Že kar nekaj časa imava težave, kadar
iščeva nov cilj za planinski pohod. Večkrat se nama zazdi, kot da bi bila že
povsod, kamor sva se sposobna povzpeti. Ko je Jani iskal navdih v vodniku
Jožeta Draba Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca (PZS 2015), je
zastrigel z ušesi ob imenu Kucerji (Monte Larice). O njem je na spletu našel
komaj kaj, kar je bilo še dodatni izziv, da se je 7. decembra odpravil na teren
preverit, kako in kaj.
Na
Kucerje se je mogoče povzpeti z več izhodišč. Meni se je zdelo najbolj priročno
planinsko zavetišče Slatna. Napaka. Nekdaj si se lahko do njega pripeljal z
avtom, zdaj pa so za nepooblaščene zaprli vse dovoze in je najbližje parkirišče
na Ledinah (S 46.49136, V 13.72197) nasproti Rateč. Tako se tura podaljša za
2,5 km in podraži za 80 centov na uro.
Zavetišče Slatna ne more skriti svojega graničarskega
porekla. Vhod zapira zapornica, ob njej stoji nekdanja stražarnica, za njima pa
je po ravnici razporejenih več poslopij. Vse skupaj še vedno pripada vojski, a
od leta 2002 ga ima v najemu planinsko društvo Lisca iz Sevnice. Primerno je za
planinske tabore in ga je mogoče najeti.
Od zavetišča sem krenil po belo popršeni strmi,
a presenetljivo dobro vzdrževani gozdni cesti navkreber proti jugu. Že
po nekaj minutah se je od nje v desno navzdol odcepila slabša. Kam vodi, nisem
preverjal, na drevesu pa sta bila puščica in napis ETAŽA 1. Domnevam, da sta
namenjena gozdarjem ali morda vzdrževalcem nekdanjega smučišča Macesnovec.
Dobrih 20 minut od zavetišča sem se znašel že na drugem križišču. Tokrat je v desno usmerjal napis ETAŽA 2, a zemljevid je jasno
kazal, da vodi do Srednjega brda oziroma zgornje postaje zapuščene rateške
dvosedežnice Lomi 1. Koračil sem dalje po cesti, ki je speljana po gozdu in je
zato skoraj brez razgledov. Le vsake toliko se je skozi golo vejevje pokazala
dolina s Podkorenom ali skalnato lice Ciprnika. Več veselja so
moje oči dočakale na tretjem križišču še 20 minut naprej. Tam sem prvič zagledal
Visoko Ponco (Ponzo Grande), vendar je del svoje mogočnosti skrivala za
»kosmatimi« Glavami. Naravnost se cesta spusti k Belemu potoku, se – kot
pravi vodnik – zoži v stezo in konča v Planici blizu skakalnic (drugo
izhodišče). Tudi sosednji kolovoz ni bil zame, pač pa nadaljevanje »glavne«
ceste, ki tam naredi oster desni ovinek in se konča čez četrt
ure, ko na grebenu doseže mejo z Italijo.
Na
koncu ceste sem med drevjem poiskal mejni kamen 2/97, kjer se začne
nekdanja graničarska pot. Najprej me je presenetila strmina, nekoliko
manj pomrznjena zemlja, saj je termometer, ko sem zapuščal avto, kazal –6 ºC.
Kako neki bo pot videti ob sestopu, sem pomislil. Ne ravno razločna steza je
bolj ali manj sledila meji, tako da z orientacijo nisem imel težav.
Potem pa se mi je ustavilo. Za mejnikom 2/105 sem se znašel v predelu, polnem podrtega
drevja. Umikal sem se mu na slovensko stran, saj je vodnik trdil, da tudi
pot zavije tja. Ko sem obšel vse ovire, sem si pri kamnu 2/109 oddahnil, kajti
spet sem ujel pot. Tudi strmina je popuščala. Drab piše: »Ko se strmina
nekoliko umiri, smo na Macesnovcu (1522 m), ki ni vrh, pač pa le manjša
uravnava v grebenu.« Nadaljevanje je bilo
mnogo zložnejše, tako da sem se komaj zavedel, da sem dobro uro od konca ceste
dosegel cilj.
Vrh Kucerjev (1619 m) označuje mejni kamen 2/124. Čeprav je bil prekrit s 5
do 10 cm snega, je bilo očitno, da je pretežno travnat in na redko posejan z
mogočnimi, v viharjih prekaljenimi macesni. Podoba, ki je name naredila močan
vtis. Od kamna ni razgleda na nobeno stran. Ko sem stopil malce proti
zahodu, pa so se s pomola na
široko razkrile
Kanalska dolina, karnijske gore
in Dobrač. Posebej očitno se je pogledu nastavljalo smučišče na Višarjah
(Monte Lussari,
Luscharibergu). Ko sem naredil še nekaj korakov ob meji naprej
do
škrbine, pa sem zagledal še naše vršace s Škrlatico in Prisankom
na čelu. V škrbini se steza konča, saj se pred njo postavi navpična stena Monte
Buonaposte. Levo izza nje kuka Visoka in desno Mala Ponca (Ponza Piccola).
Čista radost!
Razgledi
in sonček so me na vrhu zadržali več kot pol ure. Sestopil sem po poti vzpona.
V zgornjem delu je bilo snega ravno toliko, da sem lahko sledil svojim
stopinjam. Mraz je medtem popustil, zmrzal je odjenjala in brez težav sem bil v
50 minutah spet na cesti. Sprva sem načrtoval, da bi se kar ob mejnih kamnih
spustil do spodnje ceste, a me je strmo brezpotje odvrnilo od te misli.
Izkazalo se je, da do drugega
križišča nisem potreboval niti pol ure. Ker je bilo časa še obilo,
sem sklenil stopiti še do konca odcepa z oznako ETAŽA 2. V slabe četrt ure sem bil na zgornji žičniški
postaji. Tudi Srednje brdo se je izkazalo zgolj za koto (1223 m), ne za
pravi vrh. V gozdu nad postajo se je skrival mejnik 2/87. Se pravi, če
bi sestopal ob meji, bi se moral spustiti za deset mejnih kamnov. Da ta dan
nisem srečal žive duše, najbrž ni treba posebej poudariti.
Ko
sem bil spet v avtu, sem se zapeljal še do rateškega mejnega prehoda, da sem si
ogledal smučišče Macesnovec od spodaj. Na spodnji žičniški postaji je
videti vse pozabljeno, vključno s snežnimi topovi, ki bi jih gotovo lahko kje
drugje koristno uporabili. Čista žalost!
Če že nisem
mogla zraven, pa sem se vsaj ukvarjala z imenom Kucerji. Čeprav zveni
slovensko, mi ni pomenilo nič. Brskanje po spletu me je pripeljalo do tegale
besedila dr. Henrika Tume v Planinskem
vestniku 1 iz davnega leta 1912: »Kucerji pomenijo v
Logu, Trenti, Žagi in Bavšici krnjaste, pečinaste vrhove, ki nekako spremljajo
glavni vrh. Sličnega pomena je kuk ali kucelj, le da so kuclji navadno
obličasti in samostojni. Kucerji poleg glavnega vrha, pomaknjeni v dolič ali
krnico pa se često imenujejo kuntarji, t. j. vrhovi v kontah. Konta pomeni
toliko kakor globel v pečevju.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar