Javornik, ki je tudi Jauernik

V nedeljo sva poravnala dolg do avstrijskega Javornika (Jauernik, 1657 m), na katerega marca nisva mogla zaradi preobilice snega. Tokrat sva si izbrala pot iz Bajdiš (Waidisch) skozi Vabučnikov graben (Babucnikgraben). Čez mejni prehod Ljubelj, skozi Podljubelj (Unterloibl), desno v Borovlje (Ferlach), spet desno v Bajdiše in mimo avtobusne postaje, že znane kot izhodišče za sedlo Koce in Grlovec, sva se pripeljala do mostu kaka 2,5 km za Bajdišami. Pod njim se v potok, ob katerem sva se vozila do tam, z leve izlije tisti, ki teče po Vabučnikovem grabnu. Tja kaže kažipot Alte Strasse / Stara cesta (nekdo je dopisal 637). Na izhodišču je dovolj prostora za parkiranje.

Po slikoviti ozki dolini ob živahnem potoku je prijeten sprehod. Svet je zelo vlažen, kar moker. Prepozno sva se domislila, da bi štela potočke in mostičke ‒ res veliko jih je. Prej kot v 5 minutah se v desno nazaj odcepi pot (Zell Pfarre 637 40 Min.), po kateri sva se namenila vrniti; ta je markirana, midva pa sva se od markacij poslovila. Pot nama je pretekla veverica. Enemu izmed izvirov je "priložen" lonček na verižici, a še nisva bila žejna. Ko je gozdna cesta postala že bolj podobna kolovozu, je napravila levi ovinek k prikupni lovski koči z napisom Babucnik Zell-Pfarre 35 (931 m). Družbo ji delajo gospodarsko poslopje, ptičja hišica in korito z vodo. Nad Vabučnikom se dviga Javornik. Za hišo je bila trava pokošena v ozkem pasu do gozda in tako nama je kosec prijazno pomagal do nadaljevanja poti v gozdu.

Ozka, ponekod nekoliko viseča potka, ki teče vzporedno s strmim pobočjem, je bila zaradi vlage precej spolzka. Nato je začela vijugati in se vztrajno vzpenjati. Prečkala sva več grap in grapic. Na največjo je lep pogled iz preže ob njej. Ko se je pot razcepila, sva se odločila za desni krak. Pripeljal naju je na rob velike grape in zavil levo nazaj v gozd. V strmih ključih sva se povzpela pod steno in zavila levo ob njej. Mlahava vrv je bila kljub vsemu boljša kot nič, da sva se potegnila na drugo stran struge z deročim potočkom. Nadaljevala sva po mokrem, blatnem svetu, hojo pa je še "popestrila" visoka mokra trava. Kmalu za veliko skalo, ki jo je nekoč srečno ujelo drevesno deblo, naju je na razglednem kraju, od koder se vidita Košuta in planina na njenem pobočju, pričakala trohneča klopca, za njo pa prav tako trohneča brv, a k sreči čez dokaj pohlevno vodo. Na zamočvirjenem in poraščenem območju sva pot nekajkrat izgubila. Držala sva se potoka na desni in stopila na plano na majhnem zaraščenem in močvirnatem pašniku s kadjo za napajanje živine. Že drugi možic nama je potrdil, da sva na pravi poti. Pripeljala naju je na jaso z lesenim razpelom iz leta 1985, železnim nagrobnim križem (Maks Kelih je preminil prav na 22. obletnico koroškega plebiscita), mizo in klopmi ‒ na sedlo Vrata (Wrata, 1376 m). Janša v novih Karavankah iz leta 2010 omenja le lesen križ in studenec, morebiti kar po Klinarju, ki v starem vodniku piše o preprostem lesenem križu (tak leži na tleh nekaj korakov stran) in koritu s studencem na majhni jasi (pri razpelu in križu ga ni, je pa kakih 5 minut naprej pod nadaljevanjem poti). Nad sedlom je planina (po svežih živalskih sledeh sodeč še živa).

Na Vratih sva prišla na markirano pot iz Sel (Zell Pfarre) in nadaljevala levo po njej (v nasprotno stran pa sva se namenila vrniti). S sedla sva se najprej spuščala, potem pa je šlo izmenično blago gor in dol. Na (starih) markacijah je številka 603. Zelo strmo sva se vzpenjala po smrekovem gozdu. Enako kot listnati niže je zelo slabo očiščen; vsepovsod kaj leži in trohni. Zaradi podrtega drevje sva morala včasih napraviti kak "obvoz". Ko sva dosegla prvo s travo poraščeno gozdno cesto, sta naju komaj opazni markacija in puščica usmerili na kolovoz na drugi strani. Pripeljal naju je na travnik, ki bi lahko bil del ‒ že Čevhove (Tschevh)? ‒ planine, kjer so pozvanjali kravji zvonci. Beli kažipot s slabo vidnim napisom Jauernik naju je po izkrčenem pasu gozda napotil do naslednje gozdne ceste, poraščene s travo. Onstran nje sva nadaljevala po dokaj široki poti. Splašila sva čredico gamsov. Po nekaki plitvi grapi ali vlaki sva dosegla tretjo zatravljeno gozdno cesto in onstran nje (Čevhovo?) planino, kjer stojita planšarija in manjša lesena hiška; poleg njiju je izvir ‒ napajališče. Med njima sva se povzpela za markacijami 603 v gozd mimo še enega izvira in kadi za napajanje živine do razpela z ograjo, mizo in klopema. Desno za razpelom je pot na Križni vrh, naravnost naprej in navzdol se pride na Koce, midva pa sva se napotila levo čez (še Čevhovo?) planino brez oznak in poti.

Zgoraj na robu travnika stoji hišica, ki očitno ni lovska koča, o kateri pišeta vodnika, saj od nje ni razgleda. Travnik je bil posejan s panonskimi svišči; mnogim je nekdo odgriznil (?) vršičke cvetov. Sicer na tej poti nisva bila deležna posebno veliko cvetja, le močvirskih osatov je bilo precej. Prostrana uravnava ob kalu in kalčku se nama je zdela prijazen kraj za počitek in malico. Všeč nama je bil pogled na Setiče; tudi ta gora pride prej ali slej na vrsto. Do lovske koče, za katero oba vodnika pravita, da je edino razgledno mesto na sicer nerazglednem Javorniku, je kakih 5 minut hoda. Na koncu planine je treba nekoliko v desno poiskati potko, ki se spusti h koči. Od nje je res lep pogled na Košuto in vasi v dolini. Kje pa je vrh Javornika? Od lovske koče sva se vrnila po desnem robu planine, kjer sva opazila slab kolovoz in se po njem podala skozi razdejan gozd. Desno pred seboj sva zagledala nekaj, kar bi bilo lahko najvišja točka. Kmalu sva jo dosegla. Vsaj upava, da sva bila na vrhu, kajti oznak ni bilo nobenih.

 

Začelo je deževati, zato sva se kar skozi gozd spustila naravnost k planšariji. Vedrila sva na verandi in se opravila za novo vreme. Pri Vratih, kjer je srnica pritekla čisto k nama, ker naju ni pravi čas opazila ali pa ni vedela, da se naju "mora" bati, sva zapustila pot vzpona: nisva zavila desno navzdol, ampak sva se odpravila naravnost za markacijami. Povzpela sva se do gozdne ceste, kjer sva morala splezati čez pašniško ograjo. Pri tem nama je "pomagala" nadvse spolzka deska, ki se je povrhu še nevarno gugala. Napis Pozor pašna živina! in druga opozorila so dvojezični, na prvem mestu slovenski. Zavila sva desno po gozdni cesti, zaraščeni s travo. Označena je z markacijami 603. Potem ko sva se pretaknila skozi Skalnate durce (Steinernes Türl), sva drugo za drugo prečkala številne grap(ic)e ‒ tisto največjo, ki sva si jo ogledovala zjutraj, tik pod vrhom. Nekatera mesta so sitno gruščnata in strma. Kar na šestih mestih (če sem prav štela) so jeklenice, nekatere zelo dolge in ponekod kar precej potrebne. Nenavadno je, da jih ne stari ne novi vodnik niti ne omeni. V ključih sva se spuščala po mešanem gozdu ob veliki grapi in pristala na gozdni cesti pri Užnikovem križu (Užnikkreuz, 1295 m) s slovenskim napisom Tri stvari nam drage / so kot ptičkam šumni log / in kot rožam sonce: / Mati, Domovina, Bog! in si nekoliko oddahnila. Večinoma precej strmo je šlo do velikega križišča, od tam pa po markiranem ilovnatem kolovozu. Na neoznačenem razcepu čez 5 minut je pravi desni krak, ki naju je v slabe četrt ure pripeljal iz gozda nad vasjo Sele.

Ob glavni cesti je nasproti Alpengasthofa avtobusna postaja, kjer sva si nabrala prospekte o pohodnih poteh (na voljo so tudi kolesarski), nato pa sva se odpravila ob asfaltni cesti v desno skozi vas. Lepo je urejena in krasi jo tudi lepa narava. Za odcepom v levo Koschutahaus / Koča pod Košuto na koncu vasi je makadamski odcep v desno, kamor kaže markacija z napisom Babutschnikgr. 637. Pod zadnjima hišama sva zavila levo na travnat kolovoz med grmovjem, pri sodobni kapelici prečkala gozdno cesto in se po silno zaraščeni stezici vrnila v Vabučnikov graben. Do avta je bilo še manj kot 5 minut.

Slabe tri ure tja in dobre tri nazaj. Dež je že pred časom ponehal in za nama je bil še en lep dan. Pred nama pa je potepanje po Irski, zato se nekaj časa ne bom oglasila.

Sedlo, na katerem prelepo diši: Koce

Po Prešernovem dnevu kar dolgo nisva hribolazila, ker sva bila najprej preveč zaposlena, potem pa sva smučala (ne tavala) v tujih (ne slovenskih) hribih. Tako sem komaj dočakala 3. marec in prvi pohod v letošnji meteorološki pomladi. Vremenoslovci so naju "pregovorili", da sva se odpravila čez mejo, a kar ima (tudi) slovensko ime, je slovensko, čeprav ni slovenijsko. Namenila sva se na Javornik (Jauernik/g) nad Bajdišami (Waidisch), ki se nama je s 1657 m zdel dovolj pohleven za ta letni čas, saj za zimske vzpone v zasnežene gore nimava ne znanja ne opreme pa tudi poguma ne (tako početje je za neizurjene lahko nevarno). Kje bova parkirala, sva že vedela.

Sledeč markacijam KWW 603 sva hitro zagrizla v strmino. Po slabe pol ure nama je ponudila pomoč celo jeklenica, ki pa bi bila najbolj dobrodošla že kaka 2 m prej, da bi se bilo laže potegniti čez skalo. Strmina se unese tik pred jaso s kažipoti, s studenčkom, s podrtima klopco in lesenjačo ter s shrambo za krmo (nedaleč stoji krmilnica za divjad).

Nadaljevala sva po gozdni cesti, z nje pa po bližnjici v levo. Odprl se nama je lep pogled na Grlovec in Grlovčnikovo domačijo pod njim. Menjaje zasneženo cesto in bližnjice sva dosegla poseko; razdejanje je bilo tolikšno, kot bi ga bil povzročil vetrolom. Onkraj čistine sva lepo videla Macno, pozneje tudi Borovlje. Podrto drevje in vejevje ležita čez pot, tako da so jo preusmerili. Saj je označena, a ravno ta sprememba smeri ne posebno opazno (puščice ni, naslednja oznaka pa je precej visoko). Zato je potrebna pozornost: ko pridete do tretjega dela poseke, naravnost ne gre več in tam se je treba ozreti za naslednjo markacijo desno v breg.

xxx

Ko sva spet dosegla gozdno cesto, sva pod seboj opazila možaka, ki je pot očitno poznal bolje kot midva: v kavbojkah in z vetrovko pod roko je brez palic nezmotljivo brzel navzgor, naju dohitel, vprašal, ali greva na Macno, in odbrzel naprej. Domačin. Na cesti je bilo čedalje več snega, a bregovi so bili bolj ali manj kopni, suhi. Vso pot iz doline so naju spremljali telohi, tu pa so se pojavili še beli repuhi. Ptički so čivkali, ščebetali, žvrgoleli, žvižgali, cvrkutali in se menda tako veselili sončnega dne. Pogled nama je uhajal na greben Košute in Grlovec. Čedalje globlje se nama je ugrezalo in postalo nama je jasno, zakaj so predhodnikovi sledovi že pred časom zavili s ceste in izginili v kopnem bregu. Treba si je bilo nadeti gamaše. Kjer cesta napravi desni ovinek, so naju markacije usmerile levo v grapo. Toda v njej je bilo toliko snega, da sva odnehala in se vrnila na cesto. Tudi tam ni bilo bolje, zato sva se obrnila (pozneje se je pokazalo, da sva storila prav, saj sva z višine videla, kako daleč naokoli teče cesta). Kljub silni strmini in neoznačenosti sva se odločila za kopno poseko. Snela sva gamaše in se s ceste povzpela nanjo približno 100 m pod grapo. Po kake četrt ure grizenja kolen med štori in razmetanim vejevjem pa naju je presenetila markacija; tam z desne (od markirane grape) priteče označena pot. Kratek čas se vzpenja po poseki, potem pa zavije nazaj v gozd. Znova sva si nadela gamaše in srečno prigazila do gozdne ceste in po njej v nekaj minutah na sedlo Koce.

V nosnice nama je kar planil duh po svežem lesu. Kako lepo je zadišalo! Sedlo je založeno s skladovnicami drv. Obsedela sva na ograjenem "balkončku" z mizo in klopema, poslušala ptičke, počivala in malicala. Nekaj lapuhovih cvetkov je že krasilo kopne zaplate. S sedla je lep pogled na Macno, ki je videti prav drzna, poraščena Javornik in Križni vrh pa sta se nama zdela precej pohlevna. A ko sva se ju lotila, sva spoznala, kako videz lahko zavaja. Snega je bilo skoraj meter, bil je moker in težak, udiral se je globoko in neenakomerno in po vsakem koraku navzgor sva se "zapeljala" nekaj centimetrov navzdol. Nisva veliko omahovala: ni se nama zdelo varno in ni bilo prijetno, pa sva obrnila. Javornik in Križni vrh naju bosta počakala, na vrsto pa pride tudi vabljiva Macna. Vrnila sva se po isti poti. Čiste hoje 2 uri in 20 minut v vsako smer, s tavanjem in martinčkanjem vred pa skoraj 8 ur svežega zraka in sonca.

xxx

Ko sem vpisala ta izlet v seznam najinih pohodov, sem v stolpcu Nadmorska višina opazila neverjetno "kontinuiteto": prejšnja Mozirska koča in tokratno sedlo Koce imata do metra enako višino: 1356 m. Seveda se – kakor pogosto – pojavljajo še drugačni podatki, a tako piše na zemljevidih in v vodnikih, ki sva jih uporabljala midva. Pri imenu – kakor tudi pogosto – prav tako ne manjka pestrosti: Hansen Ruhe, Hansenruhe, Herperschnigsattel. Nemško Ruhe pomeni mir, spokojnost, počitek, Hans pa je seveda Janez. In moj Janez se je na tem lepem spokojnem kraju počutil tako prijetno, da je kratko in malo pozabil biti slabe volje, ker nisva dosegla načrtovanega cilja. Pa drugič!