Od Brdc nad Dobrno
do Basališča (KT 17)

Preden sva 16.
etapo zaradi dolžine razdelila v dva dela, sva skušala najti kako prenočišče,
pa niti TIC Velenje niti TIC Dobrna nista vedela za nobeno možnost v tistem
koncu. Tako sva prejšnjikrat 16. etapo prehodila le do Brdc nad
Dobrno, 28. avgusta pa sva se do tja pripeljala in parkirala pri znamenju (S 46.367396, V 15.246399) v bližini
kažipota h grobu borcev XIV. divizije, ki sva ga že obiskala.

Gredoč proti
Nerodnu (Brdce nad Dobrno 15) sva šla mimo smerne tablice za Basališče, pri
Krivcu, kjer naju je pozdravil čuvaj Džoni, pa je bil na skali pred
gospodarskim poslopjem zraven markacije napis P.KOZJAK s puščico naprej.
Za domačijo se je asfalt končal. Poleg poti Štirinajste tam teče tudi Pot od
Miklavža do
Miklavža, pa ne tokrat ne prejšnjikrat zaradi tega ni bilo nič več
»prometa« – ves dan nisva srečala nobenega pohodnika. Makadamska cesta naju je mimo
majhnega peskokopa in nekaj časa po gozdu po slabe četrt ure pripeljala do
korita s pitno vodo, kjer se je najina pot nadaljevala desno mimo nepričakovano modernega lesenega objekta (vrtine
Brdce). Toda najprej sva šla naravnost, da bi poiskala domačijo Štravs (Brdce
nad Dobrno 19), tudi povezano s Štirinajsto.
Čedalje slabše ceste
in nato kolovoza mimo še enega peskokopa in transformatorske postaje ter pod dozdevno
opuščeno domačijo Pem od te domačije dalje na maPZS ni. Po dobrih 10 minutah se
je levo odcepila steza proti hišam, ki so se videle skozi drevje, midva pa sva ostala
na kolovozu. V minuti, dveh sva bila pri
Štravsu. Z leve je pritekla k domačiji
asfaltna cesta. Plošča na pročelju njihove
hiše je posvečena petim borcem, padlim 18. februarja 1944. Zgovorna gospodinja
nama je razkazala po starem obnovljeno notranjščino hiše (na nekem tramu sva
opazila letnico 1828) in naju hotela celo pogostiti, pa je bilo še
prezgodaj in tudi mudilo se nama je. Poučila naju je, da se kraj, kamor sva bila
namenjena zaradi še enega spomenika, imenuje Jance, ne Jamce, kaj šele Jamice, kot je označeno na nekaterih zemljevidih.
Pri smerni tablici « GROB
BORCEV XIV. DIVIZIJE nad domačijo sva zavila levo ob robu gozda, sprva
po travniku, ker je bila pot zaraščena, pri vodnem zajetju pa sva stopila nanjo.
Čeprav je gospodinja napovedala kolovoz, je bila bolj vlaka. Na neoznačenem
razcepu štirih poti sva jo ubrala ostro desno navzgor. Vzpon je bil
zelo strm. Na
kratki izravnavi se je desno odcepil zaraščen kolovoz, najina vlaka pa je vztrajala
navzgor, a le za kako minuto. Dobrih 10 minut nad Štravsom, sva zagledala
spomenik (S
46.37492, V 15.23557) na grobu dveh
borcev Štirinajste, ki sta prav tako padla 18. februarja 1944.
Od Štravsa sva se v četrt ure vrnila h koritu, kjer sva se odžejala. Zdaj
sva nadaljevala po poti XIV. divizije po drugi strani vrtine Brdce. Skozi gozd
in čez travnike naju je cesta prej kot v 10 minutah pripeljala k Tonaču (Brdce
nad Dobrno 21), kjer naju je kažipot (905 m) Basališče 1h 10min usmeril
levo. Nad gospodarskim poslopjem sta
naju pričakala zatravljen kolovoz in v
grmovju skrito opozorilo, da hodiva na lastno odgovornost (prestopila sva
visoko napet trak, k sreči ne električen). Pot je bila zelo kamnita. Kmalu sva zagledala
hiše, levo pod potjo pa so se na travniku s kalom pasle krave (spet je bilo treba
čez ograjo). Cveteli so ciklame in svečniki, sicer pa je bilo le malo rož.
Dobrih 10 minut od Tonača sva prispela k Juriju (zdaj Bračič, Brdce nad
Dobrno 22). Tudi na njihovi hiši je bila plošča borcu XIV. divizije, padlemu
16. februarja 1944, lastnik pa jo je po prenovi prestavil na sosednjo prav tako
prenovljeno zidano svinjsko kuhinjo. Gospodinja naju je povabila na bezgov sok,
piškote in flancate – vse domače – in naju na nadaljnji poti posvarila pred
sosedom Štrukljem, čez čigar svet da je »nevarno« hoditi.
Od
Jurija sva se povzpela po cesti proti razcepu in kažipotom (Daje, 990 m), kjer
sva zavila desno v smer Basališča. Nad travnato dolinico Daje sva se slabe
četrt ure od Jurija pri kažipotih (Brezen, 1035 m) pod domačijo Mágu (Brezen
14) držala levo in v 5 minutah prikorakala k Ortanu (pri hiši piše ARTAN – Založnik in tudi domači fant
od
nekdaj ve le za Artana), kjer so zraven stare hiše (Brezen 13) gradili novo. Na
stari je plošča v spomin na 18. februarja 1944 padlega partizana iz XIV.
divizije. Pod Spodnjim Jernejcem sva v 10 minutah prišla do Zgornjega Jernejca (Strmec
nad Dobrno 25, napis na hiši Arnejc – Bračič Ostrica) s ploščo v spomin na tri
ranjence, ki so jih
Nemci zverinsko pobili februarja 1944. Večina omenjenih
plošč je posvečenih pobitim ranjencem. Na Paškem Kozjaku namreč ni bilo
partizanske bolnišnice, zato so bile čete, okoli katerih je sovražnik stiskal
obroč, prisiljene težje ranjence puščati po kmetijah. Domačini so skoraj vse
izdali.


Po kolovozu desno od hiše sva prišla do lesenih smernih tablic za Ostrico in Paški
Kozjak, više pa do kažipotov (Zg. Jernejc, 1114 m). Od njih sva se povzpela
desno čez travnik strmo proti gozdu, kjer sva morala prestopiti trak, napet med
drevesi. Ko se je kolovoz kar končal, sva se držala desno. Še enkrat je bilo treba
čez žico,
nato pa po stezici vzporedno s pobočjem. Stezica se je znova razširila
v kolovoz, neudobno posut s kamni. Potem nama je pot zaprlo podrto drevje,
onstran njega pa sva kolovoz kmalu zapustila v desno. Čez 25 minut sva dosegla sedlo med vrhovoma Basališča s ščavjem do pasu in
kažipoti (Basališče, 1237 m). Desno je bilo le še 5 minut do višjega vzhodnega
vrha (1272 m).
Basališče je najvišja kontrolna točka (KT) te etape,
kjer sva si odtisnila žig KT 17. Vrh je označen z geodetskim kamnom. Razgleda
zaradi gozda nisva imela. Nad klopco pri vpisni skrinjici je plapolala zastava
občine Vitanje s tremi školjkami na grbu. Zdi se nenavadno za tak kraj, toda po
legendi je kotlino nekoč pokrivalo jezero, kar utegnejo dokazovati tudi
številni tam najdeni fosili. Kažipot VITANJE je kazal naprej na drugo
stran (po tisti poti je Jani pred leti že prišel tja gor). Ker sva združila dve etapi, sva bila
torej že na
izhodišču za naslednjo, a preden sva nadaljevala, sva imela še hud boj z
mravljami. Prebivalke tamkajšnjih številnih mravljišč so namreč »okupirale« najina nahrbtnika in
ko sva si ju znova oprtala, so se začele seliti na naju.
Od Basališča do
Doma na Paškem Kozjaku (KT 18)
Ko so Nemci ugotovili, da se je divizija
umaknila na Paški Kozjak, so zasnovali nov obkolitveni načrt. Manjše enote so
jo napadale z juga, da bi jo prisilile k umiku na sever, kjer so jo čakale
najmočnejše nemške sile. Partizansko vodstvo se je najprej odločilo, da se
ponoči 18. februarja poskusi prebiti vsaka brigada v svojo smer, tik pred
odhodom pa si je premislilo in so vse krenile na sever, s Šercerjevo kot
predhodnico. Pri Srednjem Doliču so trčile ob nemški obroč. Preboja so se
lotile premalo odločno, tako da so šele za dne v njem prebile kak kilometer
široko vrzel. Štab je menil, da je to premalo, da bi skoznjo prišla celotna
divizija. Nemci so omahovanje izkoristili in vrzel zakrpali. Tako se je skoznjo
izmuznilo le slabih dvesto borcev štirih bataljonov (2. in 3. Šercerjeve
brigade, 3. Tomšičeve ter 1. Bračičeve). Glavnina – šest bataljonov, štab in
ranjenci – so se prek Basališča vrnili na Brdce nad Dobrno.
Z vrha sva sestopila
nazaj na sedlo in sledila
kažipotu Ostrica 25min, Paški Kozjak 1h 40min po grebenu proti zahodu.
Med prebijanjem skozi ščavje so naju spotikali kamni in skale. Čez slabe četrt
ure sva stopila na drugi vrh Basališča. Tik
za njim je bila nekdaj na skalo (S 46.39047, V 15.23390) pritrjena marmorna plošča v
spomin na tri
padle partizane XIV. divizije. Leta 2016 so jo neznanci uničili. Pet let
kasneje jo je Oto Gradišnik nadomestil z leseno s podobnim besedilom, a je že
čez pol leta izginila tudi ta. Od drugega vrha dalje je bil greben precej
skalnat. Za nekaj časa sva ga zapustila po kolovozu v levo, a se spet vrnila nanj
in poslej je bil širši.
Slabih 20 minut pod drugim vrhom sva zagledala obsežno travnato planoto
Ostrico, znano po rastišču arnike. Prestopila sva ograjo ter čez 5 minut pri preži in smernih
tablicah stopila na travnik. Spustila sva se k mogočnemu drevesu, pod katerega
sta vabili miza in klop. V dobrih 10 minutah sva prišla do kažipotov (Ostrica,
1140 m; za
naju Planinski dom 1h 15min) na drugem koncu travnika, zlezla
čez ograjo v gozd in se vrnila na greben. Vijugala sva gor in dol po njegovih
neizrazitih skalnatih vršičih. Nekaj mest je bilo rahlo izpostavljenih, včasih
je bilo treba malo poplezati. Pri največji skali naj bi bil vrh Ostrice (1182
m). Toda po spustu sva se ponovno povzpela in morda je bila najvišja točka šele
tam. 

Po dobrih 5 minutah sva zapustila gozd pri kažipotih (Sv. Jošt, 1080 m), kapelici
in pokopališču. Dan ni bil posebno radodaren z rožami, zato me je še bolj razveselilo
precejšnje rastišče smetlik. Ustavila sva se na pokopališču, ki spada v Strmec
nad Dobrno. Tam sta med drugim groba treh neznanih partizanov in zverinsko ubite
partizanske kurirke Angelce Avberšek. Cerkev sv. Jošta (včasih se je tudi vas Paški Kozjak imenovala
Sv. Jošt na Kozjaku) je malo naprej,
ob njej pa še nekdanja osnovna šola. To so zaradi premalo učencev leta 2009
zaprli ter v njej uredili socialno-varstveni zavod za osebe z motnjami v
duševnem in telesnem razvoju. Od leta 2023 tudi ta ne deluje več. V škarpo pri
stavbi je vzidan spomenik bojem XIV. divizije za Paški Kozjak, ki je zdaj še bolj zaraščen kot prejšnjikrat. Nekdaj je stal nad kapelo ob cerkvi, a ga je dal župnik
preseliti.
Vrnila sva se k pokopališču in se nasproti mrliške vežice spustila po
kamnitih stopnicah na razdrapan kolovoz, po njem pa na makadamsko cesto, ki je
kmalu postala asfaltna. Po njej sva v četrt ure prispela k Planinskemu domu na
Paškem Kozjaku (Paški Kozjak 61, 960 m). Zanj so skrbeli velenjski planinci, a je
zaradi
dotrajanosti že od konca leta 2019 zaprt. Odkar sva bila nazadnje tam, so
zaprli še dostop do lesenega nadstreška onstran ceste, kjer so nekdaj hranili
žige, tudi KT 18 poti XIV. divizije. Zdaj je vpisna skrinjica na
drogu s kažipoti pri domu, čeprav je na njem še vedno stari napis. Žiga KT 18 pa v njej ni bilo (nekdo ga je odščipnil z
verižice), zato sva uporabila žig planinskega doma.
Vrnitev mimo
Kajuhovega gaja
Še enkrat sva se
vrnila k pokopališču, kjer sva se pogovarjala z domačinko in domačinom. Ona se
je spominjala gospe Olge, ki je dolga leta skrbela za zdaj
zaprti planinski
dom, kot zelo dobre oskrbnice. Oba sta se zgrozila ob misli, da greva še peš na
Brdce. Ko sva povedala, da bi se rada ognila ponavljanju dolgega grebena
Paškega Kozjaka in se vrnila mimo Kajuhovega gaja, je ona vztrajala, da naju
zapelje kaka 2 km po makadamski cesti proti Juriju do odcepa lovske steze pred
Žgankom, da ne bi tolkla ceste in za povrh še zgrešila slabo opaznega odcepa.
Prijazno ponudbo sva sprejela. Cesta se
je spustila najprej do Krištana (Strmec nad Dobrno 17), dobrih 100 m pred
Flerjanom in Žgankom (Strmec nad Dobrno 23 in 24) pa smo se ustavili pri odcepu
neoznačene lovske stezice (S 46.38437, V 15.22000). Morala sva priznati,
da ga sama najverjetneje ne bi opazila. Hvaležno sva ji pomahala v slovo in se
podala v breg.

Po nekaj metrih je stezica postala čisto lepo sledljiva. V dveh dolgih
okljukih sva se povzpela na Ostrico z zahodne strani.
Nanjo sva stopila čez leso, nato pa prestopila še žičnato ograjo in zagledala
Kajuhov gaj (1155 m). Pol ure nad cesto sva bila že pri njem. Na robu obsežnih travnikov
ga je leta 2009 postavil Oto Gradišnik. To je skromno zavetišče z leseno
nadstrešnico, mizo,
klopmi, kuriščem za žar in čudaškim šotorom, vse skupaj
posvečeno spominu na Kajuha in pohod XIV. divizije. V številne lesene plošče so
vrezani verzi in druga spominska besedila, vpisna knjiga pa je polna navdušenja
in pohval.
Od gaja sva se sprehodila po kolovozu pod prežo, po kateri sva prišli zjutraj iz gozda. Odpela
sva električnega pastirja in na drugi strani je bila trava tako temeljito
pokošena, da je kolovoz kar »izginil«. Na obeh straneh so zeleneli smrekovi
gozdovi, sredi travnika pa je stala visoka smreka s skrito prežo. Pri Zgornjem Jernejcu, skoraj
40 minut od Kajuhovega gaja, sva zašpilila klobaso in se znova