarjevo trato (na kažipotu je pisalo 2038 m, kar očitno ni res, po maPZS 1625 m). Zavili smo desno, pri kralju pa se bomo oglasili nazaj grede, smo sklenili. Po nekaj korakih smo dosegli kolovoz, ki je pritekel z leve čez travnik (tam je stala preža), in nadaljevali po njem. Za smerno tablico Črna Mežica in Parkirišče (nazaj po naši poti) se je ob vstopu v gozd od našega dobrega kolovoza, že kar gozdne ceste, levo navzgor odcepil slabši. Na drevesu je pisalo Koča 5 min (naprej). Prometni znak je prepovedoval vožnjo v tisto smer (torej tudi oskrbovalcem koče in gozdarjem?). Čez približno 10 minut smo z roba gozda zagledali planinski dom.

 

Dom na Peci (Podpeca 79, 1665 m) stoji na jasi pod Malo Peco. V nekdanji obmejni stražarnici pod domom se je Mladinski odsek PD Mežica, nasproti pa stoji kapelica sv. Cirila in Metoda. Dan prej sem skušala po telefonu ugotoviti, ali je dom odprt, pa mi kljub več najdenim telefonskim številkam ni uspelo: na prvo se ni nihče oglasil, druga ne obstaja več, sogovornik na tretji ni vedel in predsednik mežiškega društva, ki je ravno lani praznovalo 95. rojstni dan, tudi ne. Tako smo si pripravili sendviče. No, na vhodnih vratih je bil listek, da je od 1. septembra odprto le ob sobotah in nedeljah in da prosijo za razumevanje. Bil je tako čudovito sončen petek, da posebno razumevajoči nismo bili, a k sreči tudi lačni in žejni še ne, zato smo se po ogledu lesenega kipa kralja Matjaža (prvega iz 30. let prejšnjega stoletja, delo kiparja Nikolaja Pirnata, so leta 1941 uničili nemškutarji, leta 2016 pa je novega ustvaril Mežičan Rudolf Novak) in okoliških pritiklin odpravili dalje.

 

 

 

 

Nad škarpo z napisom Sedlo – vrh Pece smo pri kažipotih sledili tistemu Vrh Pece 1h 30min. Komaj smo dobro zakoračili v gozd, nas je že čakala ne prav nujna jeklenica. Prej kot v 10 minutah smo se spustili iz gozda na travnik Na sedlu (po kažipotu 1695 m, po maPZS 1707 m) z lepim razgledom: spredaj Čofatijev vrh in Olševa, nato Raduha, zadaj pa Veliki vrh in Velika Zelenica, Ojstrica, Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Skuta, Grintovec, Kočna, Štegovnik, Tolsta Košuta in Košutnikov Turn, za njima Triglav. Levo nad nami se je dvigala Mala Peca. Na sedlu sta bila kažipota samo za nazaj Dom na Peci in levo Mala Peca 5min, Votlina Kralja Matjaža 15min, za naprej proti Peci pa nič. V tisto smer smo se povzpeli čez travnik, posejan s sviščevci. Po slabe četrt ure so nas zgoraj ob robu gozda kažipoti prvič opozorili, na kakšno pot se podajamo: levo ZELO ZAHTEVNA POT in Vrh Pece 1h 15min (oba z znakom za zelo zahtevno pot), desno Vrh Pece 1h 30min (nezahtevna pot). Zavili smo torej levo po ozki koreninasti stezici, ki je rezala strmo pobočje v iglastem gozdu. Na levi je bila ponekod zamejena s količki in podprta s hlodi. Tu in tam je bila kaka mejna markacija. Strmina se je večala. Videli smo greben Pece, vrha pa še ne.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Približno 35 minut od kažipotov smo začeli plezati. Kljub kar nekaj navpičnim odsekom ni bilo prezahtevno, saj je slikovita pot lepo speljana in dobro zavarovana. Včasih smo se ustavili zaradi razgledov in zanimivih skalnih oblik, drugič zaradi počitka, kakih 50 minut od začetka ferate pa pri kovinski plošči v spomin Jožetu Škreblinu (1931‒2001) s pomenljivim napisom »V hribe! Adijo, mestne sence!« Mežičana je v začetku januarja 2001 odnesel in verjetno zadušil plaz. Pogosto je zahajal na Peco, kjer je imel skromen bivak. Ker je živel sam, so ga šele čez čas pogrešili sosedje, 21. januarja pa ga je našel ravenski planinec.

 

 

 

 

 

 

Kje natanko se je končala zelo zahtevna (plezalna) pot, nismo bili gotovi, a zdelo se nam je, da kakih 10 minut pred spominsko ploščo. Ko nas je dobrih 20 minut nad njo v pasu ruševja čakala tablica Zelo zahtevna pot, smo ugibali, da plezalne poti najbrž »uradno« ni konec šele tu, ampak je le opozorilo vračajočim se, kaj jih čaka. Tam smo pospravili plezalno opremo. Na travniku onstran ruševja so bili obledeli kažipoti; sledili smo tistemu proti vrhu Pece in spet tudi mejnim markacijam. Pri naslednjem takem kažipotu (2088 m) čez slabih 10 minut smo zavili levo in kmalu zagledali ljudi na vrhu, ki smo ga dosegli v dobrih 5 minutah.

