Na Jerebikovec, najvišji vrh Mežakle, čez Polevec

Večkrat prebirava spletno stran Kje so tiste stezice upokojenega dovškega župnika Franca Juvana, ker do obisti pozna »svoj« konec Gorenjske in planincu ali pohodniku razkrije marsikatero pot, ki bi jo sam težko našel ali sploh ne. Tudi dopisovala sva si že z njim in ga celo srečala. Po njegovih spletnih napotkih sva skušala najti pot na vrh Mežakle čez Polevec, a brez uspeha. Čez čas je Jani odkril, da je Juvan v uvod k opisu dodal »steza je sedaj dobro uhojena«, zato sva 9. oktobra lani sklenila poskusiti še enkrat. Najino izhodišče je bil že dobro znani Kosmačev preval.

 

 

 

 

 

 

S prevala sva se spustila po cesti do prvega levega ovinka. Tam se je desno odcepil kolovoz, od njega pa takoj za leso steza levo. Odpela sva žičnato ograjo in se povzpela v gozd. Možicev, ki jih napoveduje Juvan, ni bilo, le na enem štoru je stala skala, ki bi utegnila imeti tako vlogo. Steza (Juvan ji sicer ne reče lovska, omenja pa »lovski način«) je postala strma, ponekod zaraščena. Na nekem desnem ovinku naju je vendarle pričakal možic z rdečo črto in čez čas jih je bilo še več. Ko jih je zmanjkalo, nama je tu in tam pomagala kaka bleda rdeča črta. Čez 25 minut sva prišla pod skale in črta ob vznožju je kazala naprej desno pod njimi. Naletela sva celo na klin z ušescem in nad njim je bil še eden brez ušesca, ki je komaj še kukal iz tal. Pod klinoma je slabo opazna rdeča črta kazala desno. Stezica se je nadaljevala po sila strmem pobočju pod skalami, ki sva jih morala obiti. Ob njej je bilo k sreči še nekaj bledih črt, saj marsikje ni bila ravno očitna.

 

 

 

 

 

Skalovju ni bilo videti konca, treba je bilo tudi nekoliko poplezati. Nazadnje sva vendarle zagledala sončen rob in se po 20 minutah znašla nad skalami na dobrih 1000 m. Odprl se nama je pogled na Macesnovec nad Krmo, na Črno goro in njen greben nad Kotom, na greben, v katerem je najvišja Debela peč. Na nekem drevesu je od zasilne vpisne knjige, ki jo omenja Juvan, ostalo le še držalo za plastenko, v kateri so bili listi za vpisovanje.

 

Nadaljevala sva po ozki stezici, a se je dobro videla, dokler je, posuta z rjavim listjem, tekla med zelenim resjem (po maPZS Risnat rob). Ko je zmanjkalo oznak in tudi resja ni bilo več, sva bila včasih kar malo izgubljena. Našla sva zasut kamen z razločno rdečo črto in ga postavila ob pot. Neka »nevidna« črta je kazala naprej navzgor, kjer ni bilo videti poti, levo pa je tekla zasilna steza. Pokazalo se je, da je treba levo nekaj metrov nad črto, kjer je bila še ena celo slabša. Na naslednjem razcepu sva preverila vsak svoj krak in levi se je izkazal za pravega. Ko sva bila spet med resjem, so težave minile.

Čez kakih 25 minut se je gozd za nekaj časa razredčil. Po 10 minutah je zmanjkalo poti. Edino, kar je za silo spominjalo na stezo, je bilo ostro desno, kjer je na skali ležalo nekaj kamnov, ki so bili morda nekoč možic, zato sva krenila tja. Po približno 10 minutah sva spet naletela na rdečo črto, malo za njo pa še na veliko rdečo puščico. Znova so se pojavili možici in še črte.

 

Po tem nenadnem razkošju oznak pa se nama je slabe četrt ure za omenjeno puščico ustavilo: v nobeno smer ni bilo videti ničesar. To je bilo ravno na mestu, kjer sva na drevesu opazila zanimivo in lepo lesno gobo. Take še nikoli nisva videla, čeprav sem potem na spletu našla kopico slavospevov temu čudesu narave. Resasti bradovec, znan tudi kot levja griva, opičja glava, opičja goba, medvedova glava, bela brada ali ježasta goba, je menda odličen nadomestek za meso, uporablja pa se tudi v medicini, največkrat kot prehranski dodatek. Baje pomaga pri težavah z živci ter pri želodčnih, črevesnih in kožnih boleznih. Še najbolj podobno skromni potki je bilo nekaj na desni. Hodeč kar na pamet sva spet ujela stezico in ob njej celo domnevno rdečo črto. Strmina se je unesla, kakor bi hodila že po temenu. Gozd se je razredčil. V naslednjih dobrih 10 minutah sta sledila dva dobro označena ovinka. Kmalu za drugim sva se obrnila v desno, čez čas pa ostro levo. Čeprav sva pobočje prečila, sva se tudi kar precej vzpenjala. Nekaj časa je bila pot spet bolje označena. Pogosto sva se morala plaziti pod podrtim drevjem, včasih pa tudi splezati čez. Ko sva po slabih 10 minutah obhodila veliko podrto drevo, je na smreki na drugi strani visela motika. Črt je tam kar mrgolelo. Prečenje se je končalo na gozdnati uravnavi.

