Košuta s senčne strani Alp: Mejnik

Ko sva se lani potepala po »slovenskem« Dunaju, sva obiskala tudi tamkajšnje deželno sodišče s spominsko sobo žrtvam nacionalsocialističnega sodnega režima v letih 1942–1945, med katerimi je 13 usmrčenih Slovencev, znanih kot »selske žrtve«*. Že nekaj časa sva načrtovala obisk njihovega domačega kraja, a sva ga odlagala, ker sva izvedela, da sta s tamkajšnje cerkve zaradi obnove zunanjščine umaknjeni spominski plošči. Zdaj je Jani sklenil, da je od takrat minilo dovolj časa, in je šel 15. novembra (žal še vedno brez mene) pogledat, ali so ju končno vrnili. Obisk je združil s hribolazenjem, saj si je že dolgo želel videti znameniti Cjajnik, najteže dosegljivi karavanški vrh, od vrha do tal.

 

Na široko raztresena močno slovenska občina Sele pod osojnimi stenami Košute je sestavljena kar iz sedmih zaselkov, ki imajo vsi v imenu besedo Sele. Jedrni in največji je Sele Cerkev (Zell-Pfarre), kjer je tudi občinski urad. Ob njem je urejeno parkirišče (S 46.471885, V 14.388077), presenetljivo celo brezplačno, kjer se je moj pohod začel.

 

Ko sem si ogledal vojne pomnike, ki so me zanimali, sem krenil po cesti nazaj proti Borovljam (Ferlachu). Po dobrih 200 m me je levo za cesto pričakal kažipot za Kočo pod Košuto (Koschutahaus). Čeprav na njem ni bilo drugih napisov, sem z zemljevidov vedel, da je to pot ÖTK (6)03. Takoj za hišo se je spremenila v kolovoz in se prek travnika na kratko vzpela na asfaltno cesto, po kateri bi se bilo mogoče do koče pripeljati z avtom, vendar ne vem, kdo se res sme. Nasproti slikovite pol lesene domačije je stala nova hiša Kobovnikovih (Zell-Pfarre 38), katerih planino sem si nameraval »sposoditi« kasneje. Zavil sem levo po cesti, s katere so se ponujali lepi pogledi na gore onstran doline – levo Javornik (Jauernik), desno Sétiče (Freiberg), Z'če bi najbrž pripomnil Stanko Klinar, če bi bil še živ. Pri zadnjih hišah je asfalt zamenjal makadam, kar se je mojim nogam bolj prileglo. V grapi pod cesto se je vse bolj razločno slišal Mrzli potok (Kalterbach). Po 20 minutah se je po dolgem slapišču pod cesto stekel eden od njegovih izvirov. Le nekaj korakov naprej je cesto prečkala stezica od Ridovčeve žage (Ridovcsäge) z oznako ÖTK 644. Skupaj z njo sem zagrizel strmo v breg in se 15 minut više vrnil na isto cesto. Na ta način sem si skrajšal hojo po treh dolgočasnih cestnih
serpentinah. Za cesto se je pojavila krajevna tabla za Sele Košuto (Zell-Koschuta).

V novem selskem zaselku sem stopil tudi na spodnji rob planine Mrzli log, ki menda nima nemškega imena. Z zanimanjem sem se ozrl v levo, kjer je moj stari vodnik po Karavankah (Klinar, 1997) napovedoval vojaške objekte. Čeprav je odcep k njim zapirala spuščena zapornica, sem se jim drznil približati. Na glavni stavbi mi je najprej padel v oči umetelen grb z napisom Kärntner Alpenjäger Schutzhaus. Ko sem se sprehodil okrog nje, pa sem gledal vedno bolj debelo. Vsi drugi napisi na njej so bili namreč v arabski pisavi. Na drugih treh objektih enako. Ena od stavb je imela steklen prizidek in skozi šipe sem v njem razpoznal muslimansko molilnico. Ops, tole pa ne bo vojaška zadeva. S planine so se tudi odprli zares široki razgledi na Košuto z mogočnim Macesjem (Breitwandom) v ospredju.

 

 

 

Z ovinka se po spletnem zemljevidu Bergfex, kateremu sem se zaupal jaz, pot čez planino nadaljuje po cesti, a
dejansko je markirana tudi nekaj krajša čez travnik, ki više cesto prečka. Radovednim priporočam, da se držijo te, kajti le tako ne bodo zgrešili večje skale s spominskim obeležjem smrtno ponesrečenim planincem. Spominja na naša Vrata. Z vrha skale štrli velik klin z vponko, na steno so pritrjene tri spominske plošče, pod njimi pa je še bakrena knjiga s šestimi listi z imeni ponesrečenih. No, naš klin v Vratih je večji, knjiga z imeni planincev, ki je bila pod spominsko ploščo malce više v dolini, pa je že zdavnaj dobila noge. Še nekaj korakov in sem bil pri Koči pod Košuto (1280 m). Od avta je minila kakšna ura in četrt.

