Je prav Javoršek ali Javoršček ali oboje?

Jani letos kar vztraja pri raziskovanju Menine. Saj ne, da bi ga kaj posebej privlačilo na njej, ampak sva jo doslej neupravičeno zanemarjala, zato se je zdaj, ko hribolazi sam, odločil, da si jo ogleda malo pobliže. Za cilj 3. marca si je izbral vrh, katerega niti imena ne veva zanesljivo – Javoršek ali Javoršček.

 

Ker me še naprej bolj zanimajo nama nepoznana južna pobočja Menine, sem si za izhodišče izbral vasico Gradišče v Tuhinju. Pri tem sem se soočil z večnim vprašanjem, kje v tako majhnem kraju parkirati. Z Googlovim Street Viewom sem poiskal prostorček levo za cesto (S 46.22600, V 14.73558) tik pred prvo hišo v vasi številka 1a. Na srečo je ravno takrat iz nje stopil gospodar in me odrešil skrbi, da avto puščam na »prepovedanem« mestu. Po asfaltni cesti navzgor sem mimo Homarjeve kapelice v 5 minutah prišel do spomenika, ki se poklanja spominu na tragične dogodke iz druge svetovne vojne. Takrat je bilo Gradišče eno od zanesljivih zavetišč Kamniškega bataljona. 8. julija 1942 so ga še v temi obkolili Nemci in vaščanom ukazali, naj se pripravijo na selitev. Odrasle moške so zbrali pred Koritnikovo hišo, ki je stala na mestu sedanjega spomenika. Osem izbranih so nagnali v sosednji skedenj, jim prestrelili noge, da niso mogli bežati, in jih v skednju žive zažgali. Še štiri so ustrelili na Homarjevi domačiji. Ženske in otroke so odvlekli v internacijo ter vas do tal požgali.

 

 

 

 

Od spomenika je bila moja smer Sv. Miklavž na Gori. Čeprav se je cerkev že slutila zgoraj v drevju, na križišču zanjo ni bilo kažipota. Zato sem malce na pamet zavil na makadam, ki se je tam odcepil v desno, in smer srečno zadel. Dobrih 5 minut više se je namreč na prvem razcepu pojavil kažipot s školjko za Jakobovo pot in me usmeril levo, rahlo navzdol. Pri drugem kamnolomu se je bilo treba zasukati ostro desno. V tisto smer sta vodila dva kolovoza, da je pravi bolj strmi, pa mi je povedal nov kažipot. Še malo naprej je pri klopci tretji kazal levo na stezo. Ta se je strmo vzpela, se v ključih nekajkrat pretaknila skozi skale in me na koncu, ko se je strmina že unesla, skozi dve lesi slabe pol ure od spomenika pripeljala na vrh Gore (753 m).

 

Vrh me je spominjal na pomanjšano ljubljansko Šmarno goro, če bi bila slučajno kdaj brez obiskovalcev. Na njem kraljuje preprosta cerkev, posvečena sv. Miklavžu in prvič listinsko izpričana v 16. stoletju. Kmalu zatem je dobila protiturško obzidje, ki je zdaj lepo obnovljeno. To vključuje tudi enega od obrambnih stolpov, tistega na severozahodu pa so – kot na Šmarni gori – prezidali v cerkveni zvonik. Na južni strani stoji zunaj obzidja prav tako nekdanja mežnarija, menda s še vedno delujočo črno kuhinjo. Menda pravim, ker sta bili tako mežnarija kot cerkev zaprti. Posebej žal mi je bilo za cerkev, saj je slikovito poslikan kasetiran strop ladje name na fotografijah naredil prav imeniten vtis. V turističnem društvu so mi kasneje pojasnili, da sta odprti ob sobotah in nedeljah od 14. ure dalje, in to od dneva žena do miklavža. Z vrha se ponuja tudi prikupen razgled na sončne terase Menine; daleč na obzorju se je izrisal celo Triglav, skoraj v nos pa me je sunil lanskega decembra obiskani Vrsnovec ali Osnovček.

Ko sem si ogledal, kar se je ogledati dalo, sem krenil  navzdol po cesti, po kateri se da na goro pripeljati z avtom. Tudi prostor za parkiranje je urejen. Od njega se je kot na dlani razkazoval Slevec. Po 350 metrih se je cesta vzpela v skalni usek. Tam je treba biti pozoren. Jakobova pot se je nadaljevala po cesti, v desno pa se je odcepila manj opazna stezica, opremljena s klasičnimi knafelčki. Predel, kamor vodi, se imenuje V grebenih. Upravičeno, saj je pot po njem več kot uro vijugala po ali ob zares ozkem grebenu. Predvsem na nekaj mestih, kjer se je ogibala težko prehodnim skalam, je bila celo rahlo izpostavljena. Greben se je končal z zelo strmo poseko in se vrh nje prelevil v gozdno ravnico, kjer sem na levi med drevjem opazil leseno kočico. Na maPZS piše, da je to lovska koča (944 m), a domačini so mi povedali, da je v resnici zasebna »depandansa« enega od Gradiščanov. Na njej res ni bilo nobenih lovskih znamenj. Od nje je bilo le še nekaj deset metrov do makadamske ceste, po kateri sem pred mesecem sestopil s Slevca.

 

Tokrat sem zavil levo nanjo. Hoja po cestah me niti malo ne navdušuje, zato sem bil vesel, da mi ni bilo treba na njej vztrajati niti cel kilometer. Sem pa z nje prvič uzrl želeni cilj – Javorš(č)ek. Tudi od tam se je še videl Triglav. Pripeljala me je na veliko križišče v Ovčjih jamah (960 m), sredi katerega je stalo leseno razpelo z vrezano letnico 1916. Spomin na še eno vojno? Razpelo se je napol skrivalo v okrasnem grmu, za katerega Alenka ugiba, da spada med kosteničevje. Po koraku, dveh po levi cesti sem zavil desno na vlako. Počasi sem lezel naravnost navzgor in se nisem zmenil za neoznačena odcepa, prvega v desno, drugega v levo. Po 20 minutah se je pot zravnala in celo blago prevesila navzdol. Ko se je vlaka začela izgubljati, je zemljevid pokazal, da moram udeti stezo v levo. Seveda sem jo gladko zgrešil. Kar nekaj časa sem taval sem ter tja, da sem jo končno le uzrl. Slabo uhojena, še slabše označena je prečila strmo pobočje v levo in se v slabe pol ure iztekla na greben, s katerega sem pokukal v sosednjo Zadrečko dolino.

Na samo 1163 m višine, kolikor meri Vrh Prevale, nisem pričakoval snega, a je bilo kar konkretno pobeljeno. V ograjenem prostorčku, zaščitenem pred živino na paši, so verniki iz Zagorja ob Savi, ki že več kot četrt tisočletja od 13. do 15. avgusta  romajo k Mariji Zvezdi v Novo Štifto, uredili pravo malo svetišče. Nastajati je začelo leta 1994, ko so tisti, ki so se vračali domov oziroma v Zgornji Tuhinj peš čez Menino, na Prevalo prinesli leseno razpelo in z njim nadomestili že davno izginuli križ. Na novega so namestili tudi skrinjico z vpisnim zvezkom. Šest let kasneje so v sosednjo skalo izdolbli nišo in vanjo postavili Marijin kipec. Leta 2014 so ob bok kapelice postavili še ličen zvon. Največ zaslug za opravljeno delo gre Jožetu Smrkolju, sicer očetu kovinarskega podjetja Skitti iz Izlak. A moje hribovske oči je bolj pritegoval kraljevski razgled na sever, kjer so se na ogled postavile tako rekoč celotne Kamniško-Savinjske Alpe, od Kočne do Raduhe.

 

Manj mikaven je bil pogled proti vzhodu. Kar nekaj časa sem cincal, ali naj zagrizem še v zasnežena brezpotja proti Javoršku. Ker je bila ura šele poldne, sem se odločil, da vendarle poskusim. Sonce je prijetno grelo, zmehčan sneg pa mojim korakom ni tako dobro del. Ko sem bil že kar visoko, sem se ozrl in opazil, da se Prevali bliža pohodnik. Bilo je že predaleč, da bi ga pošteno razbral. A ker se mi je zdel nekam »sumljiv«, sem pogledal še skozi teleobjektiv fotoaparata in »sumljivost« se mi je razkrila: mladenič je bil v kratkih hlačah. Tam nekje sem tudi spoznal, da pobočje sploh ni tako brezpotno, kot sem mislil. Na desnem robu se je izoblikoval širok kolovoz, ki se mu je kljub snegu kar dalo slediti. Više me je mimo klopce, skozi pašniško ograjo in še mimo levega odcepa navzdol v 40 minutah na moje presenečenje pripeljal naravnost pred bivak pod Javorškom (1320 m).

 

Majhno, a skrbno izdelano zavetišče je bilo videti še zelo novo. Napis nad vrati 2012 / S.J. tega ni prav prepričljivo potrjeval. Začetnici S. J. pa sta mi vsekakor dali misliti: je tudi tega postavil Jože Smrkolj? Bil je nezaklenjen, zato sem radovedno pokukal vanj. Preprosto ležišče z vzmetnico, klop in polica za mizo. Kolikor se je dalo, sem se otresel snega in si kotiček sposodil za kratek počitek in malico. Med njo sem se tudi odločil, da se ne bom ob kamenje pod snegom spotikal do vrha nerazglednega Javorška samo zato, da bom lahko rekel, da sem bil na vrhu. Morda kdaj v kopnem.

 

Sestop je šel hitreje kot vzpon. V 40 minutah sem bil pri kapelici na Prevali, še tri četrt ure sem potreboval do Ovčjih jam, uro kasneje sem bil pri Sv. Miklavžu in še pol ure zatem pri avtu. Med sestopom z gore sem srečal priletno gospo, s katero sem zjutraj govoril pred cerkvijo. »Kaj še enkrat na vrh?« sem se začudil. »Ja, ja, vsak dan je treba dvakrat,« je bil kratek odgovor in je odbrzela mimo mene. In da ne pozabim: letošnjim telohom, zvončkom, trobenticam in žafranom se je pred vasjo pridružil jetrnik. Še lapuh in repuh morata pokukati iz zemlje, pa bo pomlad tu.