 

V levo čez uravnavo so kazale markacije in nad njo se je dvigal vrh. Najprej sva se odpravila nanj, da bi videla strelske jarke precej skrivnostne savske linije, o kateri je Jani bral na spletu. Povzpela sva se med zametanim štorom in rdečo črto na skali ter v kakih 10 minutah dosegla greben – Listnati rob ali Polevec (1438 m) – s slikovito zlomljeno smreko. Pod prepadnim pobočjem se je pokazala Mojstrana. Proti jugu sva zagledala nekaj, kar bi lahko bil jarek. Savska linija je bila nikoli uporabljena tretja, rezervna linija soške fronte. Tekla je s Kepe prek Mežakle, Pokljuke, Jelovice, Škofjeloškega hribovja do Senožeč. Nič posebno imenitnega nisva videla, a radovednost je bila potešena.

 

 

 

 

Vrnila sva se na uravnavo in nadaljevala v levo mimo možica, pojavile so se tudi rdeče črte. Rahlo sva se vzpela in na drugi strani pri ogromni luži sestopila na kolovoz. GPS je pokazal, da je to najina pot. Vrstili so se vzponi in spusti. Desno ob kolovozu so ponekod ležale žice, najbrž od nekdanje ograje. S poseke na vrhu nekega vzpona se je desno odprl pogled na Jerebikovec. Od tam sva se spustila po kolovozu mimo nedograjene koče, pred katero sta sedela planinca in povedala, da je (bila) gozdarska. Spet sva vstopila v gozd in čez 20 minut pristala na križišču gozdnih cest. Kažipot proti Mojstrani je kazal levo, kjer sva se nameravala vračati, zdaj pa sva nadaljevala naprej po gozdni cesti v gozd in takoj desno z nje strmo navzgor po stezi (kažipot Jerebikovec 30min). Ponekod koreninasta, drugje skalnata pot se je kar strmo dvigala proti vrhu. Bil je eden tistih vzponov, pri katerih večkrat misliš, da je cilj že pred tabo, a še ni. Slabih 20 minut nad križiščem pa sva le stopila na vrh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Jerebikovec ali Repikovec na zahodnem delu Mežakle, planote v Julijskih Alpah med rekama Radovno na jugu in Savo Dolinko na severu, je njen najvišji vrh (1593 m). Tudi na drugem najvišjem, Planskem vrhu (1299 m) na vzhodnem delu, sva že bila: leta 2005 iz Kočne, 2011 pa z Jesenic. Zapiske o prvem vzponu na Jerebikovec leta 2004 iz Mojstrane (gor in dol po običajni markirani poti) sem izgubila, tega spletnega dnevnika takrat še ni bilo, slike pa še imam in na njih je tudi Žakljev bivak, ki ga ni več.

Na vrhu sva naletela na znanega jeseniškega gorskega posebneža Alojzija Žaklja (v vpisnem zvezku je daleč najpogostejše njegovo ime). Podiral je drevo, ki je zastiralo razgled na Triglav. Povedal je, da namerava postaviti nov bivak. Tedaj je imel šele omarico, mizo in stol na prostem in povabil naju je, naj pri njegovi mizi udobno pomalicava. Tokrat sva ga srečala prvič. Dotlej sva le od daleč, z Jelenkamna, videla njegov modri bivak Stebrasta skala (tudi na Mežakli), pozneje pa sva si imela priložnost od blizu ogledati njegovo gorsko domovanje pod Triglavom.

 

 

 

 

 

Z vrha, od koder tokrat zaradi oblakov razgled ni bil posebno navdušujoč, sva se v 25 minutah vrnila na križišče in zavila desno (kažipot Mojstrana 1^h 30min). Kmalu sva zagledala začetek Tilčevega rovta (na zemljevidu planina Mežakla), že poraslega z drevjem, in prišla do odcepa levo (Mojstrana 1^h 20min). Preden sva zavila tja, sva šla pogledat, ali je od rovta sploh še kaj ostalo. Mimo številnih majcenih mravljišč sva v 10 minutah prikorakala do razvaline na desni in tudi ta je tičala že tako rekoč sredi gozda. Rovta očitno ni več.

 

Vrnila sva se k odcepu in se dalje pretikala nad ali pod podrtim drevjem. Markacij nisva videla. Mimo kažipota nazaj Tilčev rovt / Jerebikovec sva prišla do klopce in partizanskega spomenika, posvečenega borcem 1. čete 1. bataljona Jeseniško-bohinjskega odreda, padlim 11. novembra 1944, levo ob poti. Za spomenikom sva v dolgih ovinkih sestopala po strmem pobočju. Levo od poti je tekla široka grapa. Vztrajno sva se spuščala in po 50 minutah pristala pri klopcah z razgledom na Dovje, nad njim Borovlje, še više Kepo in druge gore. To počivališče se imenuje Macesnovec. Tudi tam okrog sva videla strelske jarke savske obrambne linije.

 

 

Pred klopcama sva sledila markaciji levo navzdol (naprej po grebenčku se pride v Mojstrano). Desno pod potjo je ležal velik balvan. Čez 25 minut sva sestopila na asfaltno cesto (734 m, kažipot nazaj Jerebkovec 2h 30min), kjer so nekateri parkirali, in zavila levo po njej. Ob njej sva opazila tudi kolesarske markacije. K sreči je bila bankina dovolj široka, da ni bilo treba hoditi po asfaltu. Šla sva mimo ograjenega pašnika z vodohranom in kmetije, skrite za drevjem. Ob odcepu k njej so prav tako parkirali. Levo od ceste, kjer je na zemljevidu narisan izvir, je bilo korito z vodo. Čez pol ure sva prepoznala odcep, kjer sva zjutraj začela, in v dveh, treh minutah prispela k avtu.

 

Vse skupaj je trajalo skoraj 8 ur, čiste hoje dobre 3 gor, približno 2 in pol dol. Res sva precej počasna, a tudi z iskanjem poti sva imela nekaj težav. Toda s pomočjo Juvanovih napotkov in spodbudnega vremena je bil dan lep in uspešen.