Po poti XIV. divizije – stranpoti med 17. in 18. etapo

Ko so Nemci 20. februarja po odhodu divizije pregledovali kozjaške kmetije, so našli večino odloženih ranjencev. Nanje so v največ primerih namignili kar domači, ki bi jih bili morali skrivati in skrbeti zanje. Najdene, ki so lahko sami hodili, so Nemci peš odgnali proti Dobrni, druge pa brez usmiljenja pobili. »V Dobrni je šel na pustno nedeljo brž glas o zajetih banditih, ki jih vodijo z Brdc na žandarmerijsko postajo. Kar precej radovednežev je prišlo na plano, kljub snegu in mrazu. Naredili so cel špalir ob glavni cesti, nemočne partizane pa zmerjali in jih vse opljuvali. Potem so vso skupino ujetnikov pred občinsko hišo še nekajkrat prefotografirali tako policisti kot tržani, preden so jih zaprli,« je zapisal Milan Guček v Pekočem snegu, 2. delu knjige Šercerjeva brigada (Partizanska knjiga, Ljubljana, 1984, str. 252 in 253).

 

Pred 18. etapo sva 14. septembra namenila poseben dan obiskom več pomnikov, povezanih s prebojem divizije pri Srednjem Doliču ter z izdanimi in pobitimi ranjenci pri okoliških kmetih. Obiskala sva tudi domačijo Vrhovnik, kjer je bil skrit moj ranjeni oče Marjan Založnik, šercerjevec, ki je kljub izdaji vojno s precej sreče preživel.

 

Iz Pake pri Velenju sva se peljala proti Domu na Paškem Kozjaku in pod njim na križišču na slemenu zavila desno navzdol proti Dobrni. Na ostrem desnem ovinku sva sledila kažipotu k Skodovniku in parkirala pri opuščenem kamnolomu (S 46.379449, V 15.199065). Najin prvi cilj je bila Skodovnikova domačija. Ko sva se vzpenjala po gozdni cesti, sva srečala starejšega možaka in ga vprašala za pot. Kakšno naključje: bil je Jože Mešl, po domače Skodovnikov. Čeprav je bil namenjen v nasprotno smer s tehtnim načrtom »sitnost ven strest«, se je nemudoma obrnil in naju pospremil do svojega doma 10 minut nad kamnolomom. Na njegovi stari hiši (Strmec nad Dobrno 18)  je marmorna plošča, posvečena partizanu XIV. divizije, ki je 16. februarja 1944 padel »v tej okolici«. No, gospodar je povedal takole: »V štali je bil, pol so ga pa poknli.« Pokopali so ga pod neko jablano in kasneje prekopali na Brdce. Kar dolgo sva se zadržala, saj nama je razkazal še po starem obnovljeno notranjščino hiše; dobil je tudi priznanje za ohranjanje stavbne dediščine.

 

 

 

 

 

 

Od Skodovnika sva odšla po stezi pod domačijo in po zaraščenem kolovozu v gozd, iz njega pa se povzpela na strmo plazovito pobočje. Nad plazom sva po travnati polici prispela do nekaj hiš. Najin naslednji cilj je bila 20 minut oddaljena domačija Slopník ali Slapnik, kakor je pisalo na tamkajšnji tabli (Grobelnik, Strmec nad Dobrno 15). Na hiši je enaka plošča kot pri Skodovniku, le da spominja na dva padla borca Štirinajste. Domači so nama odprli električnega pastirja, da sva se odpravila k bližnjemu sosedu kar čez travnik, saj bi bilo po cesti treba daleč naokrog.

