Jani je lani precej raziskoval zgodovino
Triglava in pri tem naletel na podatek, da naj bi bil v sicer izpričani, a že
davno izgubljeni mejni listini srednjeveškega gospostva Bela Peč leta 1452 prvič
pisno omenjen naš Triglav, tedaj kot Terglau. Potem se je »vtaknil« v Belo Peč
in potem ... No, tudi tako nastane zamisel za kako najino hribolazenje, tokrat
za Stari grad. Ker nisva nikjer našla opisa, od kod in kako do njega, sva se
kar odločila za hribovski zaselek Zagrad (tudi Zagradec)/Poscolle/Hinterschloss.
Čez mejni prehod Rateče sva se odpeljala v 
Italijo, v Belo
Peč (tudi 
Fužine)/Fusine in Valromana/Weissenfels. Pri smerokazih Poscolle,
fortificazioni II Guerra Mondiale in Tre Confini A I SLO M.te
Forno sva zavila desno čez mostič na ožjo asfaltno cesto, ki je vijugala in
se vzpenjala po strmem pobočju. V bregu med dvema desnima ovinkoma je pritegnil
najino pozornost zanimiv spomenik, posvečen pretresljivemu dogodku: 7. septembra
1950 je tovornjak, ki je peljal domov šolarje s počitnic v Zagradu, trčil v
brežino; v nesreči je umrlo dvanajst otrok in dva spremljevalca (tako nama je
razložil mimoidoči domačin). Ko sva se pripeljala v Zagrad, sva kmalu za
asfaltnim odcepom k bližnjim hišam našla levo pred gozdom manjši prostor za
parkiranje (S 46.509551, V 13.646371).
Po omenjenem asfaltnem odcepu sva se
povzpela k zaselku z lepim ozadjem: izza gore Fratta Valfrassino so gledale
Rabeljske špice. Za hišami 14 z živopisno okrašenim oknom, 13 in 11, pri kateri se je cesta
prekucnila navzdol, sva se čez 10 minut znašla pri hiši 6, kjer so govorili nemško
(v 
bližini tromeje pač). Z dvorišča sva se povzpela po gazi levo proti gozdu in
dosegla prečni kolovoz. Gaz ga je sicer prečkala, a gospodinja iz hiše 6 nama
je naročila, da morava levo na »štrose«. Mislila je seveda Strasse = cesta
oziroma – kot se je zdaj izkazalo – kolovoz. Ob njem so se pojavile črno-bele markacije. Ko
je zavil desno, se je začel vzpenjati. »Potiskan« je bil s človeškimi in
živalskimi stopinjami ter posut z bobki.
Kmalu sva si morala nadeti gamaše. Kolovoz naju je
pripeljal na goličavo
in na njenem koncu, pod gozdnatim hribom, zavil levo (črno-bele markacije), midva
pa sva nadaljevala desno (rdeč in bel trikotnik). Pot se je vztrajno
vzpenjala in zavila levo okrog hriba. Po 25 minutah sva dosegla razgleden rob, s katerega
sva uzrla dolino (v Beli Peči sva dobro videla odcep proti Zagradu), v ozadju
pa spet Rabeljske špice, levo od njih Mangart, Poldnik (Kopo), Breitkoflovo skupino in desno Viševo skupino, Kamnitega lovca in še kaj. Nato sva zavila levo okrog skal in se
vrnila v gozd.
Po kratkem strmem vzponu sva znova stopila na rob in v nekaj
minutah zagledala razvaline nekdanjega gradu, po katerem se imenuje hrib Stari
grad/Monte Castello (1120 m). Ima tudi nemško ime Schloss Weissenfels (Bela peč
– odtod ime bližnjega kraja). V prvi polovici 15. stoletja ga je dal zgraditi
celjski grof Friderik II. 
Utrdba je bila namenjena varovanju ne le celjskih
posesti na Koroškem in v Zgornjesavski dolini, ampak tudi njihovih rudnikov
železa in fužin (to je bila posebnost, saj je imel sicer v tistih časih pravico
do njih le kralj). Ko v drugi polovici 15. stoletja Celjski niso imeli več
moških naslednikov, so grad in posesti prevzeli Habsburžani. V 18. stoletju je
bil opuščen in je odtlej propadal. Pogled z vrha je podoben tistemu z razglednega roba, a ne čisto brez motenj.
