Višarje tudi za nekolesarje

Končno je bila 6. avgusta 2024 na vrsti prva (za)resna tura po Janijevi nesreči: (Svete) Višarje (Monte (Santo di) Lussari, tudi Luschariberg, 1789 m). Dotlej sva vedela za dve poti: s severa (po tisti sva že šla) in z zahoda (baje je zaraščena in dolgočasna). Ko je Jani iskal podrobnosti, je na Bergfexu našel še eno, ki je na najinem zemljevidu Tabacco 019 ni. Na spletu je odkril trditev nekoga, ki je sodeloval pri njenem urejanju, da je dobro vzdrževana, in tako sva se odločila zanjo.

 

Čez mejni prehod Rateče sva se odpeljala v Italijo in skozi Fužine (po italijanskem imenu Fusine in Valromana, sicer Bela Peč, nemško Weissenfels) v Trbiž (Tarvisio), kjer sva sledila smerokazom levo (na primer BOVEC 29), po približno 4,5 km pa pri smerokazu RIOFREDDO zavila desno. Pri cerkvici sv. Janeza Nepomuka v Mrzli Vodi (Riofreddo, tudi Kaltwasser, okrog 850 m, podatki so različni) je bilo več kot dovolj prostora za parkiranje (S 46.470617, V 13.568025).

 

Desno od cerkvice je bilo konec asfalta in ob ozki makadamski cesti naju je pričakal kažipot poti 618 naprej Torr. Rio Freddo bivio 615 1.00, Sella Carnizza 2.45, Rif. Pellarini 3.45. Takoj zatem naju je kažipot Malga Lussari bivio 613 2:00 poti 612a, imenovane Pot križev (Sentiero delle Croci), pred betonskimi stebri usmeril desno čez travnik po ozki stezici navzgor proti poseki. Nato je koreninasta potka privijugala v gost gozd. Kmalu za dvojnim zidcem iz kamnov, domnevnim kanalom za vodo, sva prišla na travnik, kjer se nama je odprl pogled na vas, v ozadju pa se je dvigala Kraljevska špica (Monte Re, tudi Königsberg). Pri električnem stebru sva takoj zavila ostro levo in spet v gozd. Sledilo je še nekaj presledkov zaradi posek in kjer ni bilo več dreves, so v tla zabili količke z markacijami.

 

 

 

Oblaki so se razkadili in čeprav naju je na parkirišču še zeblo, nama je na soncu hitro postalo vroče. Zemljato-skalnati kolovoz se je na jasi izgubil v travi, ki se je tudi potem v gozdu ni čisto znebil. Ob njem so cveteli navadni osati, dolgolistne mete, gozdni grinti, zvončice, pisani zebrati, dobre misli, a nobenih veliko. Ko je kolovoz zavil ostro desno, je postal bolj strm. Vrh količka z markacijo je bil pritrjen kažipot nazaj RIOFREDDO, napis na drugem pa je bil prekrit z novim napisom C.A.I. Commissione Giulio Carnica Sentieri ?11 (začetek številke je bil odrezan). Povzpela sva se na še eno poseko, nad katero je stala skromna hiška, morda senik (Gornji travnik, Prato alto, 985 m).

Potem ko se je steza spustila in prečkala grapico, se je dalje rahlo vzpenjala in spuščala ter naju po kake pol ure pripeljala na slabo gozdno cesto (bolj kolovoz). Pri kažipotu nazaj Commissione Giulio Carnica Sentieri 2008 (dopisano 612A RIOFREDDO) sva zavila levo nanjo. Z nje sva kmalu zagledala zarjavelo pločevinasto streho. V okolici so se bohotili veliki šopi ločja, cvetele so tudi trave. Po daljšem času sva spet naletela na markacijo. Pojavile so se še nokote ter črne in bele detelje. Svet je bil precej moker, potočki so se pocejali tudi po poti.

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez slabih 20 minut se je gozd zgostil in senca je v tisti vročini res prijala. Nekateri odseki so bili zelo strmi. Ob poti je bil na drevo prislonjen kažipot Lussari / Višarje. Pozornost nama je pritegnilo nekaj zelo mogočnih dreves, eno je slikovito »sedelo« na skali. Ko se je strmina unesla, se je desno odcepila steza, ob kateri je na plastičnem podstavku pisalo FLORIANCA (tako se imenujeta bližnja gora, po naše Florjanka, 1653 m, in ena trbiških smučarskih prog oziroma žičnica 11). Na nekem štoru je ležala zaponka, ki jo je izgubil skavt iz Brescie.

