Srednji vrh – muhast razglednik

Po 15 letih sva šla znova na Srednji vrh nad Završnico, tokrat (21. septembra) na Tomaževo pobudo. Začeli smo pri Tinčkovi koči (Doslovče 35, 1070 m), od koder sva šla že na planine pod Stolom, Svačico, Begunjščico. Zataknilo se je že pri Završniškem jezeru, saj je bila zaradi mednarodne tekaške tekme I Feel Slovenia JAT (Julian Alps Trail) Ultra Trail cesta zaprta. Vozil je Tomaž in ko je pogledal skozi okno, se je izkazalo, da se z enim od »stražarjev« poznata. Spustil nas je naprej in naše veselje je prevladalo nad dejstvom, da je bilo treba nato pri zapornici plačati 7 evrov (potrebna je plačilna kartica). Naslednja dobra novica je bila, da zdaj do parkirišča pri Tinčkovi koči pripelje boljša, na koncu celo asfaltna cesta (nekoč je bila gozdna tako razrita, da je bila kar nevarna). Koča se imenuje po Tinetu Muleju (1921–1982), poklicnem lovskem čuvaju in alpskem smučarju, ki je nastopil na olimpijadah 1948 in 1952. Trenutni lastnik je tudi Tinček, njegov sin, naslednji lastnik, pa ne, nam je razložil gorski reševalec, ki je tam »pazil« na gorske tekače. Na skali nasproti koče sta partizanski spominski plošči, posvečeni štirim leta 1944 padlim borcem in enotama Gorenjskega odreda, ki sta tam taborili leta 1944. Za kočo se skriva Plemenilna postaja Anton Janša.

S parkirišča smo se povzpeli za markacijami v gozd. JAT se je takoj odcepil levo po priložnostno označeni stezi, sicer opremljeni tudi s kažipotoma za Zabreško planino, Valvasorjev dom in Stol, mi pa smo zavili desno navzgor po nemarkirani skozi Zagon (nekaj zablodelih tekačev smo opozorili, da so zgrešili tekaško progo). Nad Tinčkovo kočo smo videli še nekaj koč, znanih kot Jagrske bajte. Precej strma široka gruščnata pot je bila ponekod bolj podobna hudourniški strugi. Desno spodaj je tekla še ena steza. GPS je pokazal, da smo na pravi, a ko se nam je spodnja čisto približala, smo nadaljevali po njej. Takih menjav je bilo še nekaj, dvakrat nam je pomagal možic. Gozd je bil posut z manjšimi skalami. Nad drevjem pred nami se je pokazala Srednja peč.

 

 

Pol ure nad izhodiščem, ko je bilo videti, da je struge konec, smo se morali odločiti, ali levo ali desno. GPS je pokazal desno. Izkazalo se je, da struga tam le zavije, in smo jo prečkali. Začeli so se ključi med skalami, poraščenimi z mahom. Še čez pol ure smo stopili na dolgolaso travo, kakor jo je opisal Tomaž, in med prvo ruševje. Po 10 minutah se je gozd razredčil in Zagona je bilo konec. Prišli smo iz gozda in nadaljevali po ozki stezici čez travnik ob robu grape. Ruševje je že prevladovalo, čez četrt ure pa se je razmaknilo in prišli smo na opuščeno planino Za Šijo, čez katero teče spodnja pot na Stol. Kot pred 15 leti so me razveselile zardele jerebike. Levo spodaj je šumel potoček. Hodili smo po stezici nad njegovo stružico, a ko smo se mu približali, je »utihnil«. Dvakrat smo ga prestopili. Slišali smo glasove planincev, ki so šli na Stol, skrit v oblaku.

Čez 5 minut smo pri koritu na ostrem ovinku zavili desno na markirano pot (levo se gre na Stol). Na betonski ruševini nad koritom je pisalo ŠIJA in ZELENICA. To je bila naša smer. Po razritem travniku, najbrž še delu planine, smo se povzpeli v ruševje. V levo smo prečkali grapico in v kake četrt ure dosegli sedlo Šija (1693 m) s klopco in kažipoti (za nas Srednji vrh 20min). Na sedlo je prišla tudi starejša gospa in poročala, da je prav tako hotela na Srednji vrh, pa je bilo više gori preveč mokro in spolzko, zato se je obrnila in šla proti Stolu, se na nekem lepem razglednem kraju usedla in v soncu uživala kako uro, zdaj pa gre domov. Skozi ruševje
in visoko travo smo nadaljevali proti Srednjemu vrhu. Pot je bila označena z markacijami in lesenima kažipotoma. Čeznjo je ležalo polomljeno drevje, okrog vrha so se podile meglice. Skalnati odseki so bili res spolzki. Dobre četrt ure nad sedlom smo dosegli vrh (1796 m).

 

Poleg vpisne skrinjice je stala skromna klopca, ki je leta 2009 ni bilo. Sramežljivo je posijalo sonce. Vsenaokrog so se spreletavale kavke. Dve sta nas opazovali s tablice z imenom in nadmorsko višino gore, ena pa je pristala pri nas. Ko sem segla v vrečko po semenke in suho sadje, je priletela na moj nahrbtnik, mi z njega skočila na roko, mi zasadila krempeljce v dva prsta in začela kljuvati. Česa takega pa še ne! Saj že imava izkušnje s pogumnimi požrešnicami, a ta je posekala vse. Nekaj deset metrov proti zahodu smo zagledali je še eno klop, sicer gotovo namenjeno razgledovanju, a tokrat zaradi megle svoje »naloge« ni mogla opraviti. K njej sta zavili planinki, ko pa sta se poslovili, smo šli tja še mi in imeli nekaj več sreče z razgledom, celo Blejsko jezero smo za silo razločili.

 

 

 

 

 

 

Ko smo se odpravljali dol, je zares posijalo sonce, kljub temu pa Begunjščice in Vrtače sploh ni bilo videti. Tedaj so drug za drugim prispeli na vrh tuja planinka, možak iz Ivančne Gorice, ki je prišel z Vrtače, in še dve tujki. Nekateri imajo pa res smolo: Ivančan je bil na Srednjem vrhu že tretjič, a bo moral še priti, saj doslej niti enkrat ni imel razgleda. Pravzaprav bi morala reči drugače: nekateri so pa res vztrajni. Dol grede smo srečali še slovenski par. Kar prometno. V 20 minutah smo se vrnili na sedlo ter sledili kažipotu Dom pri izviru Završnice 20min in markacijam.

 

Po slabe pol ure sestopanja smo pristali na kolovozu. Šli smo mimo kažipota (1460 m) za nazaj Srednji vrh 1h, Vrtača 2h, Stol 3h in v minuti, dveh prispeli k Domu pri izviru Završnice (Doslovče 46, 1425 m). S tamkajšnjih kažipotov smo izvedeli, da je do Tinčkove koče še 40 minut. Dom stoji pod izvirom potoka Završnica na zgornjem delu Smokuške planine pod Pungartom. Nekoč smo ga poznali kot Planinski dom Iskra, še prej pa je bila to karavla JLA. Pri domu so slikovito korito s pitno vodo, trijezične razlagalne table o pokrajini, botaniki in pohodništvu pod Stolom ter kolesarjenju v Žirovnici, polnilnica za električna kolesa, ob vhodu pa še vabljiv jedilni list.

 

Po kosilu, prijetnem za oko in brbončice, smo se odpravili k izviru Završnice, kamor je usmerjal kažipot. Desno je bilo več odcepov k vodi, a mi smo vztrajali na markirani poti. Že v kakih 3 minutah smo zagledali izvir (S 46.42979, V 14.22001). Izvira sta pravzaprav dva, med njima pa je zajetje. Vrnili smo se proti domu, a preden smo prišli do njega, smo se spustili v levo po bližnjici proti kolovozu, po katerem naj bi se vrnili k Tinčkovi koči. S spodnjega dela Smokuške planine smo še zadnjič videli »svoj« Srednji vrh. Kolovoz, na strmejših odsekih betoniran, nas je peljal mimo čedne kapelice, posvečene sv. Ani (v njej je zanimivost: napis v hebrejščini), nato smo ga zapustili v desno. Na levi se je dvigala Begunjščica. Mimo zadnje hiške na planini in kažipotov smo vstopili v gozd. Po dobre četrt ure je z leve pritekel kolovoz, ki smo ga zapustili, in tam je bil kažipot (1260 m) nazaj proti Domu pri izviru Završnice in Vrtači.

 

Nadaljevali smo po zdaj že kar gozdni cesti, ne meneč se za odcepe. Gozd je bil popolnoma uničen, podrto drevje je ležalo križem-kražem po tleh. Čez skoraj 20 minut smo prišli do lese, tik pred njo pa se je ostro levo odcepila pot proti Robleku. Tam je bil tudi prvi kažipot k Tinčkovi koči. Kakor že nekajkrat ta dan smo opazili napis, da »mladi pastir išče žensko roko« (z bolj ali manj duhovitimi pripisi); po času sodeč so jo iskali v Domu pri izviru Završnice. Čez slabih 10 minut smo zavili levo s ceste, sekali velik ovinek in se v 3 minutah znašli pri avtu. Ker smo bili dovolj zgodnji, smo se odločili obiskati še dva slapa.

 

Odpeljali smo se nazaj proti Završniškemu jezeru in dober kilometer od zapornice parkirali za mostičkom čez Završnico (S 46.404372, V 14.160491). Pri njem smo se povzpeli s ceste na kolovoz, ki vodi k čebelarski brunarici, ter nadaljevali navzgor po gozdu ob desnem bregu potoka. Ta je bil suh, zato si nismo obetali posebno vodnatega slapa. V dobrih 15 minutah smo bili pri njem (okrog 760 m). Slap pod Kurico (tako se imenuje bližnji hrib) naj bi bil visok več kot 35 m. Vode res ni bilo veliko, a po deževju je gotovo precej imeniten.

 

 

Izpod Kurice smo se peljali približno pol kilometra naprej (skoraj do Završniškega jezera), da bi si ogledali še slap Hudič babo pere ali Slap pod Gozdašnico (domačini zatrjujejo, da je pravo prvo ime). Parkirali smo blizu počitniške hišice (S 46.407173, V 14.151441). Rumen kažipot nas je usmeril desno na gozdno pot in kasneje nas je pričakal še eden pravokotno levo. Strmo smo se povzpeli proti severu po hribu Gozdašnica, tudi po nekaj lesenih stopnicah, in prečili njegovo vzhodno pobočje. Od klopce, ki ima v naslon vrezano ilustrirano ime slapa (o neslanih pripisih, tudi že prej na stopnicah, raje ne bi), smo zagledali pečino, čez katero je padala voda. Prečkali smo še strugo potoka in skozi skalno ožino stopili pod slap (731 m). Visok naj bi bil okoli 20 m. Jani je zlezel še okrog tolmuna na drugo stran, od koder je tudi lep pogled.

 

 

 

 

 

 

Čeprav s Srednjega vrha ni bilo prav imenitnega razgleda in »naša« slapa nista bila posebno vodnata, smo bili z dnevom zadovoljni. Najbrž nič manj kot zmagovalec gorskega teka tisti dan, čeprav dosežka nista primerljiva.