Vrsnovec – hrib z mitraljezom na vrhu

Menina planina je predalpska planota, pretežno visoka med 1000 in 1500 m. Jani je 15. decembra presodil, da bo to dovolj za izvitje iz dolinske megle, a tudi ne preveč za morebitno soočenje z novozapadlim snegom, ki zna zakuhati tudi kakšno resno težavo. Glede na razpotegnjenost planote se je odločil, da se omeji na del njenih zahodnih pobočij, in si tam sestavil krožni pohod po neoznačenih poteh. »Se bom že znašel,« je napovedal optimistično.

 

Četudi me je tokrat zanimala tuhinjska stran Menine, ki ni od nikoder deležna prav veliko obiska, sem za izhodišče izbral Črnivec. Med vožnjo tja se je moj optimizem še okrepil, saj sem že na koncu Stahovice ušel megli. Tudi izhodišče me je sprejelo prijazno, saj na Črnivcu pohodniki še vedno nimajo nobenih težav s parkiranjem (S 46.26084, V 14.70255). Mimo gostišča GTC 902 (to je seveda nadmorska višina prevala) sem stopil za smerokazom po cesti proti Poljani. Vendar samo do roba gozda, kjer sem skrenil desno na pobeljen kolovoz tuhinjske poti številka 3 od Snovika doČrnivca. Doma sem ugibal, ali bom pot našel, in presenečen ugotovil, da je prav zgledno označena z belo-rumenimi markacijami. Mimo prikupne počitniške hišice, skrite levo za smrekami, sem si v 20 minutah močno skrajšal dolg ovinek makadamske ceste v Poljano. V vasi, ki premore zgolj štiri hišne številke, se je makadam spremenil v asfalt.

 

 

 

Ne navdušen nad trdo podlago sem ob pogledih na megleno dolino hitro sestopal proti gozdu, kjer naj bi me po maPZS pričakala druga cesta v levo. Ko sem dosegel na zemljevidu označeno točko, ni bilo tam nikakršnega, še najmanj pa cestnega odcepa. Ops, hitro se je zataknilo. Na srečo se je izkazalo, da je odcep dejansko slabih 150 m niže, da je cesta samo gozdna, pa me je celo razveselilo. Z olajšanjem sem stopil po njej, a se že takoj za prvim ovinkom soočil z novim križiščem, ki ga na maPZS ni. No, ni bilo pretežko ugotoviti, da se moram držati desno. Cesta vodi skozi gozd, le na enem mestu se dotakne roba pašnika z manjšim koritom, najbrž namenjenim Podbevškovim kozam. Četrt ure za tem sem se znašel na naslednjem razcepu; ta na zemljevidu je in je celo poimenovan Podbevšek SV. Ubogal sem ga, zavil levo in takoj zatem še enkrat levo. Cesta se je na velikem obračališču, kjer so hlodi čakali na odvoz, končala. V levo se je nadaljevala traktorska vlaka, ki me je v 45 minutah, odkar sem se rešil asfalta, pripeljala k lesenemu Bivaku pri koritu (okoli 1040 m) lovske družine s Sel pri Kamniku. Že hiter pogled na okolico je razkril, od kod njegovo ime.

 

Mimo bivaka se je vlaka vzpenjala dalje proti vzhodu. Ko je čeznjo pritekel potoček in se je prekucnila navzdol, sem zavil levo navzgor na manj zvoženo. Z višino se je slabšala in se vztrajno obračala v desno. V 20 minutah se je vzpela na široko sedlo med Podbevško pečjo in Seducem, ki sem ga prepoznal z najinega pohoda na planini Ravne in Travnik. Na sedlu sem na najvišji točki tega dne okoli 1100 m stopil na markirano planinsko pot s Črnivca. Edinole stari enciklopedični vodnik po Kamniško-Savinjskih Alpah (takih žal že leta ne izdajajo več) mi je razkril, da se imenuje Habatovka. Za knafelčki v desno sem bil sto metrov niže na prvem zastavljenem cilju – pri Snovarjevem znamenju. Da je to cilj še komu, dokazuje vpisna knjiga v skrinjici, pritrjeni na razpelo. V tišini sem užival sončen dan, ko je nenadoma rahlo zašumelo. Iz smrečja je priskakljal gams in krenil naravnost proti meni. Šele kakih deset metrov pred menoj me je opazil, se hipoma obrnil in spet izginil med drevjem.

Od znamenja sem se vrnil na križišče Podbevšek SV. Tokrat sem zavil levo na gozdno cesto, ki je še naprej vijugala skozi gozd. Vmes je enkrat prečila manjši rovt z lovsko prežo na levi. Na drugo stran sem uzrl svoj drugi cilj za ta dan – od daleč precej nedolžni Vrsnovec. A do njega me je čakalo še precej negotove poti. Mimo še enega razpela, bolj ali manj enakega onemu na sedlu, sem se spustil na dvorišče Grošetovih, kjer sem se spet srečal z asfaltom, in čezenj k Ševarjem. Tako je vsaj domače ime kmetije na zemljevidih. Na hiši je dejansko pisalo Turistična kmetija Trebušak, iz brunarice za goste (njena vrata
se ponašajo s častitljivo letnico 1892) pa so glasno odmevali zvoki narodnozabavnega ansambla in skupinsko petje. Obe domačiji imata naslov Ravne pri Šmartnem.

Mene je pod Ševarji čakala najzahtevnejša uganka tega dne. Na zemljevidih je od tam narisana razločna steza okrog Vrsnovca v Praproče v Tuhinju. Povzpel sem se čez travnik do roba gozda, a v jesenskem listju z vso domišljijo, ki jo premorem, nisem opazil nikakršne poti. Taval sem po gozdu sem ter tja, malo po občutku in malo po navigaciji na telefonu iskal pravo pot. Šele ko sem se povsem približal strmemu pobočju Vrsnovca, sem naletel na nekaj, kar bi lahko bil kolovoz. Odločil sem se zanj in z vsakim korakom je postajal razločnejši. V četrt ure me je pripeljal na prevalček, ki se je ob pogledu na maPZS izkazal za križišče Vrsnovec Z. Ha, pa sem izsledil pravo pot. S prevalčka je bilo očitno, da v levo, kjer je na drevesu kraljevala velika rumena številka 19, vodi nekaj hojenega. Prepričan, da je to moja steza, sem se pognal navkreber. Čez čas sem opazil celo nekaj zbledelih oznak na drevesih. Vrsnovec se je hitro pokazal za bolj strmega, kot je bil videti z rovta nad Grošetom. V 20 minutah sem le stal na njegovem vrhu (917 m), ki ga označuje kaj nenavaden spomenik. Na skalo je pritrjen čisto pravi italijanski mitraljez, ki so mu rekli težka breda in so ga bili veseli tudi partizani, kadar jim ga je uspelo upleniti. Spominja na hud boj obnovljene Kamniške čete z Nemci maja 1942. Aja, še to: domačini sicer poznajo ime Vrsnovec, a mu sami pravijo Osnovček.

 

 

 

Vrnil sem se na točko Vrsnovec Z. Razvozlavanje uganke se je nadaljevalo. Zdaj sem se moral na pamet, brez poti ali pa ob njihovi preobilici prebiti na drugo stran do domačije Osredkar v Beli Peči. Kaj sem hotel: spet sem prižgal telefon in »tipal« v smeri zahoda. Kar malo presenečen sem se v 15 minutah znašel pred veliko belo hišo s tablico, na kateri je pisalo PR USRÉHKARJƏ. Najprej me je pozdravil prijazen kuža, potem pa se je na balkonu pojavila še mamca, ki se je izkazala za nadvse klepetavo. Jaz sem predvsem skušal izvedeti kaj o bližnji partizanski bolnišnici Pod bukvijo. Povedala je, da so s partizani iz nje vedno lepo sodelovali, da so večkrat pri njih kuhali in prali, da so na njenega mlajšega brata Nemci močno pritiskali, a jim ni nikoli ničesar povedal. Na koncu je bila bolnišnica oktobra 1944 vendarle izdana in uničena. 94-letna gospa je samo še dodala: »Oh, tistih časov se spominjam mnogo bolj živo, kot kaj sem včeraj kosila.« Na njihovem gospodarskem poslopju sem opazil smerokaz ČRNIVEC 5,5 KM. Pomiril me je, saj sem zdaj vedel, da bom tam, preden bi me ujela tema.

Nad Osredkarji me je očaral razkošen pogled na Podbevško peč. Nadaljeval sem po gozdni cesti. Ta je 500 m naprej na ostrem levem ovinku prečkala enega večjih pritokov Snoviščice (tudi Snoviška), še 100 m naprej pa se je v desno odcepil kolovoz prečno nazaj. Po njem naj bi mimo vodnega zbiralnika hitro zagledal obeležje bolnišnice Pod bukvijo. Nisem ga našel. Razočaran sem se vrnil na cesto in nad Podbevškom, ki je dal mogočnemu skalnatemu grebenu nad njim ime, dosegel asfalt. Zavil sem desno nanj. Prej kot v 10 minutah sem šel mimo jutranjega odcepa na gozdno cesto, nadaljeval po glavni, ki sem jo prav tako premeril že zjutraj, in čez nadaljnjih 40 minut spet sedel v avtu.

V Stahovici sem zapeljal še v gostejšo meglo, kot je bila zjutraj. A po preživetem lepem sončnem dnevu me ni več spravljala v slabo voljo.