 

Koča je bila, kot so opozarjali že napisi v dolini, zaprta. Je pa pred njo stal domač avto in iz dimnika se je sukljal dim, ki je pri –2 ºC deloval prav vabljivo. Predstavljam si, da ima poleti obilo obiskovalcev, saj jim je na voljo veliko parkirišče, a to plačljivo. Na njem sta infotabli o okoliških planinskih poteh in tako rekoč vsem, kar je treba vedeti za plezalni vzpon na Cjajnik (Lärchenturm). Kot je razlagala tabla, doseže najzahtevnejše mesto težavnost D, več je mest C/D, kar je v vsakem primeru presegalo moje zmožnosti celo v najboljših letih. No, meni bo tako in tako zadostoval samo pogled na to drzno ostrico. Pozornosti vredna je tudi infotabla spodaj pri koči, ki vabi na kratko, a zanimivo geološko pot čez Melí na vzhodnih pobočjih Tolste Košute, menda edino v Avstriji, za katero skrbe slovenski planinci. Nad parkiriščem je še lesen stolpič s turističnim daljnogledom, skozi kakršne se običajno bolj malo vidi. Jaz iz vse te ponudbe nisem izbral ničesar in sem si privoščil le topel čaj iz nahrbtnika.

 

Sta se pa od koče pokazala Košutnikov turn (Koschutnikturm) in tudi moj cilj – bolj redkim  znani Mejnik, prav tako samo s slovenskim imenom. Nadaljeval sem k šopku kažipotov nad parkiriščem. Na njih so bile kar tri smeri prečrtane, a moja proti Košutnikovemu turnu (ÖTK 643) in priljubljeni gostilni Terkelj (Terkl, ÖTK 633) je bila v redu. Stezica je rahlo visela in se prečno levo vzpenjala skozi gozd. Ko se je čez 15 minut prebila na plano na mešanico grobega kamenja in ruševja, sem gladko spregledal neoznačen odcep levo na Grosovo planino (Grosalm). Ampak ta se je na srečo videla s prostim očesom in sem lahko nanjo zavil kar za nosom. To je majhen travnik s skromnim stanom, vegastim lesenim križem in zasilno klopco. Rekel bi, da se tu ne more pasti kaj drugega kot ovce, kar mi je doma potrdilo tudi nekaj fotografij na spletu. S planine sem imel odprt pogled proti Cjajniku, vendar ga je bilo težko razločiti od ozadja Užnika (Lärchenberga). Še bolj sem moral napeti oči, da sem levo od njega razpoznal znameniti Perilnik (Waschrumpel), z vodoravnimi policami prepreden del stene Macesja. Ko sem se vrnil na prejšnjo pot, sem naletel na edinega človeka ta dan v hribih. Bil je v nekakšni delovni obleki in ker je govoril slovensko, sva malo pokramljala. Med drugim mi je razkril skrivnost poslopij na planini Mrzli log. Res so bila nekdaj vojaška, a vojska jih ni več potrebovala, zato jih je prodala. Kupila jih je muslimanska skupnost v Avstriji. Povedal je, da novi lastniki prihajajo tja redko, da jih slabo vzdržujejo in da bodo gotovo kmalu propadla. Ob koncu je dodal, da mora iti nekaj pogledat, in je zavil desno proti Cjajniku. Le kaj bi lahko gledal v tistih meliščih?

Razšla sva se torej na razcepu. K Cjajniku je kazal kažipot, v mojo smer pa nič. Kljub temu sem odločno zakoračil naravnost, toda ob nenehnem spotikanju ob kamenje, navaljeno z Macesja, kmalu upočasnil korak. Pot, ozaljšana z okraski debelega ivja, se je močno približala njegovim meliščem in za silo sem lahko visoko v steni prepoznal votlino s križem. Ko sem prišel dovolj daleč na vzhod, sem se začel ozirati napol nazaj v pričakovanju, da se bo postava Cjajnika le izrisala pred Užnikom. Sčasoma sem jo dočakal, a samo za silo in še vejevje s sicer že osulega drevja se na nobenem mestu ni hotelo umakniti izpred oči. Čez pol ure je pot zavila levo in se po koreninah vzpela na Mejnikovo sedlo (Mejniksattel, 1484 m).

S sedla je kažipot desno usmerjal h Košutnikovem turnu, naravnost k Terklju, v levo pa je vabil zgolj velik možic. In prav ta je bil moja izbira. Spodobno sledljiva steza (po nekaterih zemljevidih markirana, a to ne drži) se je blago vzpenjala po grebenu in me hitro pripeljala na travnik, s katerega sem končno uzrl Cjajnik, kot sem si ga želel. Strinjam se, da je najbolj dih jemajoč pogled nanj s Tegoške gore (Hohe Spitze), vendar od tam lahko človek občuduje zgolj njegov vršni, najbolj izzivalni del, celotna postava je pa le celotna postava. Tudi Košutnikov turn je bil s tega travnika najlepši. Kakih 20 minut od sedla sem stal na vrhu Mejnika (1517 m). Na Hribi.net piše: »katerega prepoznamo po betonskem mejniku.« Žal vrh porašča gozd, zato ne nudi nobenega razgleda v nobeno smer. Šele ko sem se na njem že nekaj časa trudil s selfijem, sem se spomnil, da pred njim nisem srečal nobenega križa, ki ga prav tako omenjajo Hribi.net. Jezen nase, da sem to pozabil, sem se sklenil vrniti. Ni bilo treba daleč; že po nekaj deset metrih sem bil pri lesenem križu. Zdaj me je zanimalo, kakšno je razmerje med stebričkom na domnevnem vrhu in križem. Vklopil sem Bergfex z GPS-om. Pametna navigacija me je presenetila, saj je kazala, da je križ na vrhu Mejnika. V vsakem primeru ni ne v višini ne v lokaciji razlika velika.

