Po poti XIV. divizije – 18. etapa

S Paškega Kozjaka do Škalskih Cirkovc (KT 19)

Nemci so zasledovanje partizanov, ki so se prebili na obronke Pohorja, po napadu pri Kuzmanu opustili in se osredotočili na glavnino, ki je ostala na Paškem Kozjaku. Dopoldne 19. februarja 1944 so jo pustili bolj ali manj pri miru in je lahko nabirala moči na Brdcah nad Dobrno. Ko se je premaknila v Parož, pa so nanjo udarili s kakimi šeststo možmi. Boji so trajali do noči. Partizansko vodstvo se je odločilo, da se prebijejo proti severozahodu, prek Pake na Graško goro, kjer so vedeli, da bodo dobrodošli. Na pot so krenili sredi noči. Prvi obroč so prebili že navsezgodaj naslednjega dne. Spustili so se strmo v dolino Pake, kamor je najprej prispela Bračičeva brigada in presenečena ugotovila, da Nemcev iz drugega obroča ni nikjer. V razvlečeni koloni so prečkali železnico, reko in cesto ter se proti poldnevu spet zbrali v Škalskih Cirkovcah.

 

Etapo sva začela pri Domu na Paškem Kozjaku (960 m; S 46.384418, V 15.188426), ki je bil 3. aprila še vedno zaprt. Od 28. avgusta 2024, ko sva tam končala 17. etapo, se ni nič spremenilo. Tudi izginulega žiga KT 18 še niso nadomestili z novim.

 

Od planinskega doma sva se tako kot Pot od Miklavža do Mikavža (njena markacija je planinski klobuk) spustila po asfaltni cesti, po kateri sva se pripeljala na izhodišče. Med nekaj hišami sva v 5 minutah pristala na sedlu Sedonce (931 m). Tam naju je kažipot za Visoko usmeril naravnost navzgor, kjer je cesta prešla v kolovoz. Ko je ta čez kakih 500 m zavil na travnik, sva ga kar na pamet zapustila levo v gozd. Vedela sva namreč, da je nekje v njem znamenje na kraju, kjer je 3. maja 1945 oče našel truplo svoje hčerke, komaj 18-letne partizanske kurirke Angelce Avberšek, ustreljene tik pred koncem vojne, 24. aprila 1945 (njen grob sva obiskala med 17. etapo). Ob robu gozda (S 46.37851, V 15.18858) sva zagledala lesen kažipot brez napisa, a je kazal samo smer, poti pa ni bilo. Iščoč znamenje, sva se spustila skoraj do dna gozda, tako da se je levo pod njim že pokazala hiša Strmec nad Dobrno 31. Med tavanjem sva naletela najprej na rdečo zvezdo in puščico navzdol, nato pa še na drugo zvezdo in črko A (S 46.37909, V 1518870). Prepričana, da A pomeni Angelca Avberšek, nisva odnehala in tako po več kot pol ure našla znamenje (ko sva po nekaj napačnih poskusih od tistega A krenila – gledano od zgoraj navzdol – desno, do spomenika z napisom Angelca Auberšek ni bilo več daleč: S 46.37896, V 15.18913).

Vrnila sva se na označeno pot po temenu travnatega hriba. Daleč na levi sva videla koničasto Basališče, pod katerim na enem od travnikov »domuje« Kajuh. Od kažipota k Angelci sva se v slabih 10 minutah povzpela na Visoko (991 m), ki sva ga spoznala že na Šaleški planinski poti. Na njem stoji spomenik preboju XIV. divizije skozi nemški obroč v dolino Pake. Po drugi strani sva se mimo kažipotov Štirinajste spustila levo na kolovoz, po katerem sva zavila desno v gozd, kjer so cveteli beli repuhi, lapuhi, tevje, trobentice, pljučniki. Kolovoz je bil strm, posut z vejami in ostrimi kamni, kot nalašč za moja kolena. V dobre četrt ure sva prispela k Jurku (Strmec nad Dobrno 4, 830 m). Na vpisni skrinjici Šaleške planinske poti pri kažipotih je pisalo tudi XIV, čeprav to ni kontrolna točka (KT) te poti. V tej skrinjici je tičal le vpisni zvezek, tista Poti od Miklavža do Miklavža pa je bila prazna.