 

Izmenjavali so se vzponi, spusti in ravnine, globoko na levi je šumel potok (na spletu sva našla imena Krešnja voda, Rio Porfido in Kressbrunn-Bach). Po tleh je ležalo veliko posekanega drevja. Stezica se je zožila in rezala strmo pobočje, večinoma vzporedno z njim. Čez dobre pol ure sva prestopila potoček (pritok spodnjega), čez minuto še enega, za njim pa prišla do križev različnih velikosti in oblik, preprostih in bolj posebnih, z napisi in brez njih, ki so jih na drevesa pritrdili romarji na Višarje. Kraj se imenuje Pri križcih (okrog 1350 m; S 46.4802, V 13.5496). Kmalu zatem se je stezica nekoliko spustila in prečkala potok. Tik pred tem je bila podrta, zato je bilo k strugi težko sestopiti. Na drugi strani sva se strmo povzpela po spolzkem bregu na greben med grapo potoka, ki sva ga prestopila, in hudourniško grapo na levi ter zavila ostro desno. Ozka vijugasta stezica je bila skalnata in koreninasta. Kmalu se je razširila in tekla blizu hudourniške struge. Okrog velikih podrtih smrek čez 10 minut je že nastal »obvoz«, saj bi jih bilo težko preplezati. Po njem sva se vrnila na greben, ki je kmalu postal tako širok, da ni bil več opazen. Desna grapa je ostala daleč stran, levi pa sva se čisto približala. Po njej je celo tekla voda in čez slabih 5 minut sva jo prekoračila.

 

Ozka, a razločna stezica je vijugala dalje navzgor. Markacij je bilo malo, v glavnem le na odločilnih mestih. Zdaj sva imela grapico na desni, a se je kmalu končala. Strmina se je unesla. Pot ni bila posebno vznemirljiva, celo nekoliko vlekla se je, a je bila razen na posekah vsaj prijetno senčna. Zvrstilo se je nekaj večjih mravljišč in pri zadnjem sva zavila ostro levo. Po dobrih 15 minutah se je prvič nekoliko pokazal Kamniti lovec (Cima del Cacciatore, tudi Steinerner Jäger), takoj zatem pa sva zagledala smučišče in Lovca nad njim. Zadnji vzpon je tekel čez poseko. V 5 minutah sva se znašla pri tabli z zemljevidom najine poti in kažipotu naprej Lussari / Višarje. Ko sva dosegla rob, se je pokazala Višarska planina (Malga (di) Lussari, tudi Luscharialm, 1573 m), kjer so se pasli konji in krave. Po smučišču sva se spustila do jezerca, ob katerem je stal spomenik – skala s ploščama v spomin alpincem ter Fortunatu Toscanu, smučarju in zaslužnemu športnemu funkcionarju.

 

Makadamska cesta se je vzpenjala mimo več hiš. Pri tisti z napisom Malga Lussari so stregli planincem. Pred zapornico sva zavila s ceste desno v gozd in se pri (nekdanji?) XIII. postaji križevega pota priključila Romarski poti (Sentiero del Pellegrino) 613 iz Žabnic (Camporosso in Valcanale, tudi Seifnitz). Po njej je prihajalo veliko ljudi. Vzpenjali smo se po pobočju Beračnega/Beraškega kogla/kugla (Monte Prasnig, 1780 m). Na levem ovinku čez slabe pol ure se je desno nekaj odcepilo, a sva zavila levo, kjer so bile markacije in modro-bela tablica Nebeške poti (Il cammino celeste – od Ogleja (Aquileia) do Višarij: 10 etap, 222 km). Čez kakih 10 minut je bilo pri odcepu levo navzdol več kažipotov s številkami poti, tudi za Alpe-Adria Trail, midva pa sva nadaljevala naravnost.

 

 

Na drugi strani Beračnega kogla sva prišla iz gozda na Višarsko sedlo (Sella Lussari, 1715 m) s spomenikom 650-letnici Višarij in tablo Nebeške poti. Mimo kapelice s XIII. in XIV. postajo križevega pota sva v približno 5 minutah prispela v središče naselja, ki sva ga doslej obiskala že dvakrat, a je bilo obakrat prazno in pusto, zdaj pa nadvse živahno. Tokrat sva upala,
da bo cerkev Višarske Matere Božje odprta in bova lahko videla freske Toneta Kralja iz leta 1930. Bila je polna, saj je bil v skupini čeških turistov duhovnik, ki je vodil mašo v češčini. Da ne bi motila obreda, sva se najprej povzpela do zgornje postaje kabinske žičnice, križa in spomenika načrtovalcu tamkajšnjih smučarskih prog Lucianu Lazzaru (1948–2008) ter dandanes očitno že »obveznega« srca za fotografiranje. Od tam je še posebej lep pogled na Višarje. Po maši sva si v miru ogledala Kraljeve freske, posebno pozorno njegova sporočila* zoper fašistično zatiranje slovenstva, spretno vpletena v njegova dela.

