Iz Lokavca na Vrh nad Laškim (KT 10)
zobi, jagode, lusneci, podlesne vetrnice, zvončki,
deveterolistne konopnice, polžarke, spomladanske torilnice in obilo zimzelena. Čez
četrt ure se je stezica iztekla na zaraščen kolovoz, na katerega sva zavila
desno in prečkala suho strugo hudourniškega potočka.
sva se napotila proti vasi s slikovitimi Šmiklavškimi stenami v ozadju. V vasi
naju je kažipot (378 m) Vrh nad Laškim / Cerkev sv. Miklavža 15min
usmeril desno čez travnik in v gozd. V njem je bil del poti kamnit, v strmini
pa so bile tudi stopnice; tam so nekdaj romali k cerkvi sv. Miklavža v
sosednjih Lazišah. Dobrih 20 minut nad
Vodiškom sva stopila na travnik in se po
njem povzpela do asfaltne ceste pod hišami in cerkvijo. Tamkajšnji kažipot (451
m) Vrh nad Laškim je kazal levo po cesti, a sva šla
najprej desno od bliže pogledat Šmiklavške stene. Preden sva nadaljevala svojo
pot, pa sva ubrala še krajšo stranpot k cerkvi sv. Miklavža, kjer je na
pokopališču grob padlih partizanov. Poleg cerkve stoji starinski vodnjak, na župnišču
pa je plošča v spomin na Dragotina Ferdinanda Ripšla (1820–1887), duhovnika, narodnega buditelja,
kronista, pesnika in začetnika sodobnega sadjarstva v Posavju, ki je pri Sv.
Miklavžu v letih 1854–1859 služboval kot kurat. Malokdo ve,
da je znana ponarodela pesem Majolka, bod' pozdravljena njegovo delo.
skala in razpelo na desni ter kažipot levo Šmiklavški vrh. Po
četrt ure sva zakoračila med hiše Laziš (domačini jim pravijo Lažiše ali kar Šmiklavž,
po leksikonu Slovenska krajevna imena tudi Laše). Pridružila sta se nama
dva psa, a večji se je kmalu vrnil domov. Na koncu strnjenega naselja sva se
držala desno in mimo komaj opaznega izvira Cucke prišla do kažipotov (520 m),
po katerih sva bila natanko na sredi poti: nazaj do Lokavca in naprej do Vrha
nad Laškim je bilo po 45 minut. Mali kuža je še vedno tekal pred nama in naju
čakal, kadar sva preveč zaostala. Ob
položnem pobočju Žimerka sva po dobre
četrt ure prišla do krajevne table in razpotegnjenih Laziš je bilo zares konec.
Cesta je poslej tekla skozi gozd. Zgovoren domačin, ki je delal v njem, je
»najinega« psa poklical po imenu: Eko. In kuža je ostal pri njem. Ob cesti so
cveteli lapuhi in kronice. Tam so bila poleg bankin z odpadki »okrašena« tudi
drevesa.
Hodila sva gor in
dol po slemenu med dolinama Lahomnice in Gračnice. Po četrt ure sva se spustila
iz gozda med hiše Gore, ki je že zaselek Vrha nad Laškim. Na hiši 41, pred
katero je stalo razpelo, naju je pozdravila bleda slika konjske vprege. Pri sosedu
je gospodinji godila najina pohvala urejenosti vrta, saj s posebnim veseljem
obrezuje grme in drevje. Vsi ljudje, ki sva jih
srečala tisti dan, so bili zelo
prijazni in zgovorni. Na križišču sva nadaljevala naravnost navzgor mimo
kapelice in po dobre četrt ure je krajevna tabla naznanila Vrh nad Laškim, kjer
je najvišja točka te etape (534 m).
Mimo kapelice z letnico 1932 ter med tratami, posejanimi s trobenticami in vijolicami, sva prej kot v 10 minutah prikorakala k spomeniku žrtvam fašističnega nasilja 1941–1945 ob cesti nasproti Vrha nad Laškim 6. Po dnevniku Poti XIV. divizije naj bi naju žig KT 10 čakal pri Štavtu, v vodniku Po poteh XIV. divizije
pa
piše, da sledimo znaku XIV desno k hiši, a nič, h kateri. V vasi so naju
poučili, da se morava vrniti nekoliko nazaj od spomenika in se pri kozolčku z
napisom IZLETNIŠKA KMETIJA DRAGICA spustiti k Vrhu nad Laškim 6a. Tam je
bil še vedno znak poti, žiga pa ne. Nikogar ni bilo doma, le pes je divje lajal
na naju. Tako sva spet
poklicala na pomoč Ivana
Šalamona iz PD Atomske toplice Podčetrtek. Lastnica izletniške kmetije je pred
leti umrla, otroci pa s tem nočejo imeti opravka, zato so KT 10 prestavili, je
povedal. To so storili že pred 5 leti, torej bi morala biti sprememba že
upoštevana v vodniku, pa ni. Tako sva se še enkrat odpravila mimo spomenika
proti središču vasi do križišča z Malekovo
kapelico, kjer sva čez 5 minut zagledala
vpisno skrinjico in (že slab) žig na opuščeni hiši Vrh nad Laškim 15. Tam je
tudi KT 30 Poti kurirjev in vezistov.















