Štegovnik na lep jesenski dan

Na Štegovniku sva bila že kar nekajkrat: od Kanonirja, od Doma pod Storžičem, od Rezmana, iz Medvodja že večkrat, enkrat pa sva po skrajšani poti tja peljala celo vnukinji. V predkovidni dobi sva na to goro povabila patagonce; zanje sva izbrala slikovito pot iz Medvodja mimo slapu in skozi naravna okna. Ker je takrat Branko manjkal in se nam letos ni posrečilo dobiti med Jazzom Cerkno, smo 6. oktobra popravili zamujeno.

 

Sestali smo se v Tržiču, kjer so že skoraj vsa parkirišča plačljiva, zato in po izkušnjah na drugih planinskih izhodiščih smo pričakovali, da Medvodje (S 46.407640, V 14.391397) ne bo izjema. K sreči smo se motili. Pot bom opisala bolj na kratko, ker sem jo na dolgo že, seveda pa bom omenila vse, kar je bilo novega. Za začetek naju je Branko presenetil, ker ni prišel sam, ampak s Francijem, ki sva ga sicer spoznala že lani. Medvodje  je bilo bogatejše za štiri kažipote, dva kolesarska in dva planinska, vsaka z drugačno nadmorsko višino. Že prej je na starem lesenem kažipotu pisalo, da je do Štegovnika tri ure hoda, a tisti je bil videti bolj »neuraden«. Če pa vidim kažipot PZS, pričakujem markirano pot, kar izbrana v precejšnjem delu ni, nasprotno, krajši odsek celo bolj spominja na brezpotje.

 

Pot nas je vodila ob živahnem potoku Štegovniku. Spustili smo se k ostanku nekdanje elektrarne, ki ni bil več zagrnjen s črno zaveso, tabla o »projektu camera obscura« pa je še vedno visela na njem. Štegovniški slap je bil po obilnem deževju zelo lep, zato pa je bila tudi pot naprej ne le blatna, ampak je po njej marsikje tekla voda. Ko smo zagledali lovsko kočo Mantova, smo se razen Francija povzpeli k njej. Tam so marsikaj prenovili, brunarica je dobila tudi verando. Franci je medtem že poiskal prehod čez potok in nas čakal na drugi strani.

 
 

 

 

 

 

 

 

  

 

  

Po visoki in mokri travi smo prečili veliko poseko. Jurčkov letos skoraj ni bilo. Franci si je enega zapomnil za nazaj grede. Po skoraj brezpotju skozi mlado smrečje ob zaraščeni grapici smo prigazili do gozdne ceste. Postavili smo si možica in nadaljevali navzgor po njej. Razveseljevali so nas pogledi na jesensko barvite krošnje, cilj in dele Košute v daljavi. Na obračališču (po maPZS 1233 m) smo zavili levo na razmočen kolovoz. Tokrat ni bilo tintnic, mušnice pa niso bile več lepe, še manj zarjavel sod, ki je kazil gozd. Na nekem strmem odseku je Franci povedal, da v strmini zelo koristi počutju in zmogljivosti, če gremo nekaj korakov nazaj navzdol – potem se laže spet vzpenjamo, ker se sprostijo mišice, vsaj on da ima take izkušnje. Ko je bilo kolovoza konec (1432 m), smo se od novega kažipota Stegovnik po kratkem strmem brezpotju povzpeli do markirane poti s planine Javornik in zavili levo nanjo. Potem ko je z desne pritekla še pot čez Močnikovo sedlo (1473 m), smo kmalu zagledali naravna okna (1476 m).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ali je oken res šest ali ne, nikoli nisem zares gotova. Kakor pogledaš. Ne glede na to pa je pretikanje skozi te naravne odprtine zame najzanimivejši del te poti (še najmanj zaradi jeklenice in lestve). Skozi zadnje okno, gledano z našega stališča, smo se spustili pod steno in se v ključih, tudi ob jeklenicah, povzpeli na nižji vrh (1684 m). Tam je nekdo pozabil majico in žepni nož. Po grebenu smo nadaljevali na glavni vrh (1692 m). Ob stezi je Branko prepoznal grmičasto rastlino, češ da gre za zimzeleni gornik, iz katerega se dela ursi čaj. Ker rastlinja ni bilo več veliko, sem se pač »poglobila« v to, sploh ker je nisem poznala in sem mislila, da je brusničevje. Izkazalo se je, da se imenuje vednozeleni gornik.

 

 

 

 

 

 

 

 

Po dveh urah in 50 minutah smo dosegli cilj. Kot zmeraj smo imeli z vrha širen razgled. Tokrat se je še posebno lepo videl ves greben Košute. Pa Kravji vrh in Ojstrc. Za Bukovcem Kamniške planine in onstran Lešanske planine na Dobrči Triglav. Spodaj pa naša avtomobila v Medvodju. Na platnici vpisne knjige se je razvila cela »razprava«. Tudi trije mušketirji so med malico živahno moževali, nazadnje so pa le pozirali za fotografiranje.

 

 

 

 

 

Vračali smo se po isti poti. Franci, ki je večinoma vodil, je bil precej hiter, tako da si je prislužil Brankovo oznako turbo Franci. Vendar hitrost ni bila tolikšna, da ne bi bili opazili lepot jesenskega gozda ali da se ne bi ponovno zadržali med naravnimi okni. Spodaj v gozdu je bilo skoraj nemogoče zadeti isto stezo kot gor grede, a Franci se je dobro znašel. Tako je našel drugega jurčka, nato pa še »svojega«. V dveh urah in tričetrt smo bili pri avtu.

V Jelendolu sva sopotnika peljala k Bornovi graščini in grobnici. Vse tri Karlove hčere so že umrle; imeni Reni (Renate) in Elli (Elizabete) sta že vklesani v nagrobno ploščo, Marijino pa še ne (umrla je letos, stara 101 leto). Naleteli smo na predsednika krajevne skupnosti, ki nam je rade volje pripovedoval o Bornovih in kako je upravljavec njihovih gozdov opeharil dedinje za velik del premoženja. Domačini jih cenijo, saj so kraju večkrat pomagale. Ni bilo mogoče prezreti, da je večji del graščine, ki je last stanovalcev, primerno vzdrževan, občinski del pa je v sila klavrnem stanju.

 

Zdaj smo »na tekočem« vsaj Branko in midva, če so se že stiki s preostalimi patagonci pretrgali. Za Štegovnikom je bil na vrsti Egipt. Taka potovanja seveda ne sodijo v ta spletni dnevnik in tudi na noben hrib nisva zlezla tam, a med sopotniki sva spoznala Jano, prav tako ljubiteljico hribov, ki »mora« vsaj enkrat na teden na Blegoš. Povsod smo!