Da bi bolje spoznal območje, sem se že doma odločil, da poskusim v sestopu narediti krog. Torej sem nadaljeval kar naravnost po Mejniku proti severu. Z iskanjem steze še naprej nisem imel težav, je pa greben postal precej ožji in kmalu tudi zelo strm. Obšel me je dvom: kaj pa če mi na to stran ne bo uspelo sestopiti. Ko sem skozi drevje zaslutil planino, se je tesnoba še povečala, saj je bila tako blizu, da mora biti spust kar vratolomen. Ni bilo tako hudo, le korake je bilo treba postavljati preudarno. V 15 minutah sem bil že na zgornjem robu Klobovnikove planine (Klobounikalma).

 

 

Planina je razsežna in tudi neobičajno strma. Ker na njej nisem opazil nobene poti, spodnjih predelov pa zaradi strmine sploh nisem mogel videti, se mi je zdelo najpametneje, da jo obhodim po levi, kjer se je nakazovala skoraj cesta, četudi daljša. Po kakih sto metrih pa se je spremenila v komaj zaznavno stezico, ki je za povrh še izginjala v ščavju. In kaj zdaj? Bolje, da se vrnem na planino, kjer se bom vsaj laže orientiral, sem si mislil in tako tudi ravnal. Čeprav je sprva kazalo slabo, sem kmalu v travi zaznal nekaj stezi podobnega in počasi sestopal po njej. Nekje na tretjini spusta se je pot povsem približala delujočemu napajališču. Voda je tekla mimo korita, kar je imelo za posledico, da je bila pot v dolžini nekaj deset metrov na debelo poledenela. Niže se je bilo treba še ogniti prestrmemu robu in že sem se veselil ceste na dnu planine. Nad cesto so stali trije stanovi, morda celo počitniške hišice, in staja. Po odtisih v blatu je bilo očitno, da tu »počitnikujejo« krave (morda s partnerji).

 

S planine je cesta skozi leso zavila v gozd in se začela blago spuščati. Čez čas sem na desni opazil še eno hiško, prav po avstrijsko lično urejeno. Na njej je pisalo Müller-Hütte. Cesta me je v slabe tri četrt ure odložila na tisto, po kateri sem se zjutraj vzpel, približno na sredini Mrzlega loga. Do avta sem moral premleti samo še preostanek že znane ceste.

 

* Po priključitvi Avstrije k Tretjemu rajhu leta 1938 so bili mnogi tamkajšnji Slovenci vpoklicani v Wermacht. Nekateri se pozivu niso odzvali, ampak so se skrili, mnogi na ozemlje sosednje Jugoslavije. Podobno velja za nekatere, ki so vojaščino že služili. Med njimi je bil tudi Tomaž Olip iz Sel. Ko so Nemci leta 1941 zasedli še Jugoslavijo, se je vrnil v domačo vas in si junija 1942 v Hlipovčnikovem jarku zgradil skrivni bunker. Tako kot številni drugi dezerterji, ki se jih je oprijel naziv »zeleni kader«, je velikokrat pomagal partizanom, a se jim ni pridružil. Po izdaji zajetega Petra Blažiča je gestapo 1. decembra vdrl v bunker in v njem prijel Olipa in Jaka Oražeja. V bunkerju je našel tudi Olipov dnevnik. V prvih mesecih 1943 so sledile številne aretacije koroških aktivistov, nekaterih razkritih tudi na podlagi Olipovega dnevnika. Proti 134 je celovški gestapo vložil ovadbe zaradi veleizdaje; 35, vključno z omenjenima, so začeli na ljudskem sodišču v Celovcu soditi 7. aprila. Zloglasni sodnik Roland Freisler, ki je za to priložnost prišel iz Berlina, jih je dva dni kasneje trinajst obsodil na smrt. Prepeljali so jih v »sivo hišo« na Dunaj, kjer so jih 29. aprila obglavili z giljotino. »Selske žrtve« so Janez Dovjak, Franc Gregorič, brata Florijan in Urh Kelih, Micka Olip, Tomaž Olip, Jakob Oraže, in Janez Oraže, Jernej (Nuža) Oraže, Jurij Pasterk, Franc Pristovnik, Franc Weinzierl ter Miha Županc. 6. novembra 1949 so njihove domnevne posmrtne ostanke z Dunaja prekopali v skupni grob na pokopališču v Selah.

       Sele: spominski plošči                                    Dunaj: pominska soba