 

Kordeževa glava/Kordeschkopf (2126 m) je najvišji vrh mejne gore Pece/Petzen (vršni mejni kamen ima številko XX/55). Z jugovzhoda je lahko dostopna, južno pobočje pa je skalnato in prepadno. V 200‒300 m visoki steni je več težkih plezalnih smeri. Ta priljubljeni vrh je tudi kontrolna točka 26 Koroške transverzale. Vpisna skrinjica je »opremljena« s cepinom. Tista pred dobrimi 17 leti, ko sva bila prvič tam, je bila ozaljšana s planiko, sedanja pa je vsa prelepljena z nalepkami. Tudi tamkajšnja kažipota sta drugačna (nazaj Dom na Peci 1h 15min, desno Kumer 3h 30min) in razgledne plošče menda še ni bilo, vsaj na nobeni fotografiji je nimava (brez fotografij se tudi tega, da sva imela tedaj sneg in mavrico, ne bi spomnila). Gotovo pa je od takrat nova v hribih čedalje bolj priljubljena ali le mod(er)na razgledna klopca z izrezanim srcem za fotografiranje oziroma poziranje I ♥ Peca. Pogled na zastavo me sicer vedno razveseli, ampak ne na scefrano in na tleh. Nekaj pa se ni spremenilo: številčnost in priljudnost (ali pa lačnost!) planinskih kavk in že na sedlu opisani razgledi so bili samo še lepši.

 

V dolino smo se vrnili po »navadni« planinski (ne plezalni) poti, ob kateri so se vrstili mejni kamni. Marjana je sestopala po Avstriji, midva pa po Sloveniji. Pred zimsko »markacijo« (belo-rdečim drogom) smo se spustili v desno. Nato je Marjana zavila levo, proti severu, kjer je bila na avstrijski strani tudi steza, tako da smo se ločili od markirane poti. Pri kamnu 48 smo se obrnili v desno in po kamniti stezi med ruševjem v dobre četrt ure pri kamnu 47 prišli na bolj travnat svet. Kmalu zatem smo postali pri spominski plošči, posvečeni »ljubitelju gora Tonetu Šauperlu« (27. 4. 1923‒18. 2. 1990). Dobro pripravljeni in opremljeni upokojenec iz Peker se je udeležil 2. množičnega zimskega pohoda Kralja Matjaža na Peco. Zaradi nenadne slabosti je obležal in kljub takojšnji pomoči reševalcev mu je »prenehalo biti srce«.

 

Od plošče smo se nekoliko povzpeli, pri kamnu 45 na 2032 m in kažipotu (zimskem, na zelo visokem drogu) nazaj Vrh Pece pa smo se začeli spuščati. Takih kažipotov je bilo potem še več in čeprav je bila naša pot drugačna kot na maPZS, so nas zanesljivo vodili. Na vrhu Mihelove trate (to ime sem našla na maPZS) smo zavili desno in po skoraj pol ure pristali na 1903 m. Čez dobrih 25 minut smo zagledali sedlo in si pred spustom nanj nekoliko odpočili na dvojni klopci. S sedla nismo nadaljevali po poti vzpona, pač pa pod Malo Peco zavili desno. Markirana stezica je rezala strmo pobočje. Na levi je bila žičnica in mimo nje je skozi goščavo tekla stezica, nazaj pa je bil lep pogled na Peco. Nadaljevali smo skoraj po ravnem in mimo odcepa levo v kakih 10 minutah od sedla prišli do razgledne plošče, na kateri je pisalo Mala Peca 1710 m (v Atlasu Slovenije, na planinskem zemljevidu in na spletu 1731 m – očitno plošča ni na vrhu).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnili smo se k odcepu in pri drogu brez kažipota zavili v gozd. Markacije in kažipoti so nas v 15 minutah pripeljali k votlini kralja Matjaža – začetku opuščenega rudniškega rova. Že od vhoda smo videli luč v notranjosti, kjer se je kralj naslanjal na kamnito mizo med helebardama in spal. Ko se bo njegova brada devetkrat ovila okrog mize, se bo zbudil in Slovencem prinesel mir in blaginjo, obljublja legenda, zato ga je Marjana zavzeto klicala: »Kralj Matjaž, zbudi se!« Bronasti kip v naravni velikosti iz leta 1962 je delo akademskega kiparja Marjana Keršiča - Belača. Legendarni kralj, ki Slovencem, posebno Korošcem, veliko pomeni, po mnenju nekaterih ni ogrski kralj Matija Korvin, ampak je kmet Matjaž, ki je na Kokovem v Ziljski dolini edini branil Koroško pred Turki.

 

Od votline smo sledili kažipotu Parkirišče in se spustili skozi smrekov gozd. V 5 minutah smo se spet znašli na Kajžarjevi trati. Zjutraj nismo opazili bližnje koče, zdaj pa sva si jo imeli z Marjano čas ogledati, ker je Jani pri kralju pozabil kapo in je moral nazaj ponjo. Bivak Rudi Mihev LD Koprivna Topla se imenuje po vodilnem ustanovnem članu lovske družine, ustanovljene leta 1946. Letnici 1986 in 2003 na napisni tabli povesta, kdaj so kočo postavili (tedaj se je imenovala Bivak Jaki, po pobudniku gradnje in starešini lovske družine Jakobu Čarfu) in obnovili, me je prijazno poučil sedanji starešina Grega Vrabič. Od tam smo se po poti vzpona v približno 40 minutah vrnili k avtu. Domov smo se vendarle odpeljali po pravi cesti (ne čez preval Vrh Šteng), malo preden smo zavili nanjo, pa smo se ustavili pri zares slikovitih pečinah, ki so jih lepo dopolnjevale že jesensko obarvane krošnje nekaterih dreves.

Šele doma sem na Marjanini fotografiji odkrila, da naju je na Kordeževi glavi vpisala kot nečlana planinskega društva, ampak do morebitnega naslednjega obiska na Peci, ko bi ta važni podatek lahko popravila, bova to gotovo že pozabila. Da je bilo lepo, pa ne.