Vrh sv. Treh kraljev (884 m)

Drugo nedeljo v decembru 2021 sva se namenila na Vrh sv. Treh kraljev. Parkirala sva pri osnovni šoli v Žireh (Jobstova cesta 22; S 46.045444, V 14.108843). V parku pred njo so kar trije spomeniki: padlim borcem in drugim žrtvam vojne, v Žireh rojenemu slikarju Maksimu Sedeju (1909–1974) ter v Žireh umrlemu organistu in skladatelju Antonu Jobstu (1894–1981).

 

 

 

 

 

 

Od šole sva se napotila proti Oštariji Obuti Maček (Jobstova cesta 17) in takoj za slednjo na drogu javne razsvetljave zagledala hrbtno stran planinskega kažipota (483 m) desno Goropeke 40min, Sv. Trije Kralji 2h. Zavila sva med hiše, kjer je bil na škarpi spet napis Goropeke z markacijo in puščico v najino smer. Asfalta je bilo kmalu konec, zagazila sva v sneg in se povzpela v gozd, od koder so vodile sledi srnjadi prav do hiš. Na razcepu čez slabe pol ure sva zavila levo, na naslednjem prav tako, na še enem pa desno.

 

Ko sva prišla iz gozda, sva na razcepu na koncu travnika, s katerega sva uzrla Triglav, nadaljevala po levem kraku. Čez čas se je pokazala še Blegoševa pleša. Po 20 minutah sva se ustavila pri zasneženi klopci in vpisni skrinjici na Goropeškem griču ali Pikreju (672 m). Tudi od tam se je videl Triglav. Par s psom je prišel z desne strani in on se je pohvalil že s 302. vpisom to leto (v zvezku sva videla, da so še »hujši« primeri ter da vpisujejo tudi ure in temperaturo). Nisva se vpisala, ker sva razumela, da zvezek ni namenjen enkratnim obiskovalcem. Sogovornika sta nadaljevala pot proti žirovskim skakalnicam, kjer – kot sta povedala kar nekam ponosno – skačejo Ema Klinec in druga naša dekleta.

 

 

 

 

 

 

Po ograjnih količkih ob gazi (najprej pa je nekdo napravil špuro z lopato) sva sklepala, da pot teče dalje po kolovozu. Malo naprej sva videla gaz levo, kjer sta sogovornika odšla proti skakalnicam, midva pa sva se držala desno, saj sva v tisti smeri že videla goropeško cerkev. V dobrih 5 minutah sva za velikimi gospodarskimi poslopji in pri prvih hišah v Goropekah (689 m) stopila na asfalt pri Žaklju, izdelovalcu sedežnih garnitur in drugega pohištva. Napotila sva se desno po cesti proti cerkvi sv. Janeza Krstnika. Na električnem drogu sta bila markacija in slab kažipot nazaj Žiri 20min, v križišču pred cerkvijo pa kolesarski smerni tablici za Žirovski krog in Loško kolesarsko pot. Na zunanji steni cerkve sva si ogledala fresko Štefana Šubica iz leta 1872, na kateri je upodobil sv. Krištofa z Jezusom. Na vratih zvonika je pisalo 1975.

 

 

 

Nadaljevala sva mimo gospodarskih poslopij po cesti, ki se je vzpenjala proti gozdu. V njem je stala klopca, za njo vodohran s tablo o goropeškem vodovodu, zatem razpelo. Za njim sva dosegla vrh klanca in se spustila proti smučišču. Bilo je steptano, smučal pa se ni nihče, čeprav je bila lepa sončna nedelja. Mimo hiše s podrto streho sva prikorakala do parkirišča in križišča pri zgornji postaji žičnice, od koder je bil lep pogled nazaj na vas. Sledila sva lesenemu kažipotu Dom na Goropekah navzgor po levi cesti (desno navzdol smerokaz Opale). Bivši planinski dom (Goropeke 15, 742 m) slabih 20 minut iz vasi je bil zaprt in so ga ponujali v najem.

 

Nad domom je bil na desnem ovinku (705 m) odcep levo s ceste (Sv. Trije Kralji 1h 30min). Slaba gaz je tekla po jarku čez vzpetino Leše. Po dobrih 10 minutah in manjših bitkah z zasneženimi vejami, visečimi čez pot, sva se začela spuščati. Nekaj časa ni bilo markacij, morda tudi zato, ker sva se držala gazi poznavalcev, ki so ubrali svojo pot. Potem se je končno pojavila obledela markacija in za nazaj boljša. Ko se je z leve priključil kolovoz, pa so postale markacije kar redne, čeprav precej stare. Pot so nama »popestrile« občasne pošiljka snega, ki se je usipal na naju z zasneženih dreves, skladovnice drv, na vejo nataknjena izgubljena rokavica. Čez 10 minut sva prišla iz gozda do hiš v Ópalah (730 m). Pri hiši 7 sva sestopila na asfalt in se spustila levo po njem. Srečala sva domačina, ki sta dvomila, da je do Treh kraljev zgaženo. Ko se je mimo pripeljal avto in sva se začudila luksemburški registraciji, sva dobila pojasnilo, da je to najbogatejši domačin, ki ima v bližini vikend. Po maPZS sva bila V Bajti (po nekaj spletnih virih se tako imenuje domačija). V ozadju se je sončil Blegoš.

 

Od hiš sva se spustila in se povzpela k naslednjim v zaselku Log. Na levi se je vlekel dolg, nizek greben in skoraj na vsakem vrhu so stale hiše. Po slabe četrt ure sva pri kozolčku, ob katerem so bili kažipot levo in smerokaz desno za Vrh sv. Treh kraljev ter kolesarski smerni tablici, zavila levo okrog Kendovega griča. Makadamska cesta, ob kateri so rasla stara sadna drevesa, se je začela vzpenjati in pod vrhom griča zavila desno. Prej kot v 10 minutah sva prispela v zaselek Na Krogu. Med razpadajočo in novo stanovanjsko hišo sva zavila levo mimo gospodarskega poslopja v breg. Ali res hodiva po kolovozu, zaradi kakega pol metra snega nisva videla, gaz pa je bila tako ozka in neenakomerna, da naju je kar zanašalo. Srečala sva starejši par, ki jo je napravil in se že vračal od Treh kraljev. Povedala sta, da to pot prehodita vsako zimo, najraje prva po novem snegu (pa je vendar bila gaz!). Preden sva na koncu travnika vstopila v gozd, sva bila deležna lepega pogleda na Julijce.

 
 

Po 25 minutah, ko je kolovoz zavil desno, sva ga zapustila po gazi v levo, kjer so bile markacije. Poslej sva se spuščala. Čez dobrih 5 minut sva v gozdu naletela na odložene salonitke, napoved »civilizacije«. Z desne je priteklo nekaj nezgaženega, označenega s kažipotom Goropeke 45min (mogoče je tisti, čigar gázi sva sledila, hodil malce po svoje in bi bil moral priti od tam). Spustila sva se levo na cesto. Na dnu kratkega spusta sva prišla na plano, šla navzgor po spluženi cesti, nato pa navzdol znova v gozd. V slabih 10 minutah sva se znašla v zaselku V Dolini ter sestopila na asfaltno cesto, kjer sta bila lesena kažipota desno Hleviše in levo Vrh Sv. Trije Kralji. Na desnem ovinku čez dobrih 5 minut se je odcepila gaz navzgor med grmovje in nizko drevje, a markacija je bila ob cesti. Zavila sva levo v ščavje (pot ni bila označena, čeprav bi po maPZS morala biti) in se prej kot v 10 minutah vrnila na asfaltno cesto. Še čez slabih 5 minut sva mimo kapelice Žalostne Matere Božje prispela k Petraču (Vrh Sv. Treh Kraljev 14), kjer imajo mizarstvo, o kmetovanju pa priča velika stenska slika. Tam imajo žig PD Žiri oziroma Loške planinske poti (LPP).

 

 

 

 

 

 

 

Prišla sva torej v vas, ki se je do leta 1992 imenovala Vrh nad Rovtami (na maPZS se še vedno!), pred dobrimi 500 leti pa Stanimirjev hrib. Zdaj se ime naselja (Vrh Sv. Treh Kraljev) razlikuje od imena vzpetine (Vrh sv. Treh kraljev) le še pravopisno. Nadaljevala sva desno mimo čednega gasilskega doma. Prav leta 2021 so tamkajšnji gasilci praznovali 90-letnico in ob tej priliki so dom prenovili in povečali. Pri domačiji Jereb (št. 15) se je ob gospodarskem poslopju cesta obrnila ostro desno, proti vrhu. Na njegovi levi strani sva zagledala zvonik in desno pod njim anteno. Kakih 10 minut nad Petračem sva prispela do križišča in parkirišča pri planinski koči.

