Od Zime do Straže na Gori (KT 14)
Zima, sva pri preži vstopila v gozd.
Blatna, a dobro označena pot naju je prej kot v 10 minutah pripeljala na
asfaltno cesto proti Jarmovcu. Na razcepu pred prvimi hišami sva zavila levo
mimo Koštomajeve domačije (še Cerovec 20), ki je med vojno oskrbovala
partizansko bolnišnico Zima.


nepokošenem travniku sva se mimo električnega droga z markacijo spustila k suhi
strugi, kjer pa ni bilo označeno, kam naprej. Tam so se razrasle lepo cvetoče
navadne barvilnice, žal invazivke. Prestopila sva strugo in se začela vzpenjati
proti naslednjim hišam, še vedno po nepokošenem travniku. Šele precej visoko
so
se spet pojavile markacije. Čez 10 minut sva za veliko delavnico pri
Dobrovoljcu (Laze pri Dramljah 29) prečkala asfaltno cesto. V gozdu naju je pričakal
zaraščen kolovoz, ob katerem so rasle lepe sirovke. Spustila sva se levo na širši
prečni kolovoz s širokim in visokim grebenom, posutim z zdrobljeno opeko in
poraščenim s travo. Spust se je končal na robu gozda pri kažipotu (Dobrovoljc,
290 m) levo naprej Dramlje 30min, Sv. Uršula 1h 5min. Nadaljevala
sva ob levem robu mokrotnega travnika s prežo na drugi strani.
zato sva na
stezi videla stopinje predhodnikov. Na drugi strani je bila še ena taka brv,
nato sva se povzpela po koreninastem gozdnatem pobočju. Kjer je voda tekla kar
čez pot, so bile položene palice, a po njih je presneto drčalo. Celo tam sva še
slišala lajež iz zavetišča za živali. Potem ko se je pot zravnala, sva v levo
prečkala kolovoz in se začela spuščati po ilovnati drsalnici. Ko sva se
približala potočku na desni, je šlo spet navzgor. Čez slabih 15 minut sva prišla
iz gozda k Čatrovemu ribniku. Takoj za njim sva se povzpela v desno do prečne
steze in nadaljevala desno po njej.
pozivi politikom k
pameti in nasveti učiteljem, kako naj vzgajajo mladino. Pozornost nama je
zbudila plošča na cerkvi v spomin na cesarja Franca Jožefa I., ki se je 1. septembra
1891 udeležil vojaških vaj v teh krajih. Skozi kraj teče tudi Pot sv. Martina
(kulturna pot Sveta Evrope). Mimo Doma kulturnih dejavnosti, pokopališča,
kmetijske zadruge in gasilskega doma sva se sprehodila do spomenika žrtvam
fašizma in osnovne šole Dramlje, ki se ne imenuje več po narodnem heroju Milošu
Zidanšku - Venclju (1909–1942), njegov spomenik pa vendarle še stoji pred njo.


Vrnila sva se k
pokopališču in od kažipotov na 324 m, med njimi desno Sv. Uršula 45min,
naprej Straža na Gori 1h, Stolpnik 3h 45min, nadaljevala skozi Svételko.
Pod hišo 10a sva zavila desno za kažipotom (336 m) Straža na Gori 50min, Sojek 1h
50min po ožji asfaltni cesti navzgor proti toplarju. Za njim sva šla levo
po makadamu, nato pa se še enkrat držala levo in prišla do gozda. V njem sva poleg
knafelčkov opazila tudi markacijo Poti sv. Martina. Kmalu za vodnim zajetjem sva
prišla iz gozda in do naslednjih hiš.
Pri Svetelki 19 sva stopila na asfalt in
se povzpela desno. Tam sva opazila grm z lešnikom podobnimi plodovi, a listi
niso bili taki kot pri leski, notranjost plodu (več debelih gladkih rjavih
semen) pa sploh ne. Alenka me je »razsvetlila«: to je
kitajski oslez ali hibiskus (tega seveda poznam, ko cveti, plodov pa še nisem
videla). Pri kapelici sva sledila kažipotu (Glažuta, 374 m) desno mimo nje.
obrane. Po daljšem času sva na velikem daljnovodnem drogu spet zagledala
markacijo. Pri znamenju, od katerega sva lepo videla Hrastenške vŕhe, sva zavila
desno in cesta se je začela vzpenjati, ponekod kar strmo. Kmalu zatem se je šlo
po starem pri Fenku (Straža na Gori 32) levo čez travnike (tako je še vedno na
Geopediji in maPZS ter v Horvatovem vodniku), po novem pa oznake obdržijo
pohodnike na cesti – kažipot DPP (Drameljska planinska pot)
in XIV ter znak Martinove poti na majhnem kostanju, ki se je šibil pod
plodovi
mimo nadstreška, pod katerim so se videle hiše (mimo njih je nekdaj
vodila pot) in dolina. Po slabih 10 minutah je zmanjkalo steze in žica na levi nama
je branila na travnik, zato sva se povzpela desno na pot, ki sva jo očitno
zgrešila. Mimo majhnega propadajočega gospodarskega poslopja naju je pripeljala
k apartmajem & wellnessu Gračner. Tri jabolka, ki označujejo kakovost, si
brez dvoma zaslužijo in še imeniten razgled je od tam. Temu hribčku se reče
(Hrastenške) Vŕhe, sva izvedela, kraj pa je Straža na Gori.
Pri sosedu
Majgerju (Straža na Gori 25), kjer je najvišja točka 13. etape (488 m), naju je
čakal žig KT
14. Že spet sva v vpisni knjigi »srečala« Nika Guida. V njej je bilo
popisanih samo šest strani, čeprav je prvi vpis star že 16 let; torej se jih v
povprečju vpiše le kakih pet na leto. Gospodar nama je povedal, da je vsako
leto drugo soboto v februarju organiziran pohod in takrat pride
veliko ljudi (očitno
se tisti ne vpisujejo). Del domačije je tudi prenovljena rojstna hiša narodnega
heroja Miloša Zidanška s spominsko ploščo. Rodil se je 12. septembra 1909 v revni viničarski
družini. Kot preprost pek je s 24 leti postal član KPJ. Ob napadu na
Jugoslavijo se je pridružil prostovoljcem in nato sodeloval pri organizaciji
odpora na Štajerskem. Januarja 1942 je bil imenovan za poveljnika Šercerjevega
bataljona, ki se je takrat zadrževal na Notranjskem in Blokah. Že 6. februarja
je padel v boju z Italijani. Izvedela sva še, da so prišli gospodarja
pregovarjat, naj ploščo sname, pa je ni. Ne moti ga, čeprav to »ni njegova
stranka«; zaveda se, da so takrat preživljali hude čase. Postregel nama je z
zelo sladkim jabolčnikom. Vinograd je opustil, posekal, češ da je bil zaradi
škropiv predrag, in zdaj prideluje le jabolka.
S Straže na Gori do Kumška (KT 15)
KT 14 sva
zapustila po ozki asfaltni cesti skozi gozd ter se na drugi strani spustila proti
Hrastenškovi domačiji, domu najinega novega znanca Gračnerja (Hrastnik 10;
Hrastnik je zaselek Straže na Gori). Onstran doline se je vlekel greben Konjiške
gore. Nasproti domačije so naju pričakali kažipoti (Hrastenšek, 454 m), med
njimi naprej Kamna Gora (Kumšek)
35min, Sojek 50min (Kumšek v
resnici ni na Kamni Gori). Cesta se je spuščala in vzpenjala, izmenjevala sta
se gozd in naselje. Na hiši Spodnje Slemene 2 nama je pritegnil pogled lep star
portal. Z velikega toplarja naju je pozdravil napis DOBRODOŠLI V SP. SLEMENE.
Kmalu zatem je cesta zavila desno, midva pa sva se
držala levo in se mimo velike domačije, obdane z vinogradi, iz katere je (pre)glasno
donela »zabavna«
glasba, povzpela proti gozdu, kjer je bilo konec asfalta. Strma
vlaka je bila posuta z ježicami in kostanji, ki so jih čez čas nadomestili
želodi.

nanjo in nadaljevala navzgor do hiš. Med vzpenjanjem sva imela lep pogled na
desno: pod cesto ribnik, nad njim pa prikupni hribčki s hišami in vinogradi. Po
dobrih 20 minutah naju je za transformatorsko postajo Zg. Slemene kažipot
usmeril levo in pri hiši Stare Slemene 20 sva stopila na kolovoz. Kmalu sva
zavila desno na prečni kolovoz čez travnat breg.
Za
razbremenilnikom in toplo gredo sva v 10 minutah prispela h kažipotom (615 m),
med njimi desno STARE SLEMENE ŽIG 1min pri Kumšku (Stare Slemene 48). To
je najvišja točka 14. etape. Skrinjica z žigom KT 15 je na lepo obnovljeni stari hiši med
gospodarskim poslopjem in novo hišo. »Izposodila« sva si njihovo mizo in
klopi pod jablano, kjer sva pomalicala, si odtisnila žig in se vpisala v vpisno
knjigo. Od leta 2008 je popisanih samo 24 strani (približno – so tudi presledki
in vtisi, eden kar čez celo stran) in letos sva bila midva prva
Vrnila sva se po
isti poti, le tri spremembe naj omenim – eno namerno in dve naključni. Po 55
minutah nad Hrastenškovo domačijo nisva nadaljevala po cesti, po kateri sva
prišla (mimo Zidanškove rojstne hiše), temveč sva zavila levo po cestici h
Gračnerjevim apartmajem. Čez 40 minut sva pri Svetelki 14b ugotovila, da sva prezrla
odcep, vendar se nisva vrnila in sva odsek
do kažipotov na 336 m prehodila kar po glavni
cesti. V gozdu pod Dramljami sva zgrešila markacije, nato pa zagledala eno, ki je
bila najbrž na stari trasi, saj tam nisva mogla čez potok. K sreči sva kar
hitro našla Čatrov ribnik. Ko sva zagledala zjutraj zgrešeni kažipot, sva mu sledila, se vzpela
skozi gozd in se po dobrih 40 minutah spustila na mokrotni travnik pri markaciji, ki sva jo gor grede prezrla. Tako sva ugotovila, kako bi bila morala
iti zjutraj: po levem robu travnika in po kakih 50 m pri omenjeni slabo opazni
(zaraščeni) markaciji levo v gozd. Do avta sva hodila še kakih 40 minut.


























Ni komentarjev:
Objavite komentar