Na Orlovsko sedlo čez Meli

Pa sem spet tu, čeprav še ni jesen. Ko sva se vrnila z dopusta, sva ven in ven poslušala pritožbe, kako kilavo je tukajšnje poletje, zato sva prvi prosti sončni dan izkoristila za turo, o kateri je Jani razmišljal že lep čas, meni pa ni nič kaj dišala. Meli. Melišč ne maram, ker po njih ne znam prav hoditi, zato me na smrt utrudijo. A Janija je peklilo, ali sva se sposobna prebiti čez tisto kamenje ali ne. »Kamenje« morda zveni nespoštljivo, toda po vsem, kar sva prebrala o tem Divjem zahodu, kakor mu reče Karl Hren v svojih Grapah in vrhovih, nama je ‒ nasprotno ‒ vlivalo spoštovanje in zbujalo skrbi. Ali bova končala na Orlovskem sedlu ali bova (z)mogla še kam naprej, torej ni bilo pomembno, pomembne so bile Meli.

Tisto nedeljo je ne le Ljubljano, ampak še precej Gorenjske zalivala megla in šele za Kranjem se je pokazalo sonce. Prijazno je sijalo, zunanja temperatura pa je z višino kar padala in padla na mrzlih 6 °C. Čez Ljubelj sva se zapeljala skozi Borovlje (Ferlach) in Bajdiše (Waidisch) v Sele - Šajdo (Zell-Schaida). Od tam se nama je ponujal lep pogled na Tolsto Košuto in Košutnikov turn. Nad vasjo sva parkirala na istoimenskem sedlu (na tabli piše Sedlo na Šajdi, v Atlasu Slovenije Šajdnikovo sedlo, Schaidasattel, po našem zemljevidu 1069 m, po avstrijskem 1068 m, na tamkajšnjih tablah pa na vsaki drugače). Ob parkirišču so mize in klopi, obvestilne table, zemljevidi in kažipoti, med njimi za sedlo Potok (v Atlasu Slovenije Sedlo potok, Potoksattel) po poti 10 (Janša v Karavankah omenja le 641, ki pa se pojavi šele precej pozneje).

 

Po stopnicah sva se povzpela na prijetno gozdno stezo, označeno s planinskimi in modro-rumenimi markacijami (Panoramaweg Südalpen). Mimo jase s klopcami in kapelico s kipcem sv. Pamenutiusa, zaščitnika rudarjev, ki bere iz slovenske knjige, sva prišla do razcepa, kjer naju je lesen kažipot s sliko cerkve in napisom Sedelce usmeril v desno. Ko sva stopila iz gozda na poseko, je zmanjkalo markacij. Pot čez poseko je bila pokošena, a svečniki ob njej so večinoma ušli kosi. Na koncu čistine naju je ustavil nekaj metrov širok zemeljski plaz. Onkraj njega se je nadaljevala dobra in razločna steza in čez čas naju je v gozdu na drugi strani »pomirila« zelo stara markacija.

Prečkala sva gozdno cesto. Po priročnih (prinožnih!) stopnicah sva prestopila ograjo, prekoračila slab kolovoz ali vlako in se čudila, kako da je gozdna cesta pod nama tako prometna. Ko sva po pol ure sestopila nanjo, sva videla poleg avtomobilov tudi več pešcev, prišedših po pešpoti, ki se tukaj priključi cesti. Po tej sva zavila levo in mimo znamenj križevega pota kmalu prispela k lični cerkvici, kjer so se zbirali ljudje. Posvečena je sv. Mariji, ki naj bi bila tukajšnjim ljudem, posebno bolnim otrokom, storila veliko dobrega. 17. avgusta je bila odprta in lepo okrašena zaradi sedlškega žegnanja; zbralo se je veliko ljudi, zvonilo je k maši in pevci so ubrano peli nabožne pesmi v koroški slovenščini. Ta kraj je Sed(e)lce ali – če je verjeti Karlu Hrenu, ki je pri celovški Mohorjevi izdal knjigo Grape in vrhovi – Čar Karavank med Peco in Obirjem – to so Sedlce*. Na zemljevidu Kompass 65 poleg Meležniksattel (v Atlasu Slovenije Meleschniksattel!) 1166 piše Sedlce, na slovenskem pa Sedelce in 1164.

Nad cerkvijo sva zagrizla v strm poraščen kolovoz. Ko sva stopila iz gozda, se je strmina nekoliko unesla. Na koncu kolovoza (nekoč se je najbrž nadaljeval v desno, a je zdaj popolnoma zaraščen) sva stopila na stezo v levo dalje po smrekovem gozdu. Vzpenjala sva se v ključih. Podrasti skoraj ni bilo, le ciklam kar precej. Pot je tekla vzporedno s strmim pobočjem in sva morala paziti, da nama ni zdrsnilo, saj je na ozki stezici na naju prežalo vse polno spolzkih korenin. Čez slabe pol ure so naju za ovinkom pričakale skalne stene. Podrast je postala pestrejša: navadne smetlike in grmički dlakavega sleča. Prehiteli so naju štirje planinci, namenjeni na Štegovnik, ki za Meli še niso nikoli slišali.

Preden sva prišla do sedla Potok, sva morala še čez tri sedla ali sedelca. Na prvem pod Režovnikovim poldnevom je kažipot levo h gostilni Franzl prečrtan, midva pa sva zavila desno po grebenu. Tu se pot 10 pridruži 641. Režovnikovo poldne sva obšla in onstran doline videla kočo, levo pred seboj pa vršič, na katerem se je nekaj svetilo, morda križ. Ozka stezica je malo visela, korenine na njej so tekle ravno v »pravo« smer, ko so se pojavile še stene, ob katere sva se morala kar malo stisniti, pa je bilo »sprehajanja« konec. Čez čas sva z razglednega pomola na levi lepo videla skalne stolpe in igle. Med vztrajnim menjavanjem vzponov in spustov so se pojavili macesni in zvončice, levo spodaj pa sva slišala močan šum vode. Ko sva obšla še Kališnikovo poldne, sva se znašla na drugem sedlu, kjer je na kažipot nazaj nekdo pripisal Ghf. Franzl (ali se k Franclnu pride ali ne, nama tokrat k sreči ni bilo treba vedeti, a taki nasprotujoči si »popravki« kažipotov lahko človeka vsaj zbegajo). Borovničevo jaso sva kar preskočila, čeprav je bilo sladkih sadežev obilo. »Pet v usta in greva!« je bil odločen Jani. Ker nisva vedela, koliko časa bova potrebovala za svoj načrt, ga tudi za nabiranje sirovk in ugotavljanje (ne)užitnosti drugih gob nisva tratila. Na tretjem sedelcu so naju prehiteli še dva moška in ženska, po skoraj poldrugi uri pa sva končno stala na tistem, ki se imenuje Potok (po naše je visok 1406 m, domačini pa mu pripisujejo 1411 m). Z desne (od Trklja/Terkla) sta prav takrat dosegla sedlo dva planinca.

Ob nadaljevanju poti so nama kimali številni drobceni (bavarski?) zali kobulčki, nekaj golih lepenov in ena volčja jagoda; grmički dlakavega sleča so bili že skoraj brez cvetov. Po zelo strmi blatni in koreninasti poti sva dosegla rob, kjer sta na drevo pritrjena razpelo in križ. Pod nama je zevala podrta grapa Bela peč (tako piše na znamenju) in na dnu se je svetlikal potoček. Na bližnjem križišču sva poleg kažipotov prebrala dvojezično tablico; slovenski del pravi Zevetje gamsov – popotniki zadržite se mirno! Modro-rumene markacije so odšle desno proti Koči pod Košuto, na najini poti pa se je poleg avstrijske planinske markacije prvič pojavil knafelček, saj se je začelo območje, kjer so rešili pozabe in označili geološko pot markacisti Slovenskega planinskega društva iz Celovca. Po redkem listnatem gozdu skoraj brez podrasti sva po kamenju in med skalami prišla še nad eno grapo, v kateri je šumel potok. Čeznjo sva videla steno Male Košute in že omenjeno kočo, zdaj že precej bliže. Prve slikovite kamnite tvorbe so napovedovale geološko pot. Čez slabe pol ure sva se ustavila pri leseni hiški z razlagalno tablo in vpisno knjigo, kjer se začne Geotrail. 

Nadela sva si čeladi in že sva se oprijela jeklenic. Pod skalno »streho«, kjer izvira studenček, sta sedela planinca, ki sta prišla od Trklja (pozneje sva videla, da sta obrnila). Iz težav z markacijami nama je pomagal možic in naju usmeril pred potočkom desno navzgor. O nadelani poti je tod pravzaprav težko govoriti, ker se svet zaradi vode in drugih naravnih sil nenehno spreminja, zato je gotovo težko tudi delo vzdrževalcev in markacistov. Na kočljivih mestih zelo pomagajo varovala. Sprva sva res brodila in plezala po samem kamenju in skalovju, sčasoma pa so se pojavile zaplate ruševja. To ni običajno melišče, saj je kamenje ponekod zdrobljeno zelo na drobno. Dan po dežju sva napredovala precej laže, ker se je vlažni pesek, tu in tam skoraj mivka, pod stopinjami zbil in se ni tako spodsipal. Večkrat sva se ustavila, da sva si ogledala stolpe, igle, mize, »kipe« in druge kamnite oblike, pa tudi ‒ sicer redke ‒ rože: kernerjeve make, zoisove zvončice, clusijeve svišče. Zanimiv in lep je bil tudi pogled na menjavanje barv različnih kamnin, ki so se zaradi razgibane geološke zgodovine srečale v tem divjem gorskem kotu. V kake pol ure sva dosegla vpisno skrinjico, od katere sva se morala še precej spustiti in se nato strmo povzpeti na sedlo kakih 10 minut više.

Na Orlovskem sedlu (Adlersattel) piše Orlovo; sámo zase (na tablici) pravi, da je visoko 1672 m, v vodnikih berem 1680 m, na najinih zemljevidih pa ga ni. To je dolg ozek rob z imenitnim razgledom na bližnjo Tolsto Košuto, na drugi strani pa na Kamniško-Savinjske Alpe od Ojstrice do Kočen. Tamkajšnji mejni kamen ima številko XXIV/28. Tu sva nekoč že bila, tokrat pa sva Tolsti Košuti le pomahala. Ni ji bilo dolgčas, kar precej planincev jo je obiskalo ta dan. Raje sva sedela na razglednem robu, se veselila prehojenih Meli (posebno Jani) in ogledovala rože (posebno jaz): blazinice nasršenega kamnokreča, nekaj, kar je že odcvetelo, pa je bilo še vedno lepo in zelo podobno triglavski roži, in mičen šopek sviščevcev.

Vrnila sva se po isti poti. Pred nama so se spustili po njej planinci, ki so naju gor grede prehiteli na tretjem sedelcu, in so nama kmalu izginili izpred oči. Najbrž sva bila res počasna (objektivno), a najino (subjektivno) mnenje je bilo, da nama gre kar dobro. Borovnic sva dol grede pojedla po šest (ker se je Jani zmotil). Vrnitev nama je vzela kake pol ure manj kot vzpon. Ob parkirišču je skupina mladih odložila kolesa, posedla in zapela nekaj lepih (otožnih) ljudskih pesmi. Korošci (na obeh straneh meje) so res dobri pevci. Tudi v vasi je bilo slišati glasbo – žegnanje se je nadaljevalo z veselico. Sončno nedeljo smo izkoristili vsak po svoje, vsi dobro.


* Dr. Ludvik Karničar z graške slavistike mi je prijazno sporočil: »Sedelce na meji med Selami in Obirsko so mi dobro znane, ker sem se pod njimi rodil in hodil najprej tja gor v cerkev, preden smo se iz kajže v Šajdi preselili na kmetijo bolj proti obirski cerkvi. Sedelce so ženskega spola množine, ki služi posplošitvi – kar izpričujejo tudi marsikateri drugi  kraji in mikrotoponimi, recimo Rute, Sele; Novice, Vrnuhe, Vodole, Počivale etc. Samostalniki srednjega spola so se v obeh govorih (Sele, Obirsko) ali maskulinizirali ali postali ženskega spola.« Prav slednje se je očitno zgodilo tudi v tem primeru, torej sva bila ne na Sed(e)lcu, ampak na Sed(e)lcah. Hvala profesorju za pojasnilo.
  

Tolsta Košuta z romantičnim dodatkom

Konec lanskega leta naju je Janijev bratranec Tomaž presenetil z razkritjem, da bi rad dokončal SPP. Sploh nisva vedela, da hodi v hribe! Domenili smo se, da pojdemo kdaj tudi skupaj. Tako smo se 2. junija odpravili na Tolsto Košuto. Z Janijem sva tam že bila (takrat še na Mali Košuti in Plešivcu) in sva upala, da bo všeč tudi Tomažu. Skozi Tržič in Dovžanovo sotesko smo se zapeljali do Jelendola, od tam pa v Medvodje, kjer smo zavili levo na gozdno cesto in na križišču pri Košutniku desno. Parkirali smo pri majhnem kamnolomu na kraju, imenovanem Pod Krnico (1250 m).

 

S parkirišča smo se odpravili dalje po cesti mimo skale z napisom Košut. turn, markacijo in puščico naprej. Od ceste se je že po nekaj metrih odcepil kolovoz levo navzgor v gozd; na oguljeni smerni tablici je pisalo Dolga njiva 20min in Košutnikov turn 2h. Potem ko smo prestopili potoček, ki je tekel čez kolovoz, smo se povzpeli po lesenih stopnicah na blatno stezo, označeno s kažipotom Pastirska pot Dolga njiva. Bilo je očitno, da se vzdrževalci poti trudijo zoper blato, čisto ukrotiti pa ga ne morejo. Razveselila me je prikupna naravna »ikebana«: smrečica, rastoča v votlem panju. Po mostičku smo prestopili potok in se potopili v teman smrekov gozd. Čez četrt ure sta z desne od spodaj pritekla dva kolovoza in se križala. Po levem kraku smo se povzpeli do naslednjega križišča, s katerega smo na levi zagledali lično lovsko hišico, desno je tekla gozdna cesta (smerna tablica Brsnina Jezersko), mi pa smo jo ubrali naravnost naprej čez strugo.

Dobrih 5 minut nad križiščem kolovozov smo prispeli na planino Spodnja Dolga njiva (okrog 1400 m). Pri lesi sta nas pozdravila običajni napis Zapiraj ogrado! Krave! in nekoliko neobičajna moderna lutkasta frajla v hribovski opravi s slovensko-angleško-nemškim opozorilom Dragi pohodnik, od tu naprej greš lahko samo s primerno gorniško opremo. Pa še ena tabla nas je čakala: Spoštovani gostje planine Dolga njiva! Tudi krave smo mame in se bojimo za svoje teličke, ker jih imamo rade zato ne hodite med nami še posebno ne s psi, ker nas spominjajo na volka in smo lahko agresivne! Lep planinski pozdrav Mmuuuu. Pojavile so se mejne markacije. Mimo smerne tablice nazaj Medvodje Brsnina in kažipotov levo Košutnikov turn 1h 30min, Tegoška planina 1h 30min, Planina Pungrat 2h, Dom na Kofcah 3h 30min, naravnost Zgornja Dolga njiva 30min, Košutnikov turn 1h 45min, Sedlo Potok 2h 30min smo prikoračili do stavb in ograd na planini. Na travnikih so cvetele nokote, grebenuše in druge rože, više tudi spomladanski in clusijevi svišči.

 

Nad malim planinskim naseljem smo se povzpeli v breg in še za nekaj časa v gozd. Brnele so žage, ker so krčili ruševje, po planini so vozili avtomobili, na več mestih je bilo slišati ropot orodja in glasove ljudi. Na Zgornji Dolgi njivi smo mimo kažipota na 1580 m desno Sedlo Potok 2h ob skali z napisom Košut. turn in puščico naprej po dobrih 40 minutah prišli do »neuradnega« lesenega kažipota levo Tolsta Košuta. Tam smo zapustili kolovoz.

 

Čez travnike smo se po nemarkirani stezi napotili navzgor proti mejnemu grebenu od Košutnikovega turna/Koschutnikturm prek Gamsovk/Freibachwand in Obličev/Dobrowaspitzen do Tolste Košute/Dicke ali Breite Koschuta. Sredi pobočja so stale kovinske stopnice neznanega namena, s katerih je bil lep pogled navzdol, naravnost na Plešivec. Više smo se pretikali med ruševjem. Kjer je grmovje odstopilo več prostora travi, so cveteli spomladanski in clusijevi svišči, dlakavi oklepi, alpske velese, navadni slečniki, zlatice, modre grebenuše, alpske mastnice, marjetice. Po dobre četrt ure smo čez pašniško ograjo zagledali skalnato-gruščnate Meli. Naprej smo se vzpenjali ob ograji in se veselili čedalje večje cvetlične ponudbe: ranjakov, pogačic, špajk, avrikljev, wulfenovih jegličev, dišečih volčinov, trilistnih vetrnic, pirenejskih kamnokrasov. Kar nekaj časa smo po ostrem grušču med suho travo v ključih premagovali strmo pobočje. Sicer neoznačena steza je bila dovolj razločna. Hodili smo po slovensko-avstrijski meji, zato smo naleteli tudi na mejne kamne. Čez 55 minut smo stopili na vrh, ki ‒ čeprav pot ni označena ‒ premore vpisno skrinjico in žig (na njem in novem zemljevidu Karavanke 2055 m, po starem 2057).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Razgled je bil širen: na zahodu je najbolj izstopal Košutnikov turn, na severu smo prepoznali Setiče/Freiberg in Obir, daleč na jugovzhodu so se vrstile Kamniško-Savinjske Alpe od Strelovca do Krvavca. Z glavnega vrha smo se podali še na zahodnega, nižjega, do katerega je le četrt ure. Med njima smo se ustavili pri naravnem oknu s pogledom na dolino pod Setičami. Ko smo se vračali na glavnega, nam je pripravil prijetno presenečenje par belk; čeprav so te ptice zelo plahe, smo ju lahko kar dolgo opazovali. V zavetju pod vrhom so sedeli trije planinci s psom, saj je zgoraj mrzlo pihalo.

 

 

 

 

Tolsto Košuto smo zapustili sprva po poti vzpona. Navzdol je bila nekoliko nevarna za zdrs. Pri ograji čez 25 minut pa se nismo spustili desno, od koder smo prišli gor, temveč smo nadaljevali po robu ob njej. Preplezali smo jo (pri lesi je bila podrta), kmalu zagledali mejni kamen XXIV/30 in po četrt ure prišli do zarjavelih smernih tablic nazaj Tolsta Košuta (nemarkirana pot) in naprej Planina Dolga njiva 30 min ter rumenih avstrijskih planinskih kažipotov. To je bilo Orlovsko sedlo/Adlersattel ‒ tako v vodnikih (1680 m), na tablici pa Orlovo (1672 m). Ker sva tam že bila, je Jani ugotovil, da so kažipoti zdaj obrnjeni narobe (desna slika; na levi iz leta 2011 prav). Dvojezična tablica nas je opozarjala: Zavetje gamsov – popotniki zadržite se mirno! Prestopili smo ograjo in se spustili proti Mali Košuti. Na desnem ovinku se je stezica pognala navzgor med ruševje, travnat kolovoz pa je zavil desno navzdol. Po njem smo sestopali ob ograji; ne enem kolu je bila celo markacija. Čez četrt ure, na vrhu Zgornje Dolge njive, je padla odločitev, da ne pojdemo na Malo Košuto.

                                                           

                                                                        Čez 10 minut smo pri lesenem kažipotu zašpilili klobaso. Mokrotni svet pod vodnim zajetjem je bil kot nalašč za vodoljubne kalužnice. Čez 25 minut smo se ustavili na planini Spodnja Dolga njiva, kjer gojijo gosi, race, purane, prašiče, ovce in krave. Pročelje koče krasijo rogovje, zvonec, živahna tabla o Orlovi poti in poslikano znamenje, posvečeno Mariji Snežni. Poleg vsega drugega premorejo tudi Gujsa bar. Privoščili smo si kislo mleko. Od avta nas je ločilo le še četrt ure hoje.

 

 

 

 

 

Po dobrih šestih urah (slabih štirih in pol hoje) še nismo bili posebno utrujeni, zato sva z Janijem sklenila končno poiskati znamenje Bornovima uslužbencema, ki ju je prepovedana ljubezen pognala v smrt. Jelendol sva že »vzela«, vendar pri iskanju znamenja nisva bila uspešna. O tej romantični, a žalostni zgodbi sva brala v knjigi Bojana Knifica Bornovi v Tržiču. Pričevanja o življenju tržiških baronov (Založba Narava d.o.o., Kranj 2016)* in na spletu. Vedela sva le to, da se moramo nazaj grede ustaviti v Jelendolu pri prvi hiši na desni, Za Kajžo, in se nekje na nasprotni strani ceste povzpeti v gozd. Zdaj je imel Tomaž priložnost spoznati najine »obplaninske dejavnosti«, ki nama pogosto popestrijo hribolazenje. Precej po naključju sem opazila stezico, katere začetek se je skrival v grmovju kakih 100 m nazaj od hiše proti Medvodju, zato tudi stopničk nismo videli. Više razločna potka z že podrto ograjo in celo z jeklenico nas je po nekaj težavah zaradi podrtega drevesa pripeljala do znamenja, pritrjenega na drevo. Fotografijo mladega para in sliki angelov je žal načela vlaga. Že velikokrat videno: z navdušenjem ustvarjeno propada, ker zmanjka navdušenja za vzdrževanje.

 

S svojim prvim skupnim hribolazenjem smo bili zadovoljni, zato smo sklenili, da pojdemo še kdaj družno v hribe. Za konec pa še Tomaževa panoramska slika Tolste Košute z okolico, kakršnih midva ne znava posneti.

 

* Odlomek iz knjige: »Franc Müller, rojen na Bistrici pri Rožu na Koroškem 8. oktobra leta 1909, je bil pri Carlu Bornu gozdarski pripravnik, Marija Ogris, rojena 28. maja 1908 v Borovljah na Koroškem, je bila pri njem sobarica /.../ Franc in Marija sta bila /.../ leta 1931 stara 22 in 23 let. Mlada, zaljubljena, a različnih stanov. Franc /.../ je bil namreč iz premožne in ugledne nemške družine, Marija /.../ iz preproste slovenske družine pa je na gradu opravljala hišna dela. /.../ Nekega dne /.../ ju je na zmenku zalotila Maria Renata /Bornova žena/ in jima naročila, da se morata naslednje jutro oba zglasiti pri njej. Ker sta vedela, da njune ljubezni ne starši ne ljudje iz okolice ne odobravajo in ker sta se ustrašila posledic svojih dejanj, sta se oba podala v smrt. Pred jutrom sta odšla v gozd, kjer je on ustrelil najprej njo, potem še sebe. Za nastalo nesrečo je bilo Marii Renati, ki je bila sicer dobrega srca, izjemno hudo, zato je naročila, naj ju pokopljejo skupaj. Pokopana sta na tržiškem pokopališču /.../, grob je še vedno redno vzdrževan /.../. Pokopali naj bi ju v dveh ločenih jamah, a je dež zemljo razmočil, da sta se jami združili in so ju pokopali skupaj /.../ V spomin na tragični dogodek stoji znamenje v Jelendolu za zadnjo hišo, za Kajžo. /.../ Elizabeth /ena od Bornovih dvojčic/ je priskrbela nosilni les, ograjo in pot do znamenja. 28. oktobra 2006 ob 13.30 je znamenje blagoslovil župnik Roman Starc /.../«