Vetrnik, kjer veter igra na harfo

Tokratni skupni zimski cilj je izbral Tomaž: Vetrnik na Kozjanskem. Odpeljal naju je v Kozje in parkiral pred hotelom Kozjanski dvor (S 46.072932, V 15.554578). Med kažipoti nasproti njega je bil naš Vetrnik – vrh 1h (Vetrnik je sicer tudi vas).

Odpravili smo se po glavni trški ulici proti cerkvi Marijinega vnebovzetja. Šli smo mimo hiše 38 z muzejsko učilnico Šola moje mame (v letih 1805–1882 je bila tam prva kozjanska šola) in občinske stavbe (Kozje 37) s ploščama v spomin na tajno skladišče orožja teritorialne obrambe v osamosvojitveni vojni. Nasproti cerkve ter razlagalnih tabel o Kozjanskem regijskem parku (KP) in Marijini romarski poti z vpisno skrinjico smo se ustavili v Parku spomina s spomeniki 1235 padlim borcem, 419 talcem in 572 drugim žrtvam druge svetovne vojne s Kozjanskega, izgnancem, žrtvam prve svetovne vojne ter osamosvojitveni vojni. Sledil je dvorec Kozje iz sredine 19. stoletja, ki je bil po drugi svetovni vojni nacionaliziran. V letih 1955–2005 je v njem delovalo tekstilno podjetje, ki se je najprej imenovalo Kozjanka, potem Metka in nazadnje Mont. Posebej znano je bilo po bundah puhovkah (Tomaž jo celo še ima).

 

 

  

Za dvorcem se je začela trimska steza. Ob dokaj strmi gozdni cesti je bilo vse belo malih zvončkov. Na desnem ovinku je ostala naša markirana pot na cesti, trimska steza pa se je odcepila naravnost v breg. Ob naslednjem desnem ovinku je ob »pokopališču« za zavržene avtomobile stalo razpelo in popki pod njim zasajenih narcis so se že odpirali. Pri bližnji domačiji Vajkošek nas je ovohal prijazen tih kuža. Nad gospodarskim poslopjem se je cesta poslabšala. Pod leseno lopo ob njej je propadala stara hiša. Obakraj ceste se je vlekla žičnata ograja. Travnik na desni je krasila velikanska zaplata marjetic. Na naslednji pol zidani, pol leseni podrtiji je dvojna bela puščica kazala nazaj in naprej. Šli smo mimo »opremljenega« izvira in zaraščenega odcepa levo k zapuščenima hišama pod potjo. Čez čas smo nad njo zagledali še eno hišo, malo dlje pa počitniško hiško, katere pritličje je spominjalo na vinsko klet v gorci, in zatem se je k njej odcepil kolovoz. Pod njo je stala dvojna gred; kje se je trimska steza vrnila na našo pot, nismo opazili.

 

 

 

Približno 55 minut od izhodišča smo prišli do prečne asfaltne ceste in smernih tablic KP nazaj TRG KOZJE KOZJE SQUARE (najbrž bi moralo pisati KOZJE BOROUGH), desno ŽUPANOV BREG in VETRNIK ter NARAVOSLOVNA POT TRAVNIK - VETRNIK TRAVNIK - VETRNIK NATURE TRAIL. Zavili smo desno na cesto. Med kolovozoma, ki sta se odcepila od nje desno naprej navzdol in levo nazaj navzgor, je bil na desni prostor, kjer bi se dalo parkirati. Bela puščica na drevesu nas je kmalu usmerila levo s ceste, više pa smo videli še en odcep s smernima tablicama KP. Na razcepu kolovozov smo se povzpeli po desnem čez Županov breg. Po tleh je ležalo veliko kostanjevih ježic. Mimo zapornice ob robu gozda smo stopili na travnik. Šli smo še skozi pas gozda, po katerem so nas spremljali knafelčki in bele puščice, na drugi strani pa so nas 20 minut nad cesto pričakali kažipoti (706 m). Do cilja, ki smo ga kmalu zagledali, je bilo le še 5 minut. Po neizrazitem grebenu smo skoraj obkrožili vršič na desni, se mimo že zelo slabih razlagalnih tabel ob naravoslovni poti o kobilicah, travnikih in KP spustili na sedelce in se z njega povzpeli na vrh (709 m).

Klopco ljubezni ima že toliko vrhov, da ni več kaka posebnost, vetrna harfa pa je bila zares prijetna popestritev, saj je veter lepo igral nanjo. Ime Vetrnik ni naključno – tam menda res lahko hudo piha in tudi harfo je že podrlo. Glasbenik in raziskovalec zvoka Primož Oberžan jo je oblikoval kot dlani, ki objemata kozjansko jabolko. Ograjena je, ker nočejo, da bi ji prišli preblizu, pa ji kljub temu že manjka nekaj strun. Dve razgledišči sta opremljeni s polkrožnima panoramskima »balkonoma«, na katerih so fotografije okolice z imeni nekaterih krajev, cerkva, gradov, stolpov ... ter predvsem z imeni in nadmorskimi višinami vzpetin. Na vrhu sta še vpisna skrinjica in daljnogled.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh smo zapustili po drugi strani. Po travnatem pobočju smo sestopili do razlagalnih tabel o živalih in rastlinah na suhem travniku, tam zavili desno in skozi pas tankega drevja prišli na naslednji travnik. Kot že vso pot so bili grmi in drevesa ovešeni z belimi omelami. Naslednji tabli sta pripovedovali o suhih travnikih in naravoslovni poti. Nad seboj smo imeli vrh Vetrnika, levo spodaj smo videli hrib Kozjak. Na koncu travnika smo vstopili v gozd. Spuščali smo se proti asfaltni cesti, ki smo jo videli spodaj, in dobre četrt ure pod vrhom sestopili nanjo pri smernih tablicah KP. Šli smo mimo odcepa, kjer smo gor grede zavili s ceste, jo po slabih 5 minutah zapustili in se po poti prihoda v 40 minutah vrnili v Kozje. Čeprav smo to pot že prehodili, sem ob njej spet spoznala še nekaj novega: še nikoli dotlej nisem opazila plodov bele omele.

 

 

 

 

 

Za graščino, mogočno platano in cerkvijo smo zavili levo mimo spominskega parka, številnih kažipotov ter smernih tablic za skalni osamelec Žličar (10 km), Kroflnov mlin (100 m) in grad Kozje (15 minut). Čez 5 minut, kmalu za hišo 42 z zanimivo upodobitvijo petelina, smo prišli h Kroflnovemu mlinu in špengleriji Feltrin (Kozje 5) ob Bistrem grabnu. Domačija spada med najstarejšo ohranjeno profano dediščino v Kozjem in je zdaj kulturni spomenik. Nekoč je bila dom mlinarja, špenglerja (kleparja), mizarja in delavca v bližnjem industrijskem obratu. Do prve polovice 19. stoletja je tam stala še žaga. Zadnja članica Kroflove družine je umrla leta 1996. Po prenovi hiše je od leta 2001 v nekdanjem stanovanjskem delu muzej z etnološko zbirko predmetov in starega pohištva. V pritličju gospodarskega poslopja je na ogled stara kleparska delavnica. Skrbnik nas je zaslišal pri vhodu v Zmajevo jamo zadaj za mlinom in se zbal, da hočemo vanjo (vstop je prepovedan). Ko je ugotovil, da nismo »nevarni«, nas je povabil v mlin. Tako smo bili – ne da bi se bili napovedali (ogled je sicer možen le po dogovoru) – deležni predstavitve razstave o izgnancih.

 

 

 

Pot smo nadaljevali ob Bistrem grabnu do odcepa na grajski hrib. Od kažipotov (300 m) in razlagalne table o apnenici smo se kar strmo povzpeli po stezi ob ostankih apnenice ter mimo klopc in tabel o živalih na Brediču in rastlinah na njegovem južnem pobočju. Pri naslednjih kažipotih (385/358 m) smo zavili desno in 10 minut nad cesto prispeli h grajskim razvalinam. Grad Kozje (Drachenburg = Zmajski grad), predhodnik spodnjega dvorca, je stal na skalnem pomolu Brediča. Zgrajen domnevno že v 12. stoletju je zamenjal več gospodov, v 17. stoletju pa so ga zasedli uporni kmetje in menda je odtlej propadal, saj so se lastniki odselili v dolino. Obiskovalcem so namenjene dve klopci, vpisna skrinjica ter razlagalne table o gradu, okoliški naravi, vrstah naravnih kamnov, iz katerih je bil grad zgrajen, in legendi o kozjanskem zmaju (ta je pohrustal nič koliko kozjanskih mladenk in šele ko so mu podtaknili kozo, napolnjeno z živim apnom, preoblečeno v dekle, so se ga rešili). Ostalo je le še nekaj skromnih ruševin, pa še tiste so vse zaraščene. Ni čudno, da je nekdo v vpisno knjigo zapisal: »Občina Kozje! Predlagamo, da požagate drevesa, ki zakrivajo pogled na lepo Kozje in staro obzidje gradu. Vaši obiskovalci«.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od ruševin smo se spustili na drugo stran po slabo označeni poti. Strmino so nam pomagale obvladovati kamnite in lesene stopnice ter jeklenice. Na razcepu čez dobrih 5 minut smo zavili desno in šele čez čas nam je odločitev potrdila markacija. Ob spodnjem delu poti sta bili še razlagalni tabli o trgu Kozje ter o rastlinah na severnem pobočju Brediča in o pomenu odmrlih dreves v gozdu. Cveteli so pljučniki, črni telohi in razkošni šopki trobentic. Še čez dobrih 5 minut smo si skrajšali pot in pri hiši 45 stopili na asfaltno cesto v Kozjem. Pri hiši 50 smo zavili levo na glavno cesto in že zagledali Tomažev avto pred hotelom. Na parkirišču na drugi strani ceste nam je pritegnila pozornost še tabla o Rogatcu in Šmarju pri Jelšah, pa je bila žal sramotna, ne informativna.

Tole hribolazenje je bilo zimsko samo po koledarju, sicer pa je že dišalo po pomladi. Najbolj si ga bom seveda zapomnila po prijetnih melodijah vetrne harfe.