Pri Jurku sva sestopila desno na makadamsko cesto, kjer je bilo še več kažipotov (za naju Škalske Cirkovce 2h 20min), nato pa sva zavila levo na asfaltno. Domačina, s katerima sva poklepetala, sta bila vesela pohvale, kako je pri njih lepo, priznala pa sta, da so od rok – kadar morajo po fasngo, se odpravijo kar s prikolico. Na razcepu cest (820 m) v gozdu slabih 10 minut od Jurka sva se spustila pa desnem kraku proti Paki pri Velenju. Kmalu sva prikorakala na plan pri prvih hišah lepo urejene vasi. Po 20 minutah sva se ustavila pri Travšku (Paški Kozjak 36; to ime je napisano na gospodarskem poslopju in na še nekaj kažipotih, na maPZS Travenšek, v vodniku Francija Horvata Po poteh XIV. divizije pa domačija ni omenjena). V zdaj prenovljeni, sicer pa isti hiši je bila 16. maja 1926 rojena Angela Avberšek, na kar spominja plošča na njihovem vrtu. Govorila sva z njenim nečakom.

 

 

Domačija pri Lešniku (Paški Kozjak 34), kakor piše na kažipotih (v vodniku Lesnik), dobrih 5 minut naprej se ponaša z gospodarskim poslopjem iz davnega leta 1874, na kar opozarja razlagalna tabla, posvečena kulturni dediščini. Obe domačiji spadata v zaselek Loke. V bližini stoji zanimivo razpelo. Tam sta bila planinska kažipota (651 m) in najin je kazal naprej po cesti (Škalske Cirkovce 1h 45min), na maPZS in Geopediji pa je pot Štirinajste narisana v levo, po kolovozu, ki seka cestni ovinek. Odločila sva se za kolovoz, ki naju je mimo počitniške hiše popeljal navzdol v gozd, kjer so cveteli navadni volčini in podlesne vetrnice. Kljub obledelim markacijam je bila pot zelo zaraščena, torej očitno res opuščena, le zadnji del, ki se je iztekel nazaj na cesto, je bil lepo prehoden. Tudi kažipoti (625 m) ob cesti nad Drenom (Paka pri Velenju 58) so bili postavljeni tako, kakor da te poti ni več.

 

Onstran ceste sva sledila markacijam čez blaten travnik. Z njegovega levega roba sva prestopila na kolovoz, ki naju je mimo Drena dobre četrt ure od Lešnika pri Turnšku (Paka pri Velenju 57) spet pripeljal na asfaltno cesto. Preden sva pri kažipotih (560 m, za naju Škalske Cirkovce 1h 25min) ob hiši 57b zavila levo navzdol, sva postala še pri spominski plošči pred leseno hiško brez številke nasproti odcepa. Tam so Nemci leta 1944 ubili neznanega borca XIV. divizije. Kažipotu za Škalske Cirkovce sva sledila navzdol proti gozdu, nato pa markaciji in puščici levo ob njem. Pri klavrni lopi sva se spustila v desno po slabem kolovozu, ki se je kmalu zožil v stezo. Ta naju je odložila na asfaltno cesto in nadaljevala sva desno po njej za kažipotom (Loka, 520 m) Škalske Cirkovce 1h 15min. Levo pod cesto je tekel potok Jesenik. Visoko pred seboj sva videla cerkev sv. Brikcija.

 

 

V kake četrt ure sva prispela v naslednji del Pake pri Velenju. Ob cesti je bilo vse zeleno čemaževih listov in cveteli so navadni repuhi. Še vedno ob Jeseniku, ki se je malo naprej izlil v Pako, ter čez Štrekno, Pako in cesto Velenje–Mislinja sva čez 5 minut prišla k spomeniku prehodu XIV. divizije čez Pako. S tamkajšnjega kažipota (Čujež, 432 m) sva izvedela, da je do Škalskih Cirkovc še uro hoda. Nadaljevala sva mimo Čuježevega gospodarskega poslopja (Paka pri Velenju 46). Zemljata steza se je strmo vzpenjala. Travnik, po katerem so cvetele vijolice in zajčje deteljice ter množice blagodišečih telohov, je bil prepreden s pašnimi ograjami. Zato sva morala dvakrat skozi leso, za drugo desno po prečni poti ali grapi, pred tretjo pa je najina stezica zavila desno. Dobre četrt ure nad spomenikom sva dosegla travnik, vrh katerega je stala hiša z anteno in čebelnjakom. S travnika sva takoj zavila ostro desno v grmovje. Na razcepu sva se držala desno, a se je brž izkazalo, da je dober tudi levi krak. Ob poti je bilo vse pisano vijolic, jetičnikov, marjetic.

 

 

Po slabih 10 minutah sva se znašla pri Matezlovi domačiji (Šenbric 44 – naselje se imenuje po cerkvi sv. Brikcija) in prečkala asfaltno cesto, ki priteče k njej. Nad domačijo sva se povzpela v gozd, iz katerega sva kakih 10 minut nad Matezlom izstopila pri novem Stropelovem kozolcu, namenjenem večjim piknikom. Ob asfaltni cesti nad njim sva si ogledala tablo kolesarskih poti Vodemla trails (Vodemla ali Skalni vrh je 780 m visok hrib nad Šenbricem), poleg nje pa sta bila planinska kažipota (Stropel, 652 m); do konca te etape je bilo še 25 minut. Nadaljevala sva desno po cesti mimo okrašenega razpela ter med velikimi modrimi zaplatami jetrnikov in celimi polji sončkov, kakor rada rečem lapuhom. Skozi Šmartinske Cirkovce sva prikorakala v Škalske. Na križišču s smerokazom nazaj Šenbric sva zavila levo mimo velike kmetije proti šoli in vrtcu.

