Po poti XIV. divizije – 2. in 3. etapa

Divizija se je s Kozjanskega umaknila v zavetje Bohorja, od koder je začela napadati Nemce. Najbolj odmeven je bil napad tomšičevcev in šercerjevcev na premogovnik na Senovem, ki so ga uporabljali Nemci. V noči z 9. na 10. februar 1944 so onesposobili veliko rudniških naprav. Bračičevci so isto noč uničili orožniško postajo in občinsko poslopje v Zabukovju. Nemci so zato podvojili svoje sile in začeli sklepati obroč okrog Bohorja.

 

Uvertura

Ker sva nameravala združiti 2. in 3. etapo, sva se ju 13. februarja lotila od drugega konca, da bi lahko prespala v Koči na Bohorju. Med vožnjo na Bohor sva se ustavila na Senovem, kjer je še vedno precej spominov na XIV. divizijo. Po njej se imenujejo trg, osnovna šola in kulturni dom, med več partizanskimi spomeniki pa je tudi tisti pred zdravstvenim domom, ki spominja na noč z 9. na 10. februar 1944. Seveda sva si šla ogledat kraj, kjer so šercerjevci porušili rudniški jašek Zakov; na stolpu poleg mašinhausa je spominska plošča.

 

 

Nato sva se odpeljala na Bohor in parkirala pri tamkajšnji planinski koči (Dobrova 59; 896 m, na tablah na koči pa kar 925 in 935 m; S 46.065391, V 15.453175) pod Plešivcem ali Špic hribom (tudi ta se ponaša vsaj s tremi podatki: 915, 919 in 925 m). Čeprav sva si rezervirala prenočišče, so naju za vhodom pričakali zaklenjena vrata in listek z obvestilom, da je koča zaprta, ker je oskrbnica zbolela. Jani jo je poklical po telefonu in izvedel, da bova lahko prespala. Tako sva se pomirjena (le deloma – skrbelo naju je, da se bova zaradi njenega hudega kašlja česa nalezla) odpravila iskat Travni laz in partizansko bolnišnico, ki sicer ni ob vezni planinski poti XIV. divizije, so pa v njej tudi skrbeli za njene borce.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od koče sva se povzpela po gozdni cesti in pred kamnolomom pri kažipotih ob Škofovem travniku (910 m) pod Oštercem zavila levo v gozd. Za vodnim zajetjem in kažipotom levo Okno sva prišla do razgledne Petrove skale (913 m). Od nje sva se spustila pod kucljem s klopco. Ozka koreninasta, ponekod skalnata stezica naju je pripeljala do slabega kolovoza, po katerem sva nadaljevala v levo. Zožil se je v blatno stezo in kjer so se pod blatom skrivale skale, je zelo drčalo. Poleg nekaterih markacij je bil narisan rdeč obris Triglava.

Po dobrih 15 minutah sva sestopila desno na gozdno cesto. Že po nekaj metrih je bilo treba levo navzdol (odcep sva najprej zgrešila, ker so prav tam nagrmadili tolikšen kup vejevja, da so kažipot popolnoma prekrili) na stezico, ki so jo obrobljali telohi in jetrniki. Kmalu sva prečkala skoraj suh potoček, takoj zatem pa še večjega po brvi pod stebrasto skalo. Čez dobrih 10 minut sva dosegla širok kolovoz, ob katerem so cveteli lapuhi in repuhi. Kažipot Poti štirih slapov Partizanska bolnica Travni laz je kazal levo navzdol (po Poti štirih slapov sva že hodila davnega leta 2004, ko še ni bilo tega dnevnika, o vodniku po njej pa sem pisala v Planinskem vestniku 8/08, str. 89). Kmalu za kažipoti na križišču pod bolnico (809 m) sva se po listnatem kolovozu pognala v breg in dobrih 5 minut od kažipotov prispela na cilj.

 

 

 

Partizanska bolnica Travni laz (po maPZS 818 m) nedaleč od zahodnega kraka potoka Pristava je delovala od februarja do aprila 1944. Ko je XIV. divizija prispela na Bohor, so 14 njenih ranjencev namestili v bunker Kozjanske čete in ga tako spremenili v zasilno bolnišnico. Po izdaji so jo Nemci uničili. Leta 1967 je bila 22. julija, na tedanji dan vstaje slovenskega naroda, otvoritev obnovljene brunarice, drugič pa so jo obnovili leta 2002. Ker je odprta, sva si lahko ogledala pograde in ognjišče. V njej je tudi vpisni zvezek. Pred bunkerjem so mize in klopi, mimo katerih teče markirana pot na Javornik.

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se po isti poti. Pri Petrovi skali sva se povzpela k prej opaženi klopci, nad katero je stala »miza« – velik kolut za navijanje kablov. Na klopci je pisalo FRANCULEKI. Mimo je prišel mlad domačin, pa sem ga vprašala, kdo so Franculeki. »Mi!« je izstrelil in dodal: »To je taka neformalna skupina.« Menda tudi ljubitelji hribov. Čeprav je sonce že zahajalo, sva si šla ogledat še naravno okno. Po manj kot 10 minutah strmega spusta sva pristala pri slikoviti koničasti skali z odprtino. Zlezla sva skoznjo in si jo ogledala še z druge strani. Ko sva se bližala koči, so bili pogledi proti zahodu že podobni umetniškim slikam. Na parkirišču pod Plešivcem je stal samo najin avto. Koča naju je pričakala odklenjena.

Z Bohorja (KT 4) prek Lesičnega (KT 3) do Pilštanja

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V koči sva bila edina gosta in najbrž tudi zato ni bilo zakurjeno, a sva v sobi dobila električni radiator in sva se lepo naspala. Sicer odpro šele ob osmih, toda oskrbnica je bila razumevajoča in sva dobila zajtrk ob pol sedmih. Koča je ne le kontrolna točka (KT 4) »najine« poti (žig sva dobila, vpisne knjige pa ni bilo), ampak tudi KT 16 vezne obhodnice Po poteh borb in zmag Gorjanci–Bohor. Ob vhodu je plošča v spomin na zborovanje kozjanskih aktivistov avgusta 1944.

 

Kjer sva prejšnji dan zavila levo proti Travnemu lazu, sva zdaj pri kažipotih zakoračila desno po blatnem kolovozu čez Škofov travnik (k sreči je bilo blato še zmrznjeno). S te najvišje točke 3. etape sva se spustila v gozd, kjer je zaradi velikega podrtega drevesa nastal »obvoz«, takoj za njim pa sva se znašla na neoznačenem razcepu. Nadaljevala sva naravnost po kolovozu, razritem zaradi velike poseke, po kateri prav tako ni bilo lahko hoditi, ker je bila nastlana z vejevjem. Tam teče tudi Zasavska planinska pot. Po 20 minutah sva končno zapustila blatno »morje« in se povzpela desno. Po skalnati stezi sva dosegla vrh vzpetine, ki na zemljevidu nima imena, in se na drugi strani spustila z nje. Markacija v obliki srca je bila kot nalašč za Valentinovo. Po slabih 20 minutah se je znova za velikim podrtim drevesom pojavil razcep: levo Debeli vrh, desno Podsreda grad. Po desnem kraku sva nadaljevala dol in gor pod Debelim vrhom. Prej kot čez 10 minut je od leve pritekla steza z njega (če pred nama ne bi bila tako dolga pot, bi bila gotovo zlezla tudi nanj).

 

 

 

V manj kot 5 minutah sva prispela na križišče na prevalu Brest (808 m). S tamkajšnje razlagalne table o bohorskih gozdovih sva izvedela, od kod ime Bohor: na njem so v 15. stoletju z zažiganjem grmad opozarjali na turško nevarnost (Wachern Gebirge = Stražno pogorje; iz Wachern je nastal Bohor). Zavila sva levo na gozdno

cesto, ki se je naslednjih 25 minut spuščala v velikih ovinkih. Mimo betonske hiške neznanega namena sva prišla do križišča, kjer je z desne od spodaj pritekla Emina romarska pot. Zavila sva v tisto smer ter nadaljevala skozi križišči pod Oslico (755 m) in pod Medvednico (710 m), kjer je pod cestni ovinek pritekel potoček z lesenimi zadrževalniki, značilnimi za te kraje. Po dobrih 10 minutah je z leve od zadaj pritekla cesta iz Zagorja (570 m). Kmalu za travnikom z ograjenimi lopami in prežo sva zavila levo k Tovorniku (Zagorje 13). Od deloma obnovljene in videonadzorovane domačije se je pot povzpela skozi gozd in se čez 10 minut nad travnikom s podirajočim se Marlinčevim senikom na dnu prekucnila navzdol.

Po še nekaj vzponih in spustih sva čez dobrih 10 minut pristala na prečni gozdni cesti v Logu (na kažipotih 605 in 588 m). Ob križišču, kjer sva zavila levo, je stal čebelnjak, malo naprej pa še propadajoča nekdanja gozdarska koča. Mimo dveh prež sva prišla do transformatorske postaje Log pri Lesičnem z več oznakami, tudi XIV, in se na razcepu za njo spustila po desnem kraku. Na neoznačenem trojnem razcepu na dnu spusta po četrt ure se je za pravega izkazal srednji krak. Čez 5 minut sva mimo smernih tablic najine poti prišla do Terstenjaka, najvišje točke 2. etape (488 m). Od stare hiše so ostali le še temelji, vstop v toplar je bil zaklenjen z žabico. Nova lesena hiša z vrtom je bila opremljena s kamero in oglasil se je alarm. O žigu ne duha ne sluha. Navzdol po cesti sva prišla k naslednji domačiji, kjer je pod Titovo sliko na gospodarskem poslopju pisalo ODKAD NEMA JOŽE / LOPOVI SE MNOŽE. Tudi tam, slabih 10 minut od smernih tablic, nisva našla žiga. Poklicala sva tajnika PD Atomske toplice Podčetrtek Ivana Šalamona in izvedela, da bi bila morala pri tablicah zaviti levo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se torej k smernima tablicama, ki ju nisva »ubogala«, ker sva preveč verjela vodniku Po poteh XIV. divizije. Od njiju sva v dobrih 5 minutah prispela k hiši Lesično 61, kjer sva končno našla skrinjico KT 3 z žigom in vpisno knjigo. Kako naprej, sva ugotovila šele v tretjem poskusu. Mimo lesene lope sva se spustila v gozd in šele čez čas zagledala prvo markacijo (tisti, ki hodijo v pravo smer, imajo tam seveda manj težav). Videti je bilo, da je nekoč pot tekla bolj desno, a stari in novi del sta se hitro staknila. Sledil je dolg strm spust. Na ovinku čez četrt ure je z leve pritekla še ena pot, midva pa sva se držala desno in prišla na klavrn makadam, ki je vodil levo k hišam, desno pa se je nadaljeval bolj kot kolovoz. Srečala sva možaka, ki se je predstavil za Leskovška iz Lesičnega 61. Torej je KT 3 pri Leskovšku, ne pri Terstenjaku, ki je po sogovornikovem zagotovilu domačija nad njegovo (v vodniku je Leskovšek le dodan v oklepaju).

 

 

 

 

 

 

 

 

Prestopila sva potoček in prišla k hišam. Pred domačijo Dvoršek na desni je stalo razpelo s skrivnostnim napisom 1925 / MAD / 24XII / 1960 / ZTS / 2020. Čez Zagorski potok sva po dobrih 5 minutah prikorakala na asfaltno cesto, ki teče v Lesično, in zavila desno nanjo. Prvi odcep levo je vodil k Lurški jami in v Zagorje, tja je zavila tudi Emina pot. Ob cesti so cveteli navadni mali zvončki, spomladanski žafrani, trobentice, drevje so »krasile« bele omele, leskove grme pa kačice. Čez 5 minut naju je pozdravila krajevna tabla Lesično. Še enkrat sva prečkala Zagorski potok in prišla k cerkvi sv. Urha, točki 79 kolesarsko-pohodniške Poti cerkva. V Lesičnem (306 m) imajo lično obnovljen vodnjak, ki je del Vodne učne poti Lesično–Pilštanj. Šele s tamkajšnje razlagalne table sva izvedela, da sta del te poti tudi Ajdovska žena in vodni zbiralnik v Pilštanju. Na bližnjem travniku sva si ogledala toskanski steber s kipom Premišljujočega Kristusa iz leta 1713; napisa na podstavku nisva mogla razbrati. Nadaljevala sva mimo mokrišča, ki je prav tako del omenjene učne poti. Ustavila sva se tudi pri dveh partizanskih spomenikih: uspešnemu spopadu Tomšičeve brigade z Nemci takoj po prihodu XIV. divizije na Štajersko ter padlim borcem, talcem in drugim žrtvam fašizma.

 

 

Onkraj Bistrice sva na krožišču dobrih 20 minut od prihoda v kraj zavila desno na glavno cesto Šentjur–Kozje. Bankine je bilo komaj kaj in še tista je bila posuta s pločevinkami in plastenkami. Cesta se je stisnila v sotesko Bistrice in čez slabih 20 minut sva na skalni steni pred Pilštanjem 31 zagledala spominsko ploščo, posvečeno kmečkim puntarjem iz leta 1573 in njihovi »naslednici« XIV. diviziji, ki se je leta 1944 prebijala skozi te kraje. Ta spodnji del Pilštanja se imenuje Stari trg. Malo naprej je bil odcep levo proti središču Pilštanja (KT 2), cilju že opravljene 1. etape.

 

 

Vrnitev čez Pašenco in Vilni vrh

Da se ne bi vračala po isti poti, sva zavila desno po mostu čez Bistrico, kamor je kazal kažipot (300 m) Koča na Bohorju 3h 45min. Ta pot nazaj do izhodišča je enako dolga kot vrnitev po poti prihoda. Na razcepu pri domačiji onstran mostu sva se držala desno. Na levi se je dvigal hrib Kogelj. Po maPZS se tam odcepi pot nanj, a je ni bilo videti in tudi nobene oznake ni bilo. Na razcepu čez četrt ure sva zavila levo čez pravcato polje navadnih malih zvončkov. Na maPZS je desni krak narisan kot bližnjica, a ni posebna pridobitev, zato sva se držala markacij. Povzpela sva se po strmem grebenu, na katerem sva naletela na kamen z rdečo črto na temenu in črko H na stranici in čez čas še na enega.

 

 

 

 

 

 

Po 25 minutah se je na Pašenci greben nekoliko zravnal. Opazila sva bližnjico, ki je tudi narisana na maPZS, a sva se spet držala markacij. Pot se je nadaljevala levo ob travniku s herkulesom, solnico in prežo. Čez dobrih 5 minut se je z leve priključila bližnjica. V slabih 15 minutah nama je na razcepu Zgornja Pašenca pokazal smer kol ob levem kraku. Ob križišču s kolovozom je stal enak kol, le da tokrat s smernima tablicama. Kolovoz sva prečkala, na razcepu takoj zatem pa sledila markaciji po desnem kraku, ki ga je krasil rekordni šopek telohov tisti dan – imel je osem cvetov. Kmalu za Zgornjo Pašenco se je na levi pojavila žičnata mreža, napeta med koli. Ograjeno je bilo veliko, a nič kaj urejeno območje. Cveteli so lapuhi; ti sončki me vedno razveselijo.

 

 

 

 

 

Čez 10 minut sva s kažipota pod Vilnim vrhom (635 m) izvedela, da je do Koče na Bohorju (desno) še 2 uri in 40 minut. Začela sva se spuščati in v daljavi že videla Bohor. Po dobrih 10 minutah sva prečkala gozdno cesto ter po blažjem spustu ponovno sestopila nanjo in nadaljevala desno po njej. V desno sva obšla skalno gmoto, poraščeno z bukvami; od tod najbrž ime Križna bukev (535 m). Za skalno gmoto sva nadaljevala levo po slabi cesti. Po dobre četrt ure se je desno odcepila cesta k domačiji Kastelc (Lesično 68), midva pa sva se po »glavni«, na kateri sva skoraj pohodila metulja admirala, spustila na križišče Log in zašpilila klobaso.

 

Poslej sva se vračala po že prehojeni poti. Pri Tovorniku sva posedela na klopci, na Brestu čez uro in 5 minut pa sva – drugače kot tja grede – zavila levo po gozdni cesti (za kolesarje 3,4 km do koče, kar je slabo uro hoje, enako kot po markirani poti). Cesta se je nenavadno dolgo samo spuščala mimo vodnega zajetja, klavrne preže, betonske ograje. Kakih 20 minut od Bresta sva sestopila na asfaltno cesto Senovo–Koča na Bohorju, po kateri sva se pripeljala prejšnji dan. Ta kraj se po maPZS imenuje Flančula. Čakala sta naju še 2 km asfalta, tudi tisti del, ki je bil nekaj časa zaprt in je še vedno gradbišče, a je prevozen. Levo v gozdu naju je zmotilo divje odlagališče odpadkov. Po 20 minutah sva na vrhu vzpona pri hiški, ki je bila morda kdaj avtobusna postaja, pred prvimi hišami Plešivca zavila desno navzgor proti Bohorju. V dobre četrt ure sva bila pri koči in avtu.