 

Okrog Planinske koče na Vrhu Sv. Treh Kraljev (823 m) je več kažipotov, med njimi nazaj Lavrovec 1h, desno Vrh Sv. Treh Kraljev 5min, Medvedje Brdo 3h, levo Smrečje 30min, Rovte 1h, Planina 3h 30min. Na koči sva si ogledala tablo s slikami in zemljevidom kraja in okolice. Takoj za križiščem so naju markacija ter črki N (Notranjska planinska pot) in L (LPP) na drevesu usmerili desno s ceste v gozd. Ko sva prišla na plano, sva zgoraj zagledala domačijo Tonček (št. 4) in nad njo spet dosegla cesto. Po njej sva šla mimo kapelice z lesenim kipom Antona Puščavnika in domačije Peterček (št. 6). Na sicer propadajoči hiši z vitrino s sv. Florjanom na pročelju so naju presenetila lepa vhodna vrata z letnico 1862 in upodobitvijo bega svete družine v Egipt. Ob cesti pri hiši je stal kot spomenik en sam steber (najbrž) nekdanjega kozolca.

 

 

Mimo kažipotov (878 m) in župnišča (št. 7) sva 10 minut nad kočo prispela k cerkvi sv. Treh kraljev. Na pokopališču je spomenik zamolčanim žrtvam in domobrancem. Razgledišče na vrhu (884 m) premore panoramsko ploščo in klopco s srčkom, ki pa je bila zasedena. V bližini stoji antena. Na severu sva videla Julijce s Triglavom, na vzhodu Ljubljansko barje, na jugu notranjsko hribovje in Snežnik, na zahodu Žirovsko kotlino in Idrijsko hribovje. Še posebno lepi pa so bili zasneženi bližnji hribčki in vasi. Tod teče tudi Emina romarska pot.

 

 

 

 

Med vračanjem po isti poti sva pri odcepu čez 40 minut ravno hotela s ceste na stezo, ko je prišel naproti par, ki sva ga srečala zjutraj, in izvedela sva, da prideva tja, kamor sva namenjena, tudi naprej po cesti. Storila sva tako, ker imava rada spremembe in ker nama je gospa navdušeno povedala, da bova pri neki kapelici videla čudovit ileks (bodiko ali božje drevce); sama ga je »narabutala« z lastnikovim dovoljenjem. Nadaljevala sva torej po cesti, ki naju je v kakih 10 minutah pripeljala iz gozda na travnike pod Hleviško planino s prežo na robu gozda in nekaj stavbami, ki so jih meglice napravile prav romantične. Pri naslednjih gospodarskih poslopjih sva z gozdne ceste prestopila na asfaltno. Pri Opalah 6 z dvema gospodarskima poslopjema je stal tisti avto z luksemburško registracijo. Na tamkajšnjem križišču so bili smerokazi nazaj Vrh sv. Treh kraljev, levo Brekovice, desno Goropeke. Do tja sva se ves čas spuščala, zdaj pa sva se povzpela po asfaltni cesti desno. Nad njo je stal nov lesen čebelnjak.

 

Vrh klanca po slabih 20 minutah sva nasproti Opal 10 zagledala mogočen grm, poln rdečih plodov – tisti »slavni« ileks, in pod njim majhno kapelico. Nato se je desno ob cesti zvrstilo za cel drevored mladih smrek, za njimi pa je na golem Kendovem griču, obdanem z ograjo, čepelo nekaj bunkerju podobnega. Kmalu sva bila pri kozolčku na Logu. Pri zaselku V Bajti bi bila morala desno s ceste, a ker je Jani ugotovil, da je tudi tam možno iti naprej po cesti, sva se spet odločila za spremembo. Tako sva se 20 minut od hiše 10 spustila mimo hiše 7, kjer sva zjutraj prišla iz gozda, ter mimo brunarice in še ene hiše nadaljevala navzdol v gozd, kjer je bilo konec Opal. Kakih 10 minut od Opal 7 sva prispela v Goropeke in kmalu zatem sva bila spet pri bivšem planinskem domu. V žičniški postaji se je nekaj dogajalo in po smučišču so se sankali otroci. Po že znani poti sva se v tričetrt ure vrnila k avtu.

 

To je bilo najino zadnje hribolazenje v letu 2021, o katerem še nisem poročala (sledila sta mu že opisana »obvezna« Blegoš in (pred)novoletni pohod). Zdaj bom dala prednost enemu lanskemu in enemu letošnjemu, zaradi katerih sva ta teden dobila pošto od Planinske sekcije Andraž: znački in potrjena dnevnika z žigi, nabranimi Po poteh Andraža.