 

Pri Papežu (Javornik, Strmec nad Dobrno 14) je bila spominska plošča, popolnoma enaka kot pri Slopniku, nekoč na stari hiši, je povedal gospodar. Odkar so si mladi zgradili nov dom, pa so ploščo prestavili tja nad zunanje stopnišče. Iz izkušenj veva, da ne ravnajo povsod tako, ampak po gradbenih posegih plošče pogosto »izginejo«. Ko sva se poslovila, se čuvaj Črt kar ni mogel ločiti od naju in gospodar je pravilno uganil, da zato, ker se naju je še držal vonj psov s prejšnjih dveh domačij.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od Papeža sva se spustila po dovozni cesti na asfaltno, se povzpela desno po njej ter pri razpelu in smernih tablicah zavila levo na makadam proti Maršnaku (Grušovnik, Strmec nad Dobrno 10), kamor sva prišla v kakih 10 minutah. Tudi na tej hiši je plošča, posvečena 16. februarja 1944 padlemu partizanu Štirinajste. V nasprotju s prejšnjimi tremi domačijami ni bilo nikogar doma in celo pasja uta je bila prazna.

Vrnila sva se na glavno cesto in od odcepa proti Papežu še nadaljevala navzdol do odcepa desno, označenega s smerno tablico Domačija Vrhovnik h.š. 9. Polastil se me je nemir. Na dotedanjih spominskih ploščah ni bilo imen in o žrtvah v resnici nisva vedela ničesar, zdaj pa sva se bližala domačiji, kjer se je skrival ranjenec Marko – moj oče. V četrt ure sva mimo gospodarskega poslopja, ki je najbrž drugačno, kot je bilo v tistih hudih dneh, prišla do Vrhovnikove hiše (Mešl, Strmec nad Dobrno 9) in spregovorila nekaj besed z gospodarjem. Tam ni spominske plošče (»Ne, pri nas pa ne.«), saj so izdana partizana Marka in Branka Nemci k sreči odpeljali živa.*

 

 

V dobre pol ure sva se vrnila k avtu, toda ne brez zapletov: Skodovnikov pes, velik, a še zelo otročji, se je tako zaganjal vame, da me je zvrnil na tla. V načrtu sva imela še dva spomenika, povezana s štirimi bataljoni, ki so se pri Doliču prebili iz nemškega obroča. Najprej sva se spustila nazaj v dolino Pake in se ob reki zapeljala v Srednji Dolič. Tam sva obiskala spomenik preboju dela XIV. divizije na Pohorje (S 46.412615, V 15.242396), do katerega vodi stopnišče v objemu cipres. Te enote so Nemci napadli samo še po izdaji nad domačijo Kuzman, nato so se lotili tistih, ki so se čez Basališče umaknile nazaj na Brdce nad Dobrno. Zato sva se odpeljala še do naselja z nenavadnim imenom Paka – del in parkirala pri hiši 85 (Ramšak, po domače Požeg). Nad njo sva se povzpela čez strm pašnik k ograjenemu spomeniku (S 46.427387, V 15.250840; ograja je žal podrta), posvečenemu 12 padlim borcem. Še en spomenik, ki je povezan s temi dogodki in spominja na 13 borcev XIV. in 24 borcev XVII. divizije, pa sva obiskala že maja 2021 na Šaleški planinski poti nad Ramšakom (Kozjak 10).

* Marjan Založnik - Marko je bil kljub še ne dopolnjenim 18 letom politični komisar 1. čete 2. (Modrasovega) bataljona Šercerjeve brigade. Ko je bil del šercerjevcev poslan na pomoč Tomšičevi brigadi, ki je branila položaje pri lindeškem gradu, je bil 15. februarja v minometnem ognju hudo ranjen v glavo in ramo. Izgubil je zavest in ko so partizani krenili proti Paškemu Kozjaku, so ga soborci odnesli s seboj na nosilih. Med bojem za prehod čez cesto pri Srednjem Doliču 18. februarja se je po treh dneh globoke kome »čudežno« prebudil. Ko se je divizija umaknila in se naslednji dan odločila kreniti proti Graški gori, se je prej razbremenila ranjencev. Marka, ki še ni mogel hoditi, in še mlajšega Branka Raosa iz Dalmatinske zagore, ki si je v Lindeku zlomil stegnenico, so pustili pri Vrhovniku nad Parožem. »Domači pri Vrhovniku so zraven ograde, kjer je bila svinja z mladiči odgrnili gnoj in na tla razprostrli šotorko. Nanjo sta se vlegla Marko in Branko podolž, tako da sta imela glavi pri leseni ograji ograde in je Marko ležal na zunanji strani tik kanala, kamor se je stekala scalnina iz staje za goved. Potem so ju pokrili z drugo šotorko, na glavo so jima nasuli suhega listja, od vratu navzdol pa ju zagrnili z gnojem. Ob slovesu so jima pustili soborci vsakemu po eno ročno bombo paradajzarico.«¹ Že naslednji dan so se na kmetiji oglasili Nemci. »Na pustno nedeljo je skupina esesovcev na Vrhovnikovem gumnu z železnimi ošiljenimi drogovi pretaknila vse kupe sena in slame in niso našli ničesar. Potem so prišli v hlev. Tudi tu so pričeli žokati in iskati in gestapovec, ki je vodil preiskavo, se je na široko ukoračil prav poleg Markove glave in v takšni gospodovalni drži čakal, kako se bo končalo, ko so imeli v »delu« jasli in velik kup gnoja sredi štale. Marko je dobro videl, kako je od vznemirjenosti gestapovec trzal z desno nogo. Vendar, odkrili ju niso.«² Šele po tej dramatični izkušnji si je Marko strgal z rokavov svoje komisarske znake. »Domači so skrbeli, da nista bila preveč lačna – ob vsaki molži sta dobila toplega mleka in enkrat na dan tudi krompirjevo juho. Ker ni imel nihče od njiju odprtih ran, ju tudi prevezovati ni bilo potrebno. Četrtega dne pa ni bilo ob uri za molžo nikogar v štalo. Marko in Branko sta menila, da sta morda izgubila občutek za čas in sta odgrnjenih glav čakala, kdaj bo kdo prišel. Branko je še miril nestrpnega Marka, češ bodo že prišli. Naenkrat zunaj trdi in odrezavi koraki in preden sta sploh utegnila kaj misliti in pomisliti, kdo bi to bil in kaj to je in kaj se godi, je stal nad njima esesovec z naperjeno brzostrelko – Hände hoch! – Nič nista dala rok v zrak, ampak je esesovec strgal šotorsko krilo z njiju do pasu. Marko je nato sam vstal, Branka pa so potegnili na sredo hleva in ga privlekli za Markom na plano. Z esesovcem in njegovo patruljo je bil zunaj tudi uniformirani tajnik občine Dobrna, Slovenec. Ta je prevajal povelja in tudi sodeloval v akciji. Z esesovci je bil gospodarjev sin Polde, ki mu je vodja patrulje ponudil cigareto in jo je potem z rahlim posmehom kadil. Nekdo je esesovce pripeljal v hlev ...«³ Seveda so oba preiskali, na srečo površno, zato pri Marku niso našli komisarskih znakov. Za hojo nesposobnega Branka so naložili na domače samotežne sani, Marka pa le zvezali in se peš napotili v Dobrno. Tam ju je za čuda brez pritiskov in pripomb zaslišal le občinski tajnik. Čez dva dni so ju prek Celja odpeljali, tako kot vse zajete borce XIV. divizije, v mariborske zapore. Branku je po ozdravitvi uspelo pobegniti, Marka pa so poslali v taborišče v Mühlberg v Nemčiji, kjer so z vojnimi ujetniki ravnali v glavnem v skladu z mednarodnimi pravili. Tam je tudi dočakal konec vojne. Vmes je enkrat pobegnil, a so ga na Češkem prijeli in vrnili v Mühlberg.

¹ Milan Guček: Šercerjeva brigada, 2. del: Pekoči sneg (Partizanska knjiga, Ljubljana, 1984), str. 250.

² Prav tam.

³ Prav tam, str. 319 in 320.