Triglav drugič in zadnjič – Prvi dan: iz Krme do Planike

Že od januarja sva imela rezervirano sobo v Domu Planika pod Triglavom, a po Janijevem padcu v Paternollijevi grapi je kazalo zelo slabo. Po okrevanju, fizioterapiji in »treningu« na nekaj hribih sva sklenila: greva do Planike, potem pa se bova odločila, ali pojdeva na Triglav – odvisno od vremena in počutja, posebno Janijevega. Tako sva se 3. septembra odpeljala v Krmo, na parkirišče Pri lesi (okrog 950 m; S 46.385254, V 13.907230). Kako da tam ni nobenih kažipotov, sva se spraševala že pred nekaj leti, ko sva šla na Veliki Pršivec, in še vedno je tako (Triglav je omenjen le na tabli TNP o vrhovih nad Krmo). Kljub temu je bilo na parkirišču veliko avtomobilov, tudi tujih.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri znaku za prepoved prometa na koncu parkirišča sva zakoračila v gozd in šla mimo zapuščene hiše. Sprva gruščnata, pozneje prijetno peščena pot se je blago vzpenjala in spuščala, nato je bilo treba čedalje večkrat strmeje navzgor. Po gozdu so ležali skale in polomljeno drevje. Čez dobrih 20 minut je pot zavila ostro levo in postala precej skalnata. Kmalu zatem sva prečkala hudourniško strugo, čez čas še enkrat. Sledili so ključi, ki so naju po kakih 25 minutah pripeljali v redkejši gozd, više pa med ruševje, kjer nama je čez dobrih 10 minut zaprla pot velika skala, zaradi katere je že nastal »obvoz«. Komaj sva se izogibala kravjakom, toliko jih je bilo, a mene so še bolj motili odvrženi papirnati robci in toaletni papir. Daleč spredaj se je dvigal Vernar in levo od njega so se videla Bohinjska vratca. Nad nama so že vse jutro letali helikopterji.

Prej kot v 20 minutah sva prispela na travnato ravnico Vrtačo (1430 m). Pred nama je hodila skupina planincev; štirje so zaostali in sva jih prehitela, nato spet oni naju. Po dobrih 20 minutah smo prispeli na Malo polje (1580 m), kjer so nekateri »pustili srce«, drugi pa smeti. Vedno znova me preseneti, da v hribe hodijo tudi ljudje, ki jim ni mar za naravo (pod »klopco« so ležali ogorki in škatlica od cigaret, nekoliko naprej še plastenke od actimela). Z Malega polja je bil lep pogled na  Vernar (pred njim Rjavko), Činkelman, Kurico. Od tam dalje je raslo veliko macesnov in nekateri so že postajali rumenkasti. Po tisti poti sva že hodila ravno zaradi jesenskih macesnov. Sledili so ključi med skalami. Večina »stopnic« je bilo naravnih, tu in tam pa je bila pot nadelana s kakim bruncem.

 

Čez 5 minut sva šla mimo betonskega korita. Skalnata stezica po redkem macesnovem gozdu naju je v dobrih 20 minutah pripeljala do pastirske koče Prgarce (okrog 1720 m, podatki so različni) z bivakom na zadnji strani. Pokukala sva vanj. Medtem se je pri koči nabralo nekaj planincev, med njimi mlad par tujcev s slovenskim vodnikom. Nad Prgarco je postala pot bolj strma. Na razcepu nad koritom z letnico 1989 čez slabe četrt ure naju je dohitel švicarski par s psičkom. On je bil namenjen na Triglav (to je bil del njegovih priprav za Matterhorn, je povedal), ona in psiček pa sta ga nameravala počakati v Planiki. Desno je kazal napis na skali KREDARICA, mi pa smo zavili levo, kjer napisa ni bilo, Švicarja naprej. Vzpenjala sva se proti sedlu med koničasto Kurico na levi in Arhovo glavo na desni. Del tega vzpona je bil precej naporen skalni skok. Ko sva čez slabih 45 minut dosegla sedlo, sta se Švicarja že vračala, češ da se je vreme začelo kvariti in nočeta tvegati.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez čas se je izza neimenovane skalne gmote (vsaj midva ne poznava njenega imena) pokazal Triglavski Vogel. Po slikovitem in razgibanem pobočju sva 20 minut nad sedlom stopila na še eno, Konjsko sedlo (2020 m), kjer je križišče s kažipoti desno Triglavski dom 1h 30min, Dom Valentina Staniča 3h, levo Vodnikov dom 1h, Rudno polje 4h, naravnost Dom Planika 1h. Povzpela sva se proti Planiki in s strmega pobočja uživala lepe razglede, tudi nazaj na Konjsko sedlo in gore nad njim; videla sva celo Vodnikov dom na Velem polju. Po pol ure so naju pričakale stopnice. Rastja je bilo komaj še kaj. Ko sva obšla omenjeno neimenovano skalno gmoto, sva dosegla greben in zavila desno. Na levi se je dvigala Mokra skala in zdelo se nama je, da je na vrhu možic. Kmalu po tistem, ko se je prvič pokazala streha Planike, sva se znašla v kotanji z več stezicami, markacij pa ni bilo videti. Jani je obhodil kotanjo po položnejši desni poti, jaz po strmejši naravnost. Na zgornjem robu kotanje sem ga čakala kakih 5 minut; izkazalo se je, da je šel on po pravi (označeni) poti. Uro in četrt nad Konjskim sedlom sva prispela k Planiki (Stara Fužina 243) na Zgornjih Ledinah (2408 m). Iz Krme sva hodila dobre štiri ure in pol, celo manj, kot je pisalo na tabli TNP.

 

Nebo se je čisto stemnilo, a nekateri so šli kljub temu še na Triglav. Skoraj pol ure sva čakala, da sva dobila sobo (prijaviti se je mogoče šele ob treh popoldne). Posedela sva v jedilnici. V enem izmed kotov je visel reliefni portret tigrovca, partizana, kulturnika in gornika Danila Turka - Joca (1912–1991), delo akademskega kiparja Staneta Kolmana (1953–2019). Prisluhnila sva gostom pri sosednji mizi, ki so že bili na vrhu. Najzgovornejši je bil najstarejši, ki bo v začetku naslednjega leta dopolnil 85 let. Svoje hribovske pripovedi je začenjal s »Samo še tole bom povedal.« Pa ni zdržal dolgo in je spet povedal »samo še tole«. Živahen in zanimiv možak. Baje je bil tokrat zadnjič na Triglavu, kamor je prvič pripeljal vnukinjo. Triglavsko škrbino, ki bi nama omogočila krožno pot, je odločno odsvetoval.

 

Malo sva se še potikala okrog doma, se razgledovala in klepetala z drugimi planinci. »Ali vaju slikam?« Ponudbe seveda nisva mogla zavrniti, saj je bil Triglav tako lep in skoraj na dosegu roke pa tudi sonce ga je znova obsijalo. Del tiste skupine, s katero sva se zjutraj prehitevala, je šel na vrh še isti dan. Gospa, ki je zaradi svoje želje iti na Triglav, to skupino zbrala, je obtičala na Malem Triglavu, ker si ni upala naprej, a je sklenila poskusiti še enkrat naslednji dan. Tudi midva sva se že nagibala k vzponu na vrh. Bova videla zjutraj ...