 

Na šoli (Škalske Cirkovce 11) je v niši plošča sedmim žrtvam druge svetovne vojne. Nasproti cerkve sv. Ožbolta sva na hiši št. 8 našla žig KT 19. Vpisna knjiga je pričala, da obiskovalcev ni veliko: od 25. maja 2019 se nas je nabralo borih 26 (letos sva bila prva). Za malico sva si »izposodila« avtobusno postajo, v kateri sva lahko sedela v senci. Ni se bilo treba bati, da bova komu v napotje, saj avtobus vozi samo enkrat na dan, ob 6.56 v Velenje.

 

 

 

 

 

Nazaj pa malo po svoje

Vrnila sva se sprva po poti prihoda. Po dobrih 20 minutah sva se ustavila pri Stropelovem kozolcu, kjer sva zmotila pri delu starejšega možaka. Pa je bil vse prej kot nejevoljen, saj je bil sila zgovoren. Ni domačin, ampak se je priženil k Stropelovim. Še to sva izvedela, da je bil v mlajših letih (70 jih je že za njim) motorist in je prevozil marsikaj, tudi Dolomite in Grossglockner. Na kozolec – svoje delo – je upravičeno ponosen. Notranjost je opremljena za večje družbe, ki ga lahko najamejo.

 

 

Pri Matezlu čez kakih 5 minut sva zapustila jutranjo pot: zavila sva levo ob domačiji po neoznačenem kolovozu proti gozdu. Čeprav je bil kolovoz zelo ozek, so bile na njem traktorske sledi, ob njem smetišče, pod njim pa celo zarjavela in skrivljena avtomobilska lupina. Sčasoma se je zožil v stezo, obdano z deveterolistnimi konopnicami, mlečki in drugimi rožami. Napisi na drevesih so pričali, da ni čisto zapuščen. Po dobrih 25 minutah se je levo strmo navzgor odcepila označena pot na Stropnico. Zatem sva na desni zagledala kamnolom podjetja RGP. Čez 10 minut sva pristala na cesti Velenje–Mislinja, šla nekaj deset metrov desno po njej in jo nasproti doma krajanov prečkala. Po mostu čez Pako sva se povzpela proti omenjenemu kamnolomu. Po poldrugem kilometru zavite ceste, po kateri sva se zjutraj peljala na izhodišče, sva se dvignila nad kamnolom in kmalu za stražarskim mestom 5 opazila šele prvo markacijo. Po pol ure sva desno nad strmim travnikom uzrla kažipot, čez zvožen travnik sekala velik cestni ovinek, nato pa nad Blažičem (600 m, Paški Kozjak 51) čez kakih 5 minut "uradno" zapustila asfalt.

 

Po lesenih stopnicah sva se podala v strmino. Stopnice tam pridejo čisto prav, a so vsaj zame previsoke in zato prenaporne. Strma steza naju je skozi dva prehoda v ograjah čez dobrih 10 minut pripeljala do kolovoza, ki je bil zaprt zaradi živine. Čez več žic sva se pretaknila na asfaltno cesto, a jo po nekaj metrih v levo k sreči zapustila, sledeč kažipotu desno PAŠKI KOZJAK 45 min. Ozka stezica, ki je strmo vijugala med drevjem in množico jetrnikov, je sčasoma postala skalnata. Po 25 minutah se je strmina unesla, steza se je nekoliko razširila in kmalu so se pokazale hiše. Stopila sva na makadamsko cesto, ki naju je nasproti Paškega Kozjaka 56b brž pripeljala na asfaltno. Po njej sva šla desno navzgor in po 10 minutah mimo Klinca (št. 56). Čez 20 minut sva na Sedoncah zavila levo navzgor in bila v 5 minutah pri avtu.

 

Planinski dom pod Špikom je sameval. Kolesar, s katerim sva se dvakrat srečala na cesti (vmes sva midva seveda ubirala označene steze), je omenil tisto navado, da – če bi se srečali še tretjič – bi bilo lepo skupaj iti na pijačo v dom. In nekam otožno dodal: »Olge pa ni.« Žal. Že na prejšnji etapi sva naletela na sogovornico, ki se ji je tožilo po oskrbnici Doma na Paškem Kozjaku. Bo še kdaj oživel?