Po poteh Andraža – prvi del

Po poteh Andraža je krožna pot s 14 kontrolnimi točkami (KT) in eno dodatno – rojstno hišo Neže Maurer. To 25 km dolgo pot (tako Nikóla Guid v Planinskih obhodnicah in pohodih, PZS 2008, v vodničku Po poteh Andraža iz leta 1997 pa podatka o dolžini ni) je 6. septembra 1992 predala v uporabo planinska sekcija Športnega društva Andraž. Razdelila sva si jo na dva dela in se 5. decembra lani podala na prvega. Začela sva v Andražu nad Polzelo, nekdaj Sv. Andražu pri Velenju, nato do leta 1955 Št. Andražu, ljudsko Šentándrežu, ki je poti dal ime. Odslej mu bom rekla kar Andraž. Vas sva spoznala že na Šaleški planinski poti (ŠPP) in takrat naju je prijazen domačin Jože Krk spodbujal, naj prehodiva tudi Andraško. Pod parkirišče (S 46.322998, V 15.087173) nasproti pokopališča pri cerkvi sv. Andreja/Andraža so naju priblejale gledat ovce in tako nekoliko poživile megleno jutro.

Mimo spomenika žrtvam druge svetovne vojne in osnovne šole sva bila v dobrih 5 minutah pri dnevnem baru Gričar (400 m, Andraž 160, nekdaj 63 – v vodničku so seveda še stare številke), kjer je KT 1. Odtisnila sva si prvi žig. Vpisne knjige za naju ni bilo (pozneje sva ugotovila, da jih za Andraško pot sploh ni), zato sva se vpisala v tisto za ŠPP (pri Gričarju je njena KT 17). Pot je tekla dalje po cesti, a preden sva zavila desno proti Velenju, sva si šla k Jelovšku (Andraž 163, nekdaj 62) ogledat lepo obnovljeno staro kaščo iz leta 1810. Drevo poleg nje je kar žarelo od rdečih plodov. Gospodar je pojasnil, da je to glog, ampak ne scarlet, je poudaril (seveda ni mogel vedeti, da o glogu ne vem nič); prodajalec v Kranju je namreč nekaj pomešal, tako da so bili potem zelo presenečeni, kaj je zraslo iz sadike. Ker naju je čakala kar dolga pot in se nama je nekoliko mudilo, naju je povabil, naj se oglasiva, kadar bova utegnila, da naju bo popeljal »na en določen kraj« z lepim razgledom, češ da so v Andražu »same zanimive stvari«. Na kašči sva opazila tudi priimek Krk in izvedela, da se je sin najinega znanca priženil k Jelovškovim.

 

 

 

Vrnila sva se na cesto in se po njej spustila levo proti gozdu, še vedno v smeri Velenja. Po dobrih 10 minutah sva zavila levo na cesto Polzela–Velenje pri partizanskem spomeniku v Pirnih Lokah. Ta del poti sva prav tako že prehodila po ŠPP in tudi tokrat ni manjkalo plastičnih odpadkov. Kažipot naju je hitro usmeril desno s ceste in čez slabih 10 minut sva pred Vranjo pečjo prečkala pritok Ložnice. Kmalu sva se na kratko oprijela jeklenice. Po 10 minutah sva stopila iz gozda pri Jelenovi domačiji – opuščeni hiši Andraž 231 (nekdaj 73), sušilnici hmelja in novi hiši Andraž 230 (nekdaj 73a). Gospodinja je povedala, da so zadnjič sušili hmelj leta 1964, zdaj pa sušilnica propada – obnova je draga, rušenje prav tako. Od tam sva odšla po novem asfaltu. Brž zatem sva prispela k domačiji Vaga (400 m, Andraž 234, nekdaj 74), po starem Jajčnik (zaselek se imenuje Jajče), kjer je KT 2. V vpisni knjigi ŠPP (KT 18) je bil zadnji vpis star že več kot pol leta (med vpisanimi sta bila tudi Guid in Krk).

 

 

Začelo je rahlo deževati. Na razcepu asfaltnih cest pri kapelici sva zavila na desno in se po slabih 10 minutah povzpela levo na gozdno stezo, kamor so naju usmerili kažipot Andraške poti, knafelček ter črki Š (ŠPP) in A (Andraška pot). V suhem listju ob njej je ležala odlomljena veja z napisom VEŽBAJ. Še čez slabih 10 minut sva prispela k domačiji Zgornja Koška (465 m, Andraž 238, nekdaj 78). Nove hiše še niso ometali, od stare pa sta se pripodila k nama glasna psa. Za toplarjem z žigom KT 3 sva prišla v gozd in na razpotju zavila desno (levo ŠPP). S steze sva zakoračila desno na gozdno cesto. Čez 10 minut sva napravila nekaj korakov levo k mlaki Velenjščici, ob kateri so v hiški med debloma tičali prazni steklenici in kozarčki. Oznake so naju nato v 5 minutah pripeljale na Sevčnik (562 m), nerazgleden vrh v Kamniško-Savinjskih Alpah, kjer je KT 4. Tam so zavetišče z datumom 9. 10. 22 (torej so ga dokončali slaba dva meseca pred najinim prihodom; julija je bilo še gradbišče), klopi in mize, skrinjica z žigom, razpelo (na ploščicah je opisana njegova zgodovina). Z bivaka je plapolala slovenska zastava.

