Po poti XIV. divizije – 10. etapa

Z Vrha nad Laškim do Doma na Svetini (KT 11)

Nemške enote so se okrepile in brez večjih težav zaprle vse prehode čez Savinjo med Rimskimi Toplicami in Laškim. Vrhovni štab je zato svetoval, naj divizija opusti misel na Zasavje in se usmeri proti Pohorju. Partizanska kolona se je 13. februarja 1944 spustila do Lahomnice, ker so Nemci zamudili zapiranje obroča, jo brez težav prekoračila in krenila proti Svetini. Ko je dosegla vas Olešje, se je poveljstvo odločilo za počitek. Bračičeva in Tomšičeva brigada ter štab so že nadaljevali pot, Šercerjevo pa so Nemci dohiteli. Vnel se je hud boj in šele ponoči so šercerjevci lahko krenili za glavnino divizije. V spopadu so izgubili borca Mirka Hrga in Tončka Bogataja, ki so ju tam zagrebli.

 

Ker 10. etapa po vodniku Po poteh XIV. divizije traja 4 ure, za naju vsaj 5, torej tja in nazaj 10, kar bi se zaradi najine počasnosti in radovednosti skoraj gotovo še podaljšalo, sva hotela prespati v Domu na Svetini. Toda ta je odprt samo ob koncih tedna, za takrat pa so nama zaradi »hudega žura« odsvetovali (!) prenočevati. Čez čas se je izkazalo, da to ni edina tamkajšnja težava: »Žal imamo žig v pivnici in je dostopen samo takrat ko smo odprti,« so mi sporočili. Ker pri potepanju upoštevava vreme, ne pa urnika koč, sem brskala dalje. Predsednik PD Železar Štore Valter Jelen mi je napisal: »Smo imeli žig in vpisno knjigo zunaj v skrinjici, pa so nam tri žige že odnesli. Zaradi tega smo se odločili, da bo žig v domu. Za potrditev, da ste bili na domu
pa zadostuje slika.«

Po napornem potovanju po Afriki sva se že veselila nadaljevanja Poti XIV. divizije. Ker imava raje žig kot fotografijo, sva se na Vrh nad Laškim odpeljala prvo aprilsko soboto. Parkirala sva pri pokopališču (S 46.129496, V 15.292238) in se mimo cerkve sv. Lenarta vrnila v vas (domačini ji rečejo tudi Šentlenart). Pri lepo obnovljeni stavbi, v kateri domujeta vrtec in osnovna šola, naju je kažipot (554 m) Sv. Peter 1h 50min, Dom na Svetini 3h 50min usmeril navzdol na travnik in v gozd z bujno podrastjo, zaradi katere poti sploh ni bilo videti, a markacije so bile k sreči pogoste. Kmalu sva pristala na blatnem in razritem kolovozu in zavila desno navzgor po njem (to ni bilo označeno), po spustu pa sva na razcepu zavila levo.

 

Iz gozda sva spet prišla na travnik ter se po dobrih 20 minutah ustavila pri kapelici in klopci z mizico. Na drevesih so visele ptičje hišice, »naseljene« s spomini na nedavno veliko noč. Kažipotu  (Leskovca, 464 m) Sv. Peter 1h 30min, Dom na Svetini 3h 30min sva sledila desno po travnatem kolovozu, ki se je spustil mimo vodnega zajetja in izvira, ob katerem je užival ljubitelj moče – močerad. Na razcepu je bil pravi desni kolovoz. Potem ko sva prestopila potoček in na neoznačenem razcepu zavila levo, sva se spustila ostro levo proti hišam in sestopila na asfaltno cesto v Leskovci. Kažipot (459 m) Dom na Svetini 3h 15min, Opoka pri Štorah 5h 15min je kazal desno. Vas so krasili travniki, posuti z regratovimi cvetovi, in bujno cvetoče sadno drevje.

Asfaltna cesta se je vzpenjala ter naju mimo znamenja in »nemega« kažipota naravnost pripeljala do Leskovce 20 v zaselku Erjavček, kjer naju je pozdravil živahen kuža. Pri naslednji hiši so imeli razpelo in ploščo z napisom V zahvalo! / Za srečno vrnitev / iz prve svetovne vojne / 1914 – 1918 / Janez in Marija / Pfeifer 1921. Po klepetu z gospodarjem sva mimo toplarjev in razpela prikorakala do kažipota (470 m) proti Domu na Svetini in Opoki. Pol ure od kapelice sva pred Mačkovo hišo (Olešče 63a) zavila z asfalta na slab kolovoz. Na neoznačenem razcepu sva se kar strmo spustila desno v gozd, kjer sva kmalu naletela na markacijo.

 

Ko se je kolovoz izboljšal, sva nenadoma zaslišala klice in visoko zgoraj zagledala sogovornika iz Erjavčka. Opozoril naju je, da morava kakih 50 m nazaj, ker sva zgrešila odcep. Kaj takega! Tam res ni bilo več markacij, a še nisva posumila, da nisva na pravi poti. Vrnila sva se in našla označen odcep, ki sva ga prezrla. Možak naju je očitno opazoval – bodisi ker sva se mu zdela nezanesljiva bodisi ker je vedel, da je tisti odcep slabo viden. Tam, malo pred Periškim grabnom, kakih 5 minut od Mačka, se desno odcepi komaj opazna steza, ki pa se kmalu razširi. Po strmem sestopu iz gozda na travnik nisva našla nobene oznake, kam naprej. Držala sva se bolj levo in šele v gozdu na drugi strani se je skrivala naslednja markacija.

 

Na razcepu sva zavila desno. Ko se je levo odcepila skoraj navpična steza, sva domnevala, da k slapu, ki se je že slišal od spodaj. Čez dobrih 10 minut sva pristala pri Lahomnici ravno nad njenim 4 m visokim zgornjim slapom. Zavila sva levo ob tem precej živahnem potoku. Smerna tablica tematsko-turistične Poti iz Slog v Log z oznako B4 je kazala po stopnicah v razsvetljen predor (najina pot se je nadaljevala desno in sva jo tu začasno zapustila), dolg 43,8 m, po katerem je nekoč tekla ozkotirna železnica. Po njej so vozili kakovosten rjavi premog iz Aninega rova v Trobnem Dolu v Lahomno. Rudnik so zaprli v 30. letih prejšnjega stoletja. Na drugi strani predora pri razlagalni tabli o njem in klopci so od zgoraj pritekle lesene stopnice, verjetno od tam, kjer se je odcepila tista strma steza. Take stopnice so naju brž privedle k 8-metrskemu slapu Lahomniški sopot (sopot je
narečni izraz za šum pa tudi za zelo ozko strugo). Ob vznožju stopnic sva prebrala razlagalno tablo o njem.

Od slapu sva se odpravila na cesto, še vedno ne po Poti XIV. divizije: po mostičku čez Periški graben, pritok Lahomnice, po mostu čeznjo in na drugi strani levo med hišami. Mimo Tevč 23, pod slikovito skalo in dalje ob Lahomnici sva kmalu prispela na križišče. Krenila sva desno na glavno cesto Laško–Šentrupert mimo Tevč 21 in čednega gospodarskega poslopja. Po 10 minutah je bilo Tevč konec in zavila sva levo za smerokazom Šempeter (zaselek Olešč) in kažipotom (335 m) Svetina 2h40min, Pečovniška koča 3h 5min. Spet sva bila na Poti XIV. divizije. Kot že vse jutro naju je spremljalo pestro travniško cvetje: mlečki, vijolice, jetičniki, marjetice, regrat, mračice, navadne turške detelje in še kaj. Cesta je postala kar strma. Srečala sva možaka, ki ga je zanimalo, od kod prihajava. Ko sva povedala, mu je vzelo sapo: »A vso pot peš?!«

Čez 10 minut sva prišla v Olešče. Ob cesti je stalo razpelo z napisom VODA / VIR ŽIVLJENJA / 2009 (kakega izvira nisva videla, so pa tam rasle velike preslice, ki imajo rade vlažna tla). Nato se je cesta vzpenjala pod zanimivo hišo – pravcatim gradom – ter mimo nekaj počitniških hiš in velike zapuščene stanovanjske hiše. Markacij ni bilo. Ko sva se ozrla, sva imela lep pogled na Vrh nad Laškim, kjer sva začela to etapo. V četrt ure sva prišla do gospodarskih poslopij, kjer sta naju glasno sprejela pava. Na opuščeni hiši poleg Olešč 8 sva našla spominsko ploščo, posvečeno Šercerjevi brigadi, ki se je na tistem območju 13. februarja 1944 uspešno spopadla z Nemci. V tem boju sta padla Mirko Hrga in Tonček Bogataj. Nadaljevala sva po spodnji asfaltni cesti, za hišami pa se je asfalt končal in pri kažipotu (510 m) Grob padlega partizana XIV. divizije sva zavila desno. Kakih 5 minut od plošče šercerjevcem sva bila pri grobu. Napis trdi, da je tam februarja 1944 padel neznan borec XIV. divizije, a po nekaterih virih sta tam pokopana omenjena borca Hrga in Bogataj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na cesto, ki se je zatem spustila. Izpod bršljana je kukal ostanek markacije. Čez 5 minut sva pri kapelici spet stopila na asfalt in sledila kažipotu (500 m) desno Dom na Svetini 1h 50min, Opoka pri Štorah 3h 50min. Na razcepu nad kapelico (504 m) sva zavila levo (Svetina 1h 50min, Pečovniška koča 2h 15min), znova na makadam. Vzpenjala sva se po razgledni cesti. Čez četrt ure sva v zaselku Petrovo selo (na Oleščah 38a sva opazila tablico PETROVN SEL) pod hišo levo nad cesto zagledala razpelo in spominsko ploščo, posvečeno Francu Marotu, ki je leta 1943 padel v Tuniziji kot mobiliziranec v Nemški afriški korpus. Ko sva odhajala od znamenja, se je pripeljal domačin in se ustavil pri naju. Zanimalo ga je, kaj sva počela tam. »Nadzorovat« naju je prišel, ker so v okolici ukradli že nekaj razpel, in je pomislil, da sva taka nepridiprava. Potem pa smo se čisto lepo pogovorili. Franc Marot je bil njegov stric.

 

V nadaljevanju sva po daljšem času naletela na markacijo in znak XIV. Po slabih 10 minutah je bilo konec vzpona in cesta se je spustila na drugo stran. Hojo po njej so nama popestrili pašnik z osloma, posebno lepo ohranjeno staro gospodarsko poslopje ter razpelo, ki »nadomešča« cerkev in spominja na prednike. Na štoru desno ob cesti sva opazila svečo in kamenčke, najbrž v spomin na kakega ponesrečenca. Na dnu klanca sva prispela v Kanjuce. Pri prvih hišah sva stopila na asfalt ter prišla na križišče s kapelico in kažipotoma (647 m), za naju levo Svetina 1h 25min, Pečovniška koča 1h 50min. Zdaj sva bila v Selih, zaselku Kanjuc. V križišču sva zavila levo navkreber proti še nekaj domačijam in za silosi vstopila v gozd. Na vrhu vzpona čez 10 minut sva za desnim ovinkom spet prišla med hiše. Nasproti Kanjuc 23 z znakom za pot Štirinajste na brunarici je stal pokrit vodnjak.

 

 

 

 

 

 

 

Na križišču pri kapelici sva nadaljevala naravnost naprej. Ob naslednjem križišču čez slabih 10 minut sta stali še ena kapelica in nenavadna skulptura, morda podoba rudarja, saj je bila tam tudi smerna tablica Barbarine poti, sv. Barbara pa je zavetnica rudarjev. To je 19 km dolga pot z izhodiščem na Pečovju in ciljem v Trobnem Dolu. Pri naslednji skupini hiš sva poklepetala z domačini. To je zaselek Jurkole, so povedali, iz nekdanjega nemškega imena Jurkogel (v Atlasu Slovenije sem našla Jurkolje, v Krajevnem leksikonu Slovenije pa Jurkovlje). Od kod nenavadno ime Kanjuce, žal niso vedeli. Pri Kanjucah 3a naju je kažipot (696 m) usmeril levo v gozd na dobro označen kolovoz. Vodil naju je skozi kratek pas gozda in čez potok, ob katerem so cvetele kalužnice, na travnik. Na drugi strani pri markaciji sva spet zakoračila v gozd. Zaradi velikega podrtega drevesa je nastal tudi ne prav zlahka prehoden obhod.

 

Iz gozda sva prišla pred leseno hiško, ki jo je »branil« glasen hripav kuža. Desno od nje sva prečkala cesto in šla čez travnik v naslednji gozd, kjer naju je pričakal lep kolovoz. Po četrt ure sva pri znamenju stopila iz gozda na asfaltno cesto že na Svetini. Levo spodaj je bila Pesjakova domačija (Svetina 17), midva pa sva nadaljevala desno mimo Jesiha (Svetina 16), kjer je na gospodarskem poslopju visel nenavaden »okrasek«: riba napihovalka. Za to domačijo se je cesta spustila in že sva zagledala Dom na Svetini. Čez slabe četrt ure sva se ustavila na pokopališču (674 m), kjer sva obiskala grob svetovne popotnice, pesnice in pisateljice Alme Karlin (1889–1950). Po vojni je živela zelo revno v samotni hišici v Pečovniku s sorodno dušo nemško slikarko Theo Schreiber - Gammelin. Radi sta obiskovali Svetino. Ko je Karlinova umrla, jo je prijateljica na njeno željo pokopala na Svetini. Po 38 letih so v njen grob položili tudi Theo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S pokopališča sva se napotila mimo mogočne stare župnijske in romarske cerkve sv. Marije Snežne proti planinskemu domu. Pri kažipotih (683 m) Dom na Svetini 30min, Opoka pri Štorah 2h 30min sva zavila desno, nato na razcepu po desnem kolovozu. Kažipot pod kapelico sredi pobočja (711 m) naju je usmeril levo in 20 minut od prejšnjega kažipota sva bila pri Domu na Svetini (Svetina 2), najvišji točki 10. etape (769 m), tik pod vrhom Ramance. Nekdanji Almin dom na Svetini je prenovljen v pravi hotel. Vpisne knjige ni bilo, le žig KT 11 (blazinico morate imeti svojo). In to v skrinjici med klopmi zunanjega dela pivnice, torej so ga očitno prestavili na prosto in nama v resnici ne bi bilo treba na pot za konec tedna, ko je dom odprt. V njem sva našla precej spominov na Almo Karlin: kipec, slike, knjige, življenjepis, seznam del.

 

 

Vračala sva se po isti poti. Čez približno dve uri sva v Oleščah pomotoma zavila levo in prišla do stare hiše 11, nasproti katere je stalo tudi staro, a lepo obnovljeno gospodarsko poslopje. Ko sva bila že tam, sva se povzpela še k Sv. Petru z letnico 1856 pod uro na zvoniku. Od cerkve sva se vrnila na cesto pri Oleščah 8. Po 25 minutah sva zavila levo na glavno Laško–Šentrupert (335 m), da bi prehodila še tisti del Poti XIV. divizije, ki sva ga tja grede zaradi ogleda slapu izpustila. Kmalu naju je markacija usmerila desno na travnik in proti potoku. Čez majav most sva zavila desno navzgor v gozd in prišla na prečno stezo, kjer je bil stebriček z znaki za najino pot, za tematsko-turistično B4 Pot iz Slog v Log ter za obračališče za lokomotivo »Šajba«. Zavila sva desno in se po 5 minutah znašla pri predoru. Malo sva posedela ob Lahomnici, nato pa ubrala že znano pot.

 

 

  

V naslednji uri in 10 minut do avta sva bila deležna pozornosti in prijaznosti kar nekaj domačinov, ki jih je zanimala najina pot in so nama ponujali pijačo. Ves dan sva videvala marljive ljudi, ki so delali na poljih, travnikih, vrtovih, dvoriščih. Bil je lep dan za tako delo, za najino pot pa tudi, zato sva bila kar malo presenečena, da nisva srečala nobenega pohodnika.