 

 

 

 

 

 

V enem od lokalov sva si privoščila kosilo, nato pa je sledil dodatek: »spomenik« Rogličevi lanski etapni zmagi na Giru. Naselje sva zapustila na drugi strani. Spustila sva se po betonski cesti s številko poti 617 mimo kapelice ob desnem ovinku. Pri zaprti zapornici so v italijanščini, angleščini, nemščini in slovenščini po urah določene omejitve in prepovedi za motorna vozila, kolesa in pešce, tudi kdaj kdo (ne) sme navzdol ali navzgor po cesti, ponoči pa je vse prepovedano vsem. Pešci smejo podnevi hoditi v obe smeri, le primerno obutev in opremo morajo imeti (!). Res strogo. Po 10 minutah je pred škarpo s kažipotom levo S.LA PRASNIG 1.10 / BIVIO SENT. 616 0.50 (nekdo je dopisal 2:00) označena pot 617 zapustila cesto, a midva sva ostala na njej. Še čez 10 minut sva šla mimo predora. Spuščanje po betonski cesti je bilo ne le duhamorno, ampak tudi neprijazno za noge, toda popestrili so ga bodrilni napisi, namenjeni kolesarjem, najštevilnejši Rogli, in redke rože: zvončice, bodeče neže, gozdni grinti, goli lepeni, močvirske samoperke. Srečala sva kolesarja; ti smejo samo navzgor, a zgolj podnevi, zvečer pa edinole od sedmih do osmih, a le tisti, ki prenočujejo na Višarjah.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez slabih 20 minut sva prispela do dveh ploščic, privitih na beton (približno 1565 m; S 46.470870, V 13.513863). Na eni piše NA TEM MESTU / SE JE SNEL Z VERIGE / 27.5.2023, na drugi pa pod grbom občine Zagorje ob Savi Primož Roglič / častni občan / občine / Zagorje ob savi (seveda bi moralo pisati Savi). Tam na slabih 8 km dolgi betonski cesti iz Ovčje vasi (Valbruna, tudi Wolfsbach) se je Primožu Rogliču na predzadnji (20.) etapi kolesarske Dirke po Italiji (Giro d'Italia) snela veriga, a si je kljub temu privozil končno zmago. Navijači so 30. junija 2023 tam na tla pritrdili kovinsko spominsko ploščico.

 

V 35 minutah sva se vrnila h kapelici s spominskim kotičkom, posvečenim znanemu italijanskemu alpinistu Lucu Vuerichu (1975–2010), od koder nama ni bilo treba nazaj v naselje, ampak sva se mimo kapelice spustila po servisni (za smučišče) nasekani betonski cesti. Po njej je bil posut pesek, zato je drčalo. Ko je bilo betona konec in je cesta postala gruščnata, sva čez travnik sekala velik ovinek, kar je bilo manj naporno in zdrsljivo, čeprav tudi na travniku ni manjkalo peska. Prej kot v 10 minutah sva bila pri že znani zapornici. Pot čez Višarsko planino in smučišče do Križcev nama je vzela 40 minut. V tričetrt ure sva bila spet pri hiški na Gornjem travniku. Pred seboj sva zagledala goro z veliko razpoko, ki sva ji dala vsak svoje »italijansko« ime: Jani Cima Poca, jaz Monte Preclana. V dolini nama je domačin povedal, da je to prva od Rabeljskih špic (Prima). Po dobre četrt ure sva pod seboj zagledala Mrzlo Vodo. Še četrt ure in sva bila pri avtu. Poleg naju so parkirali še trije in dva sta se pravkar odpeljala. Ni bilo ravno gneče. Pogosto se nama posreči, da na kak božjepotni (tokrat celo dobesedno) cilj hodiva skoraj ali popolnoma sama, ko ga doseževa, pa se tam kar tare ljudi. Očitno znava dobro izbrati pot.

 

Sklep: pripravljena sva za Durmitor.

* Na primer Pilat, ki si umiva roke, je podoben Mussoliniju in nad njim je fascio; prizor snemanja Jezusa s križa je upodobljen v slovenskih nacionalnih barvah.