Pripeljati se tako daleč za tak kratek
»sprehod« bi bilo seveda prismojeno, zato je Jani poiskal še en hrib, ki sicer
ni tako znamenit, naju je pa kar zaposlil. S Starega gradu sva se v slabih 10
minutah vrnila na goličavo
in nadaljevala rahlo desno v gozd, kamor je kazala tenka rdeča puščica na
drevesu. Tudi ta pot, označena z belimi in 
rdečimi trikotniki ter črno-belimi
markacijami, je bila zgažena. Čez minutko se je razcepila: rdeča puščica je
kazala desno, markacije pa naprej in desno. Sledila sva puščici. Pod tablico giro
del Monte Castello sta bila dva kažipota: Poscolle / Fusine V.R. levo in Fusine
V.R. desno. Za slednjim sva prišla na križišče dveh kolovozov, zavila levo in
obšla hrib pred seboj. Markacije so se nadaljevale naravnost nanj, a ta ni bil
najin izbranec. Ostala sva brez oznak, zato sva se zaupala gazem.
Kolovoz se je povzpel po jarku in po
dobre četrt ure, že na drugi strani hriba, sva zagledala hišo. Spustila sva se levo,
kjer sta se po kakih 60 m pokazali makadamska cesta in ograja z napisoma Proprietà
privata in Attenti al cane. Zavila sva desno navzgor po cesti. Kjer
ni bilo snega, se je videlo, da je to široka prometnica z varovalnimi
obcestnimi kamni nad strmimi bregovi, betonskimi žlebovi za vodo, dolgimi
škarpami. Vsaj toliko kot človeških sledi, tudi smučin, je bilo živalskih. Na
tleh je ležala 
tablica, ki je prepovedovala lov. Vijugasto cesto sva si
skrajšala s sekanjem dveh ovinkov kakor že drugi pred nama, nekatere bližnjice
pa so bile za naju prestrme, sploh v snegu. Po 50 minutah naju je levo ob cesti
presenetil betonski objekt, morda ostanek tovorne žičnice. Na veliko mestih so bila
tla razrita, najbrž od divjih prašičev. Čez slabih 20 minut sva na koncu ovinkov
levo ob cesti zagledala lovsko brunarico z zidanim temeljem in pločevinasto
streho. Na desni sva že videla svoj naslednji cilj.
Slabe četrt ure od brunarice je bila cesta
po najinem občutku in po GPS najbliže vrhu, zato sva zagrizla desno v strmino. Ko sva
dosegla greben, sva se obrnila levo, ker sva domnevala, da je vrh tam. Na
grebenu so se spet pojavile črno-bele markacije in črke K. V slabih 10
minutah sva stopila na precej skalnat in z mahom poraščen vrh Pungrata/Cima Ruter/Kassiensberg
(1349 m). Ker je sredi gozda, ni razgleden. Tudi označen ni, če ne upoštevam
nekaj količkov in desk, mogoče ostankov klopce. Za nama je bila kljub gazem kar
naporna pot.
Do kažipotov čez poldrugo uro sva se vračala po isti
poti. Popestrili so nama jo trije jeleni, ki sva jih zmotila v zelo strmem
pobočju. Od kažipotov pa sva nadaljevala drugače. Zavila sva desno na kolovoz,
označen z rdečimi in belimi trikotniki. Ko se je desno odcepila steza, ob
kateri so bile 
črno-bela markacija in dve zeleni puščici, sva ostala na
kolovozu. Po slabe četrt ure sva se skupaj s potočkom spustila v levo. Črno-bele
markacije so naju vodile čez hribček in na drugi strani dol. To je bil prav
zgled markiranega brezpotja: poti ni bilo, markacij pa je kar mrgolelo. Kmalu sva
zagledala Zagrad. Šele čisto blizu hiš se je pojavilo nekaj stezici podobnega.
Sestopila sva pri hiši 11
in po dobre četrt ure sva bila pri avtu. Na parkirišču so bili zdaj že trije.
Bil je malo poseben pohod: do »glavnega«
cilja sva hodila vsega 40 minut, do »dodatnega« in nazaj pa dobre 4 ure. Skoraj
ne mine dan, da se ne bi spomnila možakarja, ki naju je tam nekje v Prlekiji vprašal: »A
hojata?« Da, hodiva nadvse rada in tudi tokrat sva se nahodila. Če so ob poti
kake zanimivosti, pa toliko bolje. In kdor hodi po svetu z odprtimi očmi, jih
najde povsod: naravne, zgodovinske, etnološke in – čeprav nisva posebno
družabna – tudi ljudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar