Po poti XIV. divizije – 13. in 14. etapa

Od Zime do Straže na Gori (KT 14)

V nedeljo, 6. oktobra, sva združila dve etapi oziroma kontrolni točki (KT). Parkirala sva na počivališču Zima – sever ob štajerski avtocesti (S 46.258222, V 15.367337). Mimo miz in klopi sva se povzpela po tlakovani poti do podrte ograje in zlezla čeznjo na travnik. Nasproti kažipotov, kjer sva prejšnjič zavila k partizanski bolnišnici Zima, sva pri preži vstopila v gozd. Blatna, a dobro označena pot naju je prej kot v 10 minutah pripeljala na asfaltno cesto proti Jarmovcu. Na razcepu pred prvimi hišami sva zavila levo mimo Koštomajeve domačije (še Cerovec 20), ki je med vojno oskrbovala partizansko bolnišnico Zima.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sva prispela do zaselka Zavor (tako maPZS, po vodniku Francija Horvata Po poteh XIV. divizije, PZS 2022, pa Zajavorje), sva zavila levo proti zavetišču za živali Zonzani (Jarmovec 5). Desno od njega sva se četrt ure po tistem, ko sva stopila na asfaltno cesto, te končno rešila. Iz zavetišča se je razlegel divji lajež. Po nepokošenem travniku sva se mimo električnega droga z markacijo spustila k suhi strugi, kjer pa ni bilo označeno, kam naprej. Tam so se razrasle lepo cvetoče navadne barvilnice, žal invazivke. Prestopila sva strugo in se začela vzpenjati proti naslednjim hišam, še vedno po nepokošenem travniku. Šele precej visoko so se spet pojavile markacije. Čez 10 minut sva za veliko delavnico pri Dobrovoljcu (Laze pri Dramljah 29) prečkala asfaltno cesto. V gozdu naju je pričakal zaraščen kolovoz, ob katerem so rasle lepe sirovke. Spustila sva se levo na širši prečni kolovoz s širokim in visokim grebenom, posutim z zdrobljeno opeko in poraščenim s travo. Spust se je končal na robu gozda pri kažipotu (Dobrovoljc, 290 m) levo naprej Dramlje 30min, Sv. Uršula 1h 5min. Nadaljevala sva ob levem robu mokrotnega travnika s prežo na drugi strani.

Na vzhodnem koncu travnika sva zavila ob potoku Križničev vir levo v gozd. Više sva zagledala kažipot in tako ugotovila, da sva skrenila z označene poti. Slabe četrt ure od prečkanja asfaltne ceste sva prišla do sicer nasekane, a kljub temu zdrsljive brvi. Onkraj ilovnate struge sva šla čez močvirnat travnik. Gojzarji so se pogrezali v blato in zato sva na stezi videla stopinje predhodnikov. Na drugi strani je bila še ena taka brv, nato sva se povzpela po koreninastem gozdnatem pobočju. Kjer je voda tekla kar čez pot, so bile položene palice, a po njih je presneto drčalo. Celo tam sva še slišala lajež iz zavetišča za živali. Potem ko se je pot zravnala, sva v levo prečkala kolovoz in se začela spuščati po ilovnati drsalnici. Ko sva se približala potočku na desni, je šlo spet navzgor. Čez slabih 15 minut sva prišla iz gozda k Čatrovemu ribniku. Takoj za njim sva se povzpela v desno do prečne steze in nadaljevala desno po njej.

 

Že 5 minut od Čatrovega ribnika sva za čebelnjaki, velikim gospodarskim poslopjem in župniščem, lepo obnovljeno stavbo iz leta 1892, pri kažipotih (Farof, 321 m) stopila na asfalt v Lazah pri Dramljah. Iz zvočnikov župnijske cerkve sv. Marije Magdalene so se razlegali besede, dozdevno namenjene mladoporočencema, pozivi politikom k pameti in nasveti učiteljem, kako naj vzgajajo mladino. Pozornost nama je zbudila plošča na cerkvi v spomin na cesarja Franca Jožefa I., ki se je 1. septembra 1891 udeležil vojaških vaj v teh krajih. Skozi kraj teče tudi Pot sv. Martina (kulturna pot Sveta Evrope). Mimo Doma kulturnih dejavnosti, pokopališča, kmetijske zadruge in gasilskega doma sva se sprehodila do spomenika žrtvam fašizma in osnovne šole Dramlje, ki se ne imenuje več po narodnem heroju Milošu Zidanšku - Venclju (1909–1942), njegov spomenik pa vendarle še stoji pred njo.

Vrnila sva se k pokopališču in od kažipotov na 324 m, med njimi desno Sv. Uršula 45min, naprej Straža na Gori 1h, Stolpnik 3h 45min, nadaljevala skozi Svételko. Pod hišo 10a sva zavila desno za kažipotom (336 m) Straža na Gori 50min, Sojek 1h 50min po ožji asfaltni cesti navzgor proti toplarju. Za njim sva šla levo po makadamu, nato pa se še enkrat držala levo in prišla do gozda. V njem sva poleg knafelčkov opazila tudi markacijo Poti sv. Martina. Kmalu za vodnim zajetjem sva prišla iz gozda in do naslednjih hiš. Pri Svetelki 19 sva stopila na asfalt in se povzpela desno. Tam sva opazila grm z lešnikom podobnimi plodovi, a listi niso bili taki kot pri leski, notranjost plodu (več debelih gladkih rjavih semen) pa sploh ne. Alenka me je »razsvetlila«: to je kitajski oslez ali hibiskus (tega seveda poznam, ko cveti, plodov pa še nisem videla). Pri kapelici sva sledila kažipotu (Glažuta, 374 m) desno mimo nje.

 

 

Kakih 20 minut od pokopališča je bilo Svetelke »uradno« konec, nato je cesta tekla mimo ograjene domačije (še vedno Svetelka 25) z jezercem in številnimi živalmi: labodi, racami, pavi, noji, poniji, srnami, jelenom. Po kratkem vzponu skozi gozd sva pri še eni kapelici stopila na plano. Bogato obložene jablane večinoma niso bile obrane. Po daljšem času sva na velikem daljnovodnem drogu spet zagledala markacijo. Pri znamenju, od katerega sva lepo videla Hrastenške vŕhe, sva zavila desno in cesta se je začela vzpenjati, ponekod kar strmo. Kmalu zatem se je šlo po starem pri Fenku (Straža na Gori 32) levo čez travnike (tako je še vedno na Geopediji in maPZS ter v Horvatovem vodniku), po novem pa oznake obdržijo pohodnike na cesti – kažipot DPP  (Drameljska planinska pot) in XIV ter znak Martinove poti na majhnem kostanju, ki se je šibil pod plodovi

 

Končno naju je 20 minut od table za konec Svetelke razveselil s kažipotom (422 m) Straža na Gori 10min, Kamna gora (Kumšek) 55min označen odcep (S 46.29038, V 15.37847) levo strmo v gozd. Stopnice na začetku so bile že nekoliko trhle, markacija zbledela. Brunca ob nadelanih ključih je že prekril mah. Šla sva mimo nadstreška, pod katerim so se videle hiše (mimo njih je nekdaj vodila pot) in dolina. Po slabih 10 minutah je zmanjkalo steze in žica na levi nama je branila na travnik, zato sva se povzpela desno na pot, ki sva jo očitno zgrešila. Mimo majhnega propadajočega gospodarskega poslopja naju je pripeljala k apartmajem & wellnessu Gračner. Tri jabolka, ki označujejo kakovost, si brez dvoma zaslužijo in še imeniten razgled je od tam. Temu hribčku se reče (Hrastenške) Vŕhe, sva izvedela, kraj pa je Straža na Gori.

 

Pri sosedu Majgerju (Straža na Gori 25), kjer je najvišja točka 13. etape (488 m), naju je čakal žig KT 14. Že spet sva v vpisni knjigi »srečala« Nika Guida. V njej je bilo popisanih samo šest strani, čeprav je prvi vpis star že 16 let; torej se jih v povprečju vpiše le kakih pet na leto. Gospodar nama je povedal, da je vsako leto drugo soboto v februarju organiziran pohod in takrat pride veliko ljudi (očitno se tisti ne vpisujejo). Del domačije je tudi prenovljena rojstna hiša narodnega heroja Miloša Zidanška s spominsko ploščo. Rodil se je 12. septembra 1909 v revni viničarski družini. Kot preprost pek je s 24 leti postal član KPJ. Ob napadu na Jugoslavijo se je pridružil prostovoljcem in nato sodeloval pri organizaciji odpora na Štajerskem. Januarja 1942 je bil imenovan za poveljnika Šercerjevega bataljona, ki se je takrat zadrževal na Notranjskem in Blokah. Že 6. februarja je padel v boju z Italijani. Izvedela sva še, da so prišli gospodarja pregovarjat, naj ploščo sname, pa je ni. Ne moti ga, čeprav to »ni njegova stranka«; zaveda se, da so takrat preživljali hude čase. Postregel nama je z zelo sladkim jabolčnikom. Vinograd je opustil, posekal, češ da je bil zaradi škropiv predrag, in zdaj prideluje le jabolka.

S Straže na Gori do Kumška (KT 15)

KT 14 sva zapustila po ozki asfaltni cesti skozi gozd ter se na drugi strani spustila proti Hrastenškovi domačiji, domu najinega novega znanca Gračnerja (Hrastnik 10; Hrastnik je zaselek Straže na Gori). Onstran doline se je vlekel greben Konjiške gore. Nasproti domačije so naju pričakali kažipoti (Hrastenšek, 454 m), med njimi naprej Kamna Gora (Kumšek) 35min, Sojek 50min (Kumšek v resnici ni na Kamni Gori). Cesta se je spuščala in vzpenjala, izmenjevala sta se gozd in naselje. Na hiši Spodnje Slemene 2 nama je pritegnil pogled lep star portal. Z velikega toplarja naju je pozdravil napis DOBRODOŠLI V SP. SLEMENE. Kmalu zatem je cesta zavila desno, midva pa sva se držala levo in se mimo velike domačije, obdane z vinogradi, iz katere je (pre)glasno donela »zabavna« glasba, povzpela proti gozdu, kjer je bilo konec asfalta. Strma vlaka je bila posuta z ježicami in kostanji, ki so jih čez čas nadomestili želodi.

Približno pol ure od KT 14 sva dosegla sleme in izstopila iz gozda pri domačiji Zgornje Slemene 1, od katere sva se spustila na asfaltno cesto. Pri kažipotih (Sp. Slemene, 525 m) sva sledila tistemu Kamna Gora (Kumšek) 15min, Sojek 30min naprej čez cesto. Skozi gozd sva sekala njen ovinek, se pri razpelu vrnila nanjo in nadaljevala navzgor do hiš. Med vzpenjanjem sva imela lep pogled na desno: pod cesto ribnik, nad njim pa prikupni hribčki s hišami in vinogradi. Po dobrih 20 minutah naju je za transformatorsko postajo Zg. Slemene kažipot usmeril levo in pri hiši Stare Slemene 20 sva stopila na kolovoz. Kmalu sva zavila desno na prečni kolovoz čez travnat breg.

 

Za razbremenilnikom in toplo gredo sva v 10 minutah prispela h kažipotom (615 m), med njimi desno STARE SLEMENE ŽIG 1min pri Kumšku (Stare Slemene 48). To je najvišja točka 14. etape. Skrinjica z žigom KT 15 je na lepo obnovljeni stari hiši med gospodarskim poslopjem in novo hišo. »Izposodila« sva si njihovo mizo in klopi pod jablano, kjer sva pomalicala, si odtisnila žig in se vpisala v vpisno knjigo. Od leta 2008 je popisanih samo 24 strani (približno – so tudi presledki in vtisi, eden kar čez celo stran) in letos sva bila midva prva

 

Vrnila sva se po isti poti, le tri spremembe naj omenim – eno namerno in dve naključni. Po 55 minutah nad Hrastenškovo domačijo nisva nadaljevala po cesti, po kateri sva prišla (mimo Zidanškove rojstne hiše), temveč sva zavila levo po cestici h Gračnerjevim apartmajem. Čez 40 minut sva pri Svetelki 14b ugotovila, da sva prezrla odcep, vendar se nisva vrnila in sva odsek do kažipotov na 336 m prehodila kar po glavni cesti. V gozdu pod Dramljami sva zgrešila markacije, nato pa zagledala eno, ki je bila najbrž na stari trasi, saj tam nisva mogla čez potok. K sreči sva kar hitro našla Čatrov ribnik. Ko sva zagledala zjutraj zgrešeni kažipot, sva mu sledila, se vzpela skozi gozd in se po dobrih 40 minutah spustila na mokrotni travnik pri markaciji, ki sva jo gor grede prezrla. Tako sva ugotovila, kako bi bila morala iti zjutraj: po levem robu travnika in po kakih 50 m pri omenjeni slabo opazni (zaraščeni) markaciji levo v gozd. Do avta sva hodila še kakih 40 minut.