 

 

 

 

 

 

 

 

Skozi megličast jesenski gozd, okrašen z zlatim in bakrenim listjem, sva prej kot v 10 minutah sestopila k vodohranu Sevčnik s KT 5 (490 m) nad domačijo Jan. Ko sva odtiskovala žig, je posijalo sonce, a se je vreme takoj spet skisalo. Od vodohrana sva se spustila k hišam na asfaltno cesto in jo pri prometnem ogledalu na desnem ovinku zapustila po stezi v levo, kjer sva na razcepu ubrala desni krak (naravnost). Od tam dalje poti še nisva poznala. Slab kolovoz naju je po manj kot četrt ure pripeljal na gozdno cesto pri domačiji Kalšek in znamenju z napisom ZA SPOMIN OD JOŽETA IN JOŽEFE REBERNIK – 1936 / OBNOVILA MILAN IN NANIKA REBERNIK – 2006 (v vodničku piše napačno »PREGELNIK«). Malo naprej sva stopila na asfalt. Pod hišo 365 (nekdaj 98a) sva zavila levo na glavnejšo asfaltno cesto in celo ob tej je bila tablica, da je gozdna. Slabih 10 minut od prihoda v naselje se je Andraška pot obrnila ostro desno, a najprej sva morala levo k skrinjici z žigom KT 6 (380 m) ob cesti poleg oglasne deske nasproti hiše 350 (po starem 97a). Katera je domačija pri Pepču, nisva ugotovila (v vodničku ni naslova).

 

 

 

 

 

 

 

 

Spustila sva se po novi asfaltni cesti in z nje levo v gozd. Kažipot so zaradi asfaltiranja verjetno začasno odstranili in je čemel na majhnem količku čisto pri tleh. Po slabih 10 minutah sva stopila na plano pri domačiji Pinter (332 m) in nadaljevala ob gozdu. Že v njem so naju zmotila divja odlagališča odpadkov, pri domačiji pa jih je bilo še več – grmada pnevmatik in druge navlake. Pod daljnovodom sva sledila kažipotu desno, prestopila električnega pastirja in na koncu travnika po mostičku prečkala potok Ložnico. Za prežo na drugi strani sva zavila levo v gozd. Vrh daljšega vzpona sva dosegla prečno pot; na levi se je takoj razcepila in najin je bil desni krak. Označenost je bila kar dobra. Le na enem razcepu ni bilo nobene oznake, oba kraka pa sta tekla skozi grmovje in bila uhojena; odločila sva se za levega in čez čas res prišla do markacije. Prečila sva poseko, polno smrečic, in zagazila po blatnem kolovozu levo navzdol do kažipotov Andraške poti ob obračališču na slabi gozdni cesti, po kateri sva nadaljevala v desno. Na neko drevo je bil nalepljen polivinil z listom POZOR STRELIŠČE. Drevesa so bila porasla z mahom, svet mokroten. Posebej veliko lužo je na eni strani napajal izvirček, na drugi pa je iztekal potoček v potok na levi. Nazadnje pa sva morala še čez pravcato morje oziroma ob njem.

 

 

Kake pol ure od Pinterja sva pričofotala do asfaltne ceste Polzela–Velenje. Tik pred njo naju je čakala skrinjica z žigom KT 7. Tamkajšnjo klopco je že prerasel mah. Pristala sva na Vodostečni, najnižji točki Andraške poti (294 m). Najbrž se tako imenuje zato, ker se tam pod mostom stekata vodi: Hotunjščica se izliva v Ložnico.

 

 

 

 

   

Od sotočja sva se odpravila desno po cesti proti Velenju in že po minuti zavila levo po mostičku čez Hotunjščico. Na drugi strani sva desno v bregu opazila votlino, midva pa sva se držala levo ob robu gozda. Na razcepu v gozdu sva ubrala levi kolovoz, ob katerem je bil ostanek markacije, ki jo je zalila smola. Pri električnem pastirju sva stopila na travnik in se po njem povzpela do hiš. Prva je bila Grabenškova, sledila sta Pirnat (Andraž 12, nekdaj 2) in Grajf (Andraž 9, nekdaj 3) z lepo okrašenim vhodom, napis MATI BOŽJA PROSI ZA NAS na kapelici pa je že preminil in ornamenti tudi.

 

 

Pri zadnji hiši oziroma zabojniku za smeti pred gozdom se je asfaltna cesta končala. Desno je tekla dobra gozdna cesta, levo kolovoz, med njima pa steza. Najina je bila cesta. Odkar sva zapustila asfalt, so markacije spremljale modre puščice. Po dobre pol ure sva stopila iz gozda pri križišču in parkirišču. Kažipot levo je velel PEJŠ, tablica pa je opozarjala, da sva na zasebni posesti Lavender Hill eco resort, ki ni kar tako, saj nas nadzoruje »s kamerami, ki omogočajo snemanje«. Pa nobenega kažipota ali markacije za nas planince. Prispela sva v Dobrič. Tam nekje bi morala biti Bajhtova domačija, kjer je KT 8. Odpravila sva se levo, pejš, in brž prišla do napačne domačije, kakor nama je povedal gospodar. Napovedal je tudi, da bova, ko bova šla po pravi poti, prišla do odcepa k rojstni hiši Neže Maurer. Vrnila sva se torej na križišče in z njega tokrat po pravi poti, ki naju je v minuti pripeljala k Bajhtu (385 m, Dobrič 2). Šele tam je bila markacija, ki bi prišla veliko bolj prav na križišču. V skrinjici z žigom KT 8 poleg kurišča je bila tudi umazana in plesniva vpisna knjiga Polzelske planinske poti (KT 12; tudi tam sta se vpisala Guid in Krk). Precej divja psa sta bila k sreči zaprta.

 

Od Bajhta sva odšla po makadamski cesti. Pred kuštravim drevesom, obraslim s plezalkami, sva zavila desno čez žico na blaten kolovoz, ki se je po travnikih in med starimi sadnimi drevesi spustil v gozd. Vanj sva morala znova čez žico, za njo pa naju je čakalo samo blato. Kolovozov in stez je bilo veliko, a Andraška pot je bila dobro označena. Po slabe četrt ure sva pri kažipotih prišla iz gozda na travnik. Malo pred prežo sva zavila levo, spet v gozd, takoj za njo pa desno. Zdaj potrpljenje in kapuca nista več zadostovala, treba je bilo odpreti dežnika. Po dobrih 5 minutah sva iz gozda prispela k Tomaževi domačiji in zavila desno na asfaltno cesto. Ob njej so bile oznake za Romarsko pot PD Polzele in Andraško pot.

 

 

 

 

Kakih 10 minut od Tomaža naju je kažipot Rojstna hiša Neže Maurer usmeril levo s ceste in kmalu sva bila pri poleti 2022 obnovljeni hiši v zaselku Kopank, kjer se je leta 1930 rodila pesnica Neža Maurer (po domače pri Zalesniku, Podvin pri Polzeli 207). Pod toplarjem poleg hiše sva si ogledala razstavo fotografij z opisi pesničinega življenja in domačije. Tam je zdaj dodatna KT z žigom Andraške poti. Ogledi hiše so možni po najavi pri TIC Polzela (03/703 32 28, tic@polzela.si).

 

 

 

 

 

Od hiše sva se povzpela po kolovozu proti gozdu. Dosegla sva prečno stezo, po kateri teče Savinjska pot levo in desno, Andraška pa desno. Z dežnikoma sva se prebijala skozi grmovje in bolj malo fotografirala. Čez dobrih 5 minut sva prišla iz gozda pri propadajoči samotni domačiji Podvin pri Polzeli s številkama 212 in 36 z napisom »Grof Turn« nad vrati in čudovito obraščenim oknom na stranski steni. Nanj naju je opozoril mimoidoči domačin, ki je povedal, da je tu živel njegov tast in ker je umrl, je hiša zapuščena. Jezil se je, da rojstna hiša Neže Maurer po prenovi ni nič podobna izvirni, da so jo čisto spremenili.

 

 

 

 

 

Puščica in markacija sta naju usmerili v gozd. Ob gozdni cesti so bila znamenja za postaje križevega pota. Pri drevesu z napisom Vimperk, markacijo, črkama A (Andraška pot) in S (Savinjska pot) ter puščico nazaj, od koder sva prišla, sva dosegla asfaltno cesto. Na tamkajšnjem križišču je na levi stala tabla za konec Dobriča, onkraj ceste pa ob odcepu druge asfaltne ceste oglasna deska. Po tej drugi cesti sva nadaljevala mimo kažipotov Gora Oljka, Turistična agencija Nasmeh in Andraška pot v tisto smer (nazaj Vimperk in Vinski vrh) ter strešice z napisom Dobrodošli v Dobriču in puščicama k parkiriščema 1 in 2. Mimo parkirišča sva v slabih 15 minutah prikorakala na naslednje križišče s klopcama, smetnjakom, »šopkom« že znanih kažipotov in Bolčinovim kužnim znamenjem (430 m). Znamenje so postavili v spomin na žrtve kuge v prvi polovici 17. stoletja in je najstarejše znamenje v občini Polzela. Na nasprotni strani ceste je kotanja na mestu, kjer so baje pokopavali umrle za kugo. V skrinjici KT 9 naju je čakal zadnji žig ta dan.

 

 

 

 

 

 

 

 

Po cesti skozi Dobrič je bilo dobrih 10 minut do Juga (510 m, Dobrič 36; KT 2 Martinove poti), od koder sva se po ŠPP v slabi uri vrnila v Andraž. Tam sva videla nekaj parkeljnov na poti proti cerkvi. Najbrž so imeli »vaje« za naslednji, Miklavžev dan.