Na Zelenico malo drugače

  

Še vedno sem na berglah in tu je že naslednji Janijev »samostojni« podvig.

Na Zelenici sva bila že velikokrat. Na začetku najine planinske »kariere« sva k tamkajšnjemu domu seveda hodila po »klasičnih« poteh po ali ob nekdanjem smučišču. Z leti so naju izkušnje opogumile, da sva preizkusila še pot po grebenu Ljubeljščice. Ko sem se 1. novembra nanjo odpravljal sam, sem iskal zamisel za morebiten nov pristop. In sem se spomnil, da sva na začetku stare ceste čez Ljubelj že večkrat opazila nama neznano stezico. Nekaj, kar bi ji lahko ustrezalo, sem na zemljevidu našel edinole na Mapy.cz in še v pravo smer je vodila. Pa poskusimo.

 

 

Začel sem na desnem parkirišču na platoju pred predorom, kjer je parkiranje začuda še vedno brezplačno. Po stopnicah sem se za kažipotom Koča na Ljubelju vzpel na staro ljubeljsko cesto, a prvi kratek postanek naredil že takoj na drugi serpentini. Z nje se namreč v levo vidi nekdanji nemški stražni bunker, ki me doslej še nikoli ni zvabil, da bi si ga pobliže ogledal. Nekaj metrov naprej je pod cesto pritekel reguliran potoček, struga sosednjega pa je bila suha. Tik za njo se je dovolj jasno pokazala izbrana stezica. Rahlo obotavljivo sem stopil nanjo, toda negotovost je hitro minila, ko sem spoznal, da je na gosto »posuta« z možici (še posebej v spodnjem delu). Že spodaj je prestopila omenjeno suho strugo, potem pa strmo, a spretno cikcakala po gozdnatem pobočju Ljubeljščice, imenovanem Na planah. Le enkrat mi je zastal korak: kam naprej. In prav v tistem trenutku me je dohitel možak, ki mi je razkril smer. Povedal je, da pot dobro pozna, in me pomiril, da me na njej ne čaka nobeno neprijetno presenečenje. Še več, na dveh mestih hojo olajšata kratki leseni lestvi, na enem pa zasilna ograja in napeta vrv. Tako sem po uri počasne hoje zadovoljen prisopihal na greben.

 

 
 

Na greben Ljubeljščice sem stopil pri mejnem kamnu XXV/14 (S 46.43908, V 14.26226), pod katerim je videti kotanjo, ki bi prav lahko bila kateri od nekdanjih vojaških položajev. Zavil sem levo. Po novem po grebenu teče Tržiška planinska pot, ki pa za zdaj ni markirana, in odsek do Zelenice velja za zahtevnega; jaz bi ga predvsem odločno odsvetoval vrtoglavim. Ampak na tem delu je še povsem nedolžen. Tako sem lahko stopil hitreje in v 20 minutah dosegel Povno peč (1503 m). Kot je pred leti že opozorila Mojca, pride njeno ime od poldneva, ki mu Gorenjci seveda rečejo »povne«. Medtem ko sta ji dve zanemarjeni skrinjici na vrhu lahko le v sramoto, ji je v velik ponos imeniten razgled. Kar četrt ure se nisem mogel ločiti od pogledov na Može, Zgornji Plot, Palec in Vrtačo naprej  ter Košutico in Košuto nazaj. No, vmes sem seveda tudi zajemal sapo.

 

Še ob naslednjih 12 mejnih kamnih je šlo, ne da bi vedel, da sem vmes prekoračil ljubeljski predor, hitro gor in dol, potem pa se je začelo zares. Pri mejniku XXV/40 je na slikovito skalo pritrjena tabla z napisom: »Dragi pohodnik, od tu naprej greš lahko samo s primerno gorniško opremo.« Kaj to pomeni, nazorno kaže narisana mladenka s čelado in samovarovalnim kompletom. Ali je to res nujno, ne vem, toda jaz sem na grebenu srečal pet »dragih pohodnikov« in nihče ni imel zahtevane opreme. Meni osebno so se hujše vsaj od prvega mesta z jeklenico (ohlapno, za varovanje, ne za pomoč pri plezanju) zdele zdrsljive peščene ožine s strašljivimi prepadi na eno in drugo stran. Na delih, kjer mi ni bilo treba strmeti v koreninasta tla pred nogami, pa so mi pogledi vse pogosteje uhajali na avstrijsko stran. Razloga sta bila dva: postavni Zgornji Plot, ki ga naši severni sosedje vidijo celo tako zašpičenega, da ga imajo kar za svoj mali Matterhorn, in Pamžev vrh ali špic, za katerega sem prvič izvedel iz zadnje, desete številke Planinskega vestnika.

 

Kakšno uro za opozorilno tablo se je pot po grebenu končala, kajti predme se je postavil za navadne smrtnike neprehoden skalni stolp. Še nikoli nisem slišal, da bi imel kakšno ime, a na Mapy.cz piše Irenin vrh. Hm? Obhoditi oziroma obplezati ga je treba po levi, kar pove tudi kažipot Zelenica v tisto smer. Do njegove stene sem moral prečiti le še kratko melišče. Potem sem zložil palice in zavihal rokave, kajti ob pomoči klinov in še ene ohlapne jeklenice je bilo treba splezati do skalne police in se spustiti na drugo stran. Tam se nevarni del poti konča. Če komu koristijo, še koordinate obeh zavarovanih delov: prvega S 46.43347, V 14.24277 in drugega S 46.43258, V 14.24008.

Onstran tako imenovanega Ireninega vrha se je treba po travah in skozi rušje povzpeti do kažipota pod prevalom Čez Pod in na drugi strani se odpre pogled na Zeleniško sedlo s planinskim domom. Mnogi so se spuščali proti njemu, jaz pa sem prej še zavil levo na Vrh Ljubeljščice (1703 m), kjer imajo Avstrijci postavljeno samodejno meteorološko postajo. Z njega sem se malo po stezi, malo na pamet spustil rahlo v desno k zgornji postaji nekdanje vlečnice Plana. Smučišče Zelenica je premoglo dve sedežnici in tri vlečnice z zmogljivostjo 2400 smučarjev na uro. V gozdičku pod postajo sem obiskal – dnevu primerno – grob partizana Jožefa Prešerna, ki je tam padel poleti 1943. Ura je bil že več kot ena in bil je skrajni čas za kosilo. Zelje z bolj klavrnimi žganci (kdo jih danes sploh še zna skuhati, kot se šika?) sem seveda dobil v domu (1536 m).

 

Domov sem krenil po bivšem smučišču, in sicer najprej po nekaj daljšem ovinku servisne ceste oziroma Slovenske turnokolesarske poti, ker se z nje ponuja res lep pogled na Spodnji Plot s feratama. Potem se ta čisto na kratko združi s planinsko potjo. Odcep slednje desno navzdol malo naprej je tako rekoč neopazen, zato se nisem čudil, da ni nihče zavil nanjo. Jaz sem imel poseben namen, da sem to storil: hotel sem se pokloniti še spominu na žrtve dveh snežnih tragedij. Obe spominski plošči sta na skalah za potjo 15 minut pod domom. 13. decembra 1962 sta se na tistem mestu v več kot metru novega snega srečali patrulji 14 graničarjev; ena se je vzpenjala iz podljubeljske karavle (danes gostišča Karavla 297), druga je sestopala od karavle na Smokuški planini (danes Doma pri izviru Završnice). Takrat se je z Begunjščice utrgal plaz. S prisebnostjo enega, ki je ostal nezasut, se jih je 12 rešilo, dva pa sta pod snegom umrla. Ne morem verjeti, kakšna zmeda vlada zastran njunih imen. No, po napisih na plošči naj bi to bila Ostoje Plavšić in Branislav Todorov. Še teže je razumeti dogodke iz 11. januarja 1977. V nevarnih snežnih razmerah je 28 dijakov s
tremi učitelji šolskega centra Iskra, ki so končali šolo v naravi na Smokuški planini, krenilo proti Ljubelju. Sedežnica ni obratovala. Tako rekoč na istem mestu kot 15 let prej je na Begunjščici spet zagrmelo. Tokrat so pod snegom ugasnila življenja štirih dijakov (Dušana Beštra, Matjaža Kekca, Romana Kosca, Emila Novaka) in dveh učiteljev (Jožeta Povšeta, Ivana Stružnika). Pod obeležjem je bil nov venec. Aha, tudi letos so na 31. oktobra žalostno mesto obiskali člani planinskega društva Iskra.

Trajno sta se poti – planinska in kolesarska – združili na Vrtači (1284 m) tri četrt ure pod domom. Na ravnici stoji v nekdanji srednji postaji zeleniške sedežnice zapuščena okrepčevalnica. Le kakšna usoda jo čaka? Zdaj je od ustavitve sedežnice minilo že več kot 12 let in nič ne kaže, da bi nekdanji objekti kogarkoli zanimali. Od tu se sestop nadaljuje precej lagodno in je več priložnosti za občudovanje na levi Ljubeljščice, na desni Begunjščice, pred seboj onstran doline pa Košute z Velikim vrhom kot glavnim junakom. Ko se je pot s travnikov preselila v gozd, se je za leso pokazala najnovejša zeleniška pridobitev – naravna sankaška proga, po kateri se je bilo mogoče prvič spustiti pozimi 2019. Z varnostnimi ograjami opremljena proga je dolga 610 m, njen povprečni naklon pa je 11,6-odstoten. Namenjena je vsem, ne tako kot veliko bolj adrenalinska, a tudi marsikdaj nevarna na stari ljubeljski cesti. Hoja po novi progi je pozimi seveda prepovedana; vzponu je namenjena planinska pešpot levo ob njej. Po njej sem se spustil na ljubeljsko parkirišče in po mostu čez Mošenik odkorakal k avtu.

 

 

 

Za vzpon do Planinskega doma na Zelenici sem potreboval skoraj štiri ure. Pri tem moram pripomniti, da sem hodil počasi, kar se da previdno in da sem si vzel čas za dokumentiranje ture. Sestop je bil seveda neprimerno krajši in hitrejši – uro in četrt.