Kaj skriva Goteniški Snežnik

Ker si je Jani za 8. november izbral kočevske gozdove, me je bilo kar strah, zato sem si oddahnila, ko se mu je pridružil Tomaž, ki zbira žige Kočevske planinske poti. Če bodo odganjali medvede dva glasova in dve piščalki, bo srečanje z zverino manj verjetno, sem bila pomirjena.

 

Iz mrzle in meglene Ljubljane sva se odpeljala proti Kočevskemu v upanju, da naju čaka tam prijaznejše vreme. Iz Borovca pri Kočevski Reki je začela cesta hitro plezati proti Strmi rebri, po nekaj ovinkih pa naju je rjav smerokaz za Medvedjek povabil desno v breg na gozdno cesto 916. Na prvem križišču se za zdaj še nisva menila za oster desni odcep in sva se ustavila šele 3 km više, ko vsa desno nad cesto zagledala spomenik partizanski tiskarni Triglav. Tiskarna sicer ni delovala prav tam, a ob tej cesti ima pomnik več možnosti, da ga kdo opazi. Postanek je bil kratek, le za fotografiranje. Zares parkirala sva še 2 km naprej ob slabši gozdni cesti pod gozdarsko kočo (S 45.58034, V 14.72148). Pri odcepu k njej uradni smerokaz Medvedjek usmerja naprej po cesti, levo h koči pa le teže opazen lesen Taborska stena. Najini vremenski upi se niso izpolnili. Megla se je samo stanjšala in temperatura dvignila na 2 ºC. Tomaž se je navihano nasmehnil: »Huh, to je pa še enkrat več kot v Ljubljani,« ter si nataknil podkapo in rokavice.

 

Pri najinem parkirišču se začneta dve markirani poti: naprej po cesti v vas Žurge in levo k Taborski steni. Izbrala sva levo in se na hitro spustila po kolovozu, dokler naju ni kažipot Taborska stena preusmeril na stezico v desno. Zgolj nekaj deset korakov naprej se je iz megle izvila navpična stena in ob njej ozka v skalo vklesana stezica, zavarovana z leseno ograjo. Končala se je pred širokim vhodom v jamo. Marsikje je imenovana kar Taborska jama, a ker nosi enako ime bolj znana pri Grosupljem, je primernejše Jama v Taborski steni (985 m). Med drugo svetovno vojno so se v njej skrivali partizani. Julija 1942 je v njej bivalo vodstvo Kočevskega odreda. Takrat se je začela tudi velika italijanska ofenziva, med katero so okupatorji izvedeli za skrivališče. 24. julija, ko je bilo v jami 13 partizanov, so jo napadli. Oblegali so jo 12 ur, partizani pa se niso imeli kam umakniti, saj ima jama le en vhod oziroma izhod. Ko so bili živi samo še štirje, so našli rešitev. Zlezli so v zelo ozko nadaljevanje jame in prehod zasuli s kamenjem. Italijani so zvijači nasedli in zvečer odšli. Danes na ta tragični dogodek spominja marmorna plošča v jami. Med pobitimi sta bila tudi 9-letni Vinko Kalčič in 15-letni Jakob Turk, ki sta pribežala iz Belice, vasice pod steno, nekaj dni prej, ko so njune starše odpeljali v internacijo. Danes sta edino onadva še pokopana na mestu poboja, pionirji pa so po vojni nad njunim grobom postavili piramido iz kamenja s ploščo zboru pionirjev Jugoslavije. Stoji pred začetkom steze ob steni. Med vračanjem sva poiskala še prireditveni prostor z odrom pod leseno nadstrešnico, kjer so na panojih razloženi naravne značilnosti in zgodovinski dogodki s tega dela Kočevskega.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko se je Tomaž oskrbel z žigom kontrolne točke (KT) 13 Kočevske planinske poti (KPP), je napočil čas za hribolazenje. Odpravila sva se nazaj po cesti, po kateri sva se pripeljala. Prej kot čez deset minut sva na ostrem desnem ovinku našla kažipot za Goteniški Snežnik, ki je kazal levo v breg. Zakoračila sva po vlaki navzgor. Čeprav strmina ni bila huda, sva se hitro ogrela, toliko bolj ker sva dokončno pobegnila megli. Pot je sčasoma zavila v desno in 20 minut od ceste dosegla novo. Zavila sva desno nanjo, a je bilo že kmalu spet treba levo na vlako. Samo 20 minut kasneje sva se presenečena znašla na stiku s potjo iz Kočevske Reke. Na dveh drevesih je namreč že pisalo Vrh in kazalo na skalovje nad nama. Ko sva zlezla nanj, se je sicer izkazalo, da je to »lažni« vrh, a tudi pravi je bil čisto blizu. Do njega sva od spodnje ceste potrebovala komaj 50 minut ali več kot tretjino manj od napovedi tamkajšnjega kažipota. Ker nisva prav nič hitela, sva se lahko temu samo čudila.

 

Na vrhu Goteniškega Snežnika (1290 m), najvišje dolenjske gore,  je rdeča skrinjica KPP z žigom KT 14 te poti. V njej je – kot se spodobi – vpisna knjižica, sosednja pa je bila prazna in predvsem polomljena. Med malico sva občudovala vatast bel pokrov nad Grčarsko-Rakitniškim poljem, tako gost, da se je iz njega samo slutilo sleme Stojne. Nenadoma zaslišim Tomaža: »Poglej, poglej, pa vendar še raste kakšna rožica!« Bila je čisto navadna mrtva kopriva. Kako malo je treba, da se človek, ki uživa v pogledih na cvetice, tako pozno jeseni razveseli.

 

Ko sva se prepričala, da sva videla vse, kar se je videti dalo, sva se napotila za puščico in napisom Medved. po drugi strani vrha na sever. Vedela sva, da naju tisti napis ne pošilja k medvedu, ampak k Medvedjeku, in tudi, da dobršen del te poti vodi proti Gotenici. Spust po stezici in zatem vlaki je bil prav prijeten, vendar se je čez 15 minut žal končal. Spet sva se znašla na bolj trdi cestni podlagi. Čeprav smo ta del poti prehodili že oboji, tako midva z Mojco kot Tomaž sam, sva potrebovala posvet z zemljevidom (oznak namreč nisva razumela). Zedinila sva se, da morava po cesti levo. Nekaj ovinkov niže se nama je z leve pridružila slabša. Takrat še nisva vedela, da je to ista, kot sva jo gor grede prečkala, in da naju ta dan čaka še eno bližnje srečanje z njo. Cesta, ob kateri sva čez čas opazila skromne ostanke neznanega objekta, se je vlekla in vlekla. Držala sva se je vse do odcepa za Gotenico in še malo naprej. Šele pri jasi s prežo na levi sva jo zapustila in se osredotočila na zanemarjen kolovoz, na katerega je kazal kažipot za Medvedjek. Na maPZS je napačno označeno, da je tam kontrolna točka Medvedjak žaga.

 

 

Zame se je bližal ključni trenutek, zaradi katerega sem sploh izbral ta pohod. Tu nekje se mora namreč skrivati božje znamenje, edino kočevarsko, ki je preživelo vse lepe in hude čase. Ker nisem imel nobenega natančnejšega podatka, kje ga iskati, sva počasi spuščajoč se strmela vsak na svojo stran kolovoza: Tomaž levo, jaz desno. Po nekaj deset metrih zaslišim Tomaža: »A je tistole tam znamenje ali suho drevo?« Gledam, kamor je kazal, vendar ne vidim ne znamenja ne suhega drevesa. Zakorakava v tisto smer in po kakih 30 m se znajdeva pred znamenjem (S 45.60749, V 14.72109), ki sem ga iskal. Je preprost betonski steber z baročno oblikovano kapelico, v niši katere domuje sicer že zarjavel, a lep umetelen križ. Na stebru se še vidi napis, ki se v prevodu glasi: Vera, upanje in ljubezen. Ampak ljubezen je največja med njimi! K znamenju sva prišla z njegove hrbtne strani, toda očitno je bilo, da je nekdaj pred njim tekla pot. Kam, nisva preverjala.

 

Po izpolnjeni moji glavni »nalogi« sva nadaljevala spust proti Medvedjeku. 20 minut po tistem, ko sva zapustila cesto, sva se znašla na križišču kolovozov, kjer je majhen, slabo opazen kažipot kazal proti žagi Medvedjek. Začela sva računati, ali imava dovolj časa, da skočiva še do nje. Zedinila sva se, da ne bi smelo biti težav z dnevno svetlobo, zato sva se pogumno podala v desno. Kolovoz je postajal vedno bolj razrit in blaten. Ni moglo biti dolgo, ko so tu gospodarili gozdarski stroji. Glasne motorne žage in druge drvarske naprave so tudi ta dan ropotale pod nama. Kar oddahnila sva si, da sva se izkopala iz zoprnega blata, ko sva pri skladovnici sveže požaganih hlodov stopila na cesto, ki se nama je zdaj vendarle zdela prijaznejša. O, saj to je pa nadaljevanje nama že znane ceste 916. Po njej sva bila mimo odcepa za Grčarice v nekaj minutah na sončni jasi z gozdarsko kočo Žaga – Medvedjak (980 m).

 

Koča in nadstrešnica s kuriščem stojita na mestu, kjer so Auerspergi leta 1878 postavili parno žago. Vodo zanjo so dobivali iz bližnjega studenca, ki pa je bil ob najinem obisku popolnoma suh. Ker se je že takrat izkazalo, da ima studenec premalo vode, so si pomagali z zbiranjem deževnice. Menda sta v gozdu nad kočo ohranjena dva zbiralnika, vendar ju nama ni uspelo odkriti. Verjetno bi bila morala više v pobočje Goteniškega vrha. Leta 1902 se je žaga ustavila. Tomaž si je odtisnil žig KT 15. Med drugo malico sva iz zemljevida ugotovila, da se bova do avta najhitreje vrnila kar po cesti 916, kjer sicer ne bo markacij, a saj jih niti ne potrebujeva.

 

Rečeno, storjeno. Na cesti sva seveda lahko pospešila korak, tako da sva v 20 minutah zmogla 2 km do velikanskega travnika, kjer levo za cesto stojijo štiri stavbe. To je ob skromnem ostanku nekdanjega vodnjaka vse, kar  je mogoče videti od nekdanje vasi Medvedjek ali Medvedjak, nemško Bärenheim. Kdaj je nastala, ni znano, a v kočevskem urbarju iz leta 1574 še ni omenjena. Največ prebivalcev je štela leta 1890, ko je v 17 hišah živelo 107 oseb. Presenetljivo so med njimi od začetka prevladovali Slovenci. Po propadu prej omenjene žage so ljudje iz nje pospešeno bežali in ob zadnjem starojugoslovanskem štetju leta 1931 so popisovalci našli živo le še eno hišo s petimi stanovalci. Danes gozdarska hiša sameva zapuščena, lovska se že podira, spodobna je le še nekdanja počitniška z gospodarskim poslopjem, ki že dolgo pripada policiji in jo temu primerno varujejo kamere. V pripravah na slovensko osamosvojitev so se tu v strogi tajnosti usposabljali izbrani teritorialci za bodočo
brigado MORiS, nasledil jih je prvi rod nabornikov nastajajoče slovenske vojske iz učnih centrov Pekre in Ig, ves čas osamosvojitvene vojne pa je bila tu tudi skrita večja količina slovenskega orožja. Na ta čas spominjata dve plošči s podobno vsebino, ena na suhem deblu, druga ob vhodu v hišo.

Po ogledu sva se vrnila k prejšnjemu tempu in bila v 40 minutah spet pri avtu. Vmes naju je za nekaj trenutkov ustavila le električna omarica za cesto. Najino začudenje je pojasnil pogled levo navzgor, kjer je iz drevja štrlel visok telekomunikacijski stolp.

 

Čeprav sva sedla v avto in se odpeljala, najina akcija še ni bila čisto končana. Preden sva dosegla asfalt, sva na križišču, ki naju zjutraj ni zanimalo, zavila levo. Po malo slabši cesti sva se peljala 3,5 km navzgor do majhne travne izravnave, kjer sva na desni opazil dva kažipota za partizansko tiskarno Triglav. V bližini je bila prava lokacija tiskarne, kateri je posvečen »jutranji« spomenik ob cesti 916. Pot do nje je kratka in zadovoljivo označena. Tiskanje se je pod vrhom Goteniškega Snežnika začelo poleti 1943 v majhni ciklostilni tehniki Ivica 12. Po odhodu Italijanov so novembra v gozdu zrastle nove večje barake in maja 1944 so vanje pripeljali celo zmogljiv brzotiskalni stroj iz nekdanje Krajčeve tiskarne v Novem mestu. Od 25. avgusta je svoje izdelke podpisovala z novim imenom – Tiskarna Triglav. To je bila takrat prepričljivo največja partizanska tiskarna, ki je »zaposlovala« več kot sto mož in je imela celo ekonomat v Medvedjeku. V njej so na primer v visoki nakladi tiskali Slovenskega poročevalca in Ljudsko pravico ter tehnično zahtevne
denarne obveznice. Verjetno 15. aprila 1945 (različne priče so
se spominjale različno) je v zadnji sovražni ofenzivi na tiskarno naletel četniški polk in je večji del požgal. Tiskarji so se pravi čas umaknili. Žal barake niso ne ohranjene ne rekonstruirane. Kotanja je označena le z infotablo in spominsko ploščo na skali.

 

Tako, zastavljeni cilji so bili doseženi in zadovoljna sama s seboj sva se odpeljala domov.

 

Ko pripravljam Janijeve opise za objavo ter izbiram in vstavljam fotografije (tokrat je nekaj tudi Tomaževih), se mi silno toži po teh »tavanjih«. Toda moje koleno je neizprosno: treba je dati medicini in času čas.