Po poti XIV. divizije – 9. etapa

Iz Lokavca na Vrh nad Laškim (KT 10)

 

Na 9. etapo sva se odpravila že pred 7. in 8., ker sva čakala, da na Lovrencu vzcvetijo encijani. Tako sva se 7. marca odpeljala v Lokavec. Tam sva cesto med Rimskimi Toplicami in Jurkloštrom zapustila po mostu čez Gračnico ter parkirala pri propadajoči Blatnikovi trgovini in gostilni (Lokavec 1; S 46.106267, V 15.239436) poleg Lokavca 2, kjer je pri Hriberniku kontrolna točka (KT) 9 Poti XIV. divizije.

 

Vrnila sva se na cesto in zavila desno nanjo (proti Jurkloštru) pod slikovito Blatnikovo skalo. Že po 100 m sva skrenila levo v breg, kamor naju je usmeril kažipot (225 m) Vrh nad Laškim 2h (nazaj Lovrenc 1h 30min). Na začetku slaba stezica je bila kar strma. Ob njej so cveteli jetrniki, pljučniki, trobentice, blagodišeči telohi, tevje, pasji zobi, jagode, lusneci, podlesne vetrnice, zvončki, deveterolistne konopnice, polžarke, spomladanske torilnice in obilo zimzelena. Čez četrt ure se je stezica iztekla na zaraščen kolovoz, na katerega sva zavila desno in prečkala suho strugo hudourniškega potočka.

 

 

Po 5 minutah sva prišla iz gozda na travnik pod Vodiškovo domačijo. Na vogalu betonskega prizidka še ne ometane hiše, ki seveda spada v vas Vodiško, sva zagledala markacijo in XIV. Tam sva stopila na makadamsko cesto, ki naju je vrh klanca pripeljala na asfaltno (375 m; nazaj Lokavec, desno Vrh nad Laškim). Po njej sva se napotila proti vasi s slikovitimi Šmiklavškimi stenami v ozadju. V vasi naju je kažipot (378 m) Vrh nad Laškim / Cerkev sv. Miklavža 15min usmeril desno čez travnik in v gozd. V njem je bil del poti kamnit, v strmini pa so bile tudi stopnice; tam so nekdaj romali k cerkvi sv. Miklavža v sosednjih Lazišah. Dobrih 20 minut nad Vodiškom sva stopila na travnik in se po njem povzpela do asfaltne ceste pod hišami in cerkvijo. Tamkajšnji kažipot (451 m) Vrh nad Laškim je kazal levo po cesti, a sva šla najprej desno od bliže pogledat Šmiklavške stene. Preden sva nadaljevala svojo pot, pa sva ubrala še krajšo stranpot k cerkvi sv. Miklavža, kjer je na pokopališču grob padlih partizanov. Poleg cerkve stoji starinski vodnjak, na župnišču pa je plošča v spomin na Dragotina Ferdinanda Ripšla (1820–1887), duhovnika, narodnega buditelja, kronista, pesnika in začetnika sodobnega sadjarstva v Posavju, ki je pri Sv. Miklavžu v letih 1854–1859 služboval kot kurat. Malokdo ve, da je znana ponarodela pesem Majolka, bod' pozdravljena njegovo delo.

 

Mimo šole, ki je to šolsko leto zaprla vrata, sva se odpravila na križišče (500 m), kjer sva se spet ključila glavni cesti. Pot XIV. divizije se je nadaljevala mimo lepo obnovljene kapelice po asfaltni cesti, hudo potrebni obnove. Ob cesti so se poleg smeti zvrstili še kozolček s pozdravom šestih domačij, kažipot levo GEDIČNO, Laziška skala in razpelo na desni ter kažipot levo Šmiklavški vrh. Po četrt ure sva zakoračila med hiše Laziš (domačini jim pravijo Lažiše ali kar Šmiklavž, po leksikonu Slovenska krajevna imena tudi Laše). Pridružila sta se nama dva psa, a večji se je kmalu vrnil domov. Na koncu strnjenega naselja sva se držala desno in mimo komaj opaznega izvira Cucke prišla do kažipotov (520 m), po katerih sva bila natanko na sredi poti: nazaj do Lokavca in naprej do Vrha nad Laškim je bilo po 45 minut. Mali kuža je še vedno tekal pred nama in naju čakal, kadar sva preveč zaostala. Ob položnem pobočju Žimerka sva po dobre četrt ure prišla do krajevne table in razpotegnjenih Laziš je bilo zares konec. Cesta je poslej tekla skozi gozd. Zgovoren domačin, ki je delal v njem, je »najinega« psa poklical po imenu: Eko. In kuža je ostal pri njem. Ob cesti so cveteli lapuhi in kronice. Tam so bila poleg bankin z odpadki »okrašena« tudi drevesa.

Hodila sva gor in dol po slemenu med dolinama Lahomnice in Gračnice. Po četrt ure sva se spustila iz gozda med hiše Gore, ki je že zaselek Vrha nad Laškim. Na hiši 41, pred katero je stalo razpelo, naju je pozdravila bleda slika konjske vprege. Pri sosedu je gospodinji godila najina pohvala urejenosti vrta, saj s posebnim veseljem obrezuje grme in drevje. Vsi ljudje, ki sva jih srečala tisti dan, so bili zelo prijazni in zgovorni. Na križišču sva nadaljevala naravnost navzgor mimo kapelice in po dobre četrt ure je krajevna tabla naznanila Vrh nad Laškim, kjer je najvišja točka te etape (534 m).

 

 

 

 

Mimo kapelice z letnico 1932 ter med tratami, posejanimi s trobenticami in vijolicami, sva prej kot v 10 minutah prikorakala k spomeniku žrtvam fašističnega nasilja 1941–1945 ob cesti nasproti Vrha nad Laškim 6. Po dnevniku Poti XIV. divizije naj bi naju žig KT 10 čakal pri Štavtu, v vodniku Po poteh XIV. divizije pa piše, da sledimo znaku XIV desno k hiši, a nič, h kateri. V vasi so naju poučili, da se morava vrniti nekoliko nazaj od spomenika in se pri kozolčku z napisom IZLETNIŠKA KMETIJA DRAGICA spustiti k Vrhu nad Laškim 6a. Tam je bil še vedno znak poti, žiga pa ne. Nikogar ni bilo doma, le pes je divje lajal na naju. Tako sva spet poklicala na pomoč Ivana Šalamona iz PD Atomske toplice Podčetrtek. Lastnica izletniške kmetije je pred leti umrla, otroci pa s tem nočejo imeti opravka, zato so KT 10 prestavili, je povedal. To so storili že pred 5 leti, torej bi morala biti sprememba že upoštevana v vodniku, pa ni. Tako sva se še enkrat odpravila mimo spomenika proti središču vasi do križišča z Malekovo kapelico, kjer sva čez 5 minut zagledala vpisno skrinjico in (že slab) žig na opuščeni hiši Vrh nad Laškim 15. Tam je tudi KT 30 Poti kurirjev in vezistov.

 

Tokrat sva se izjemoma vrnila po isti poti, le pred nekdanjo laziško šolo sva ostala na glavni cesti in nisva šla mimo cerkve. V vsako smer sva hodila po približno dve uri: dobri tja in slabi nazaj (čiste hoje; na »pohodu« sva bila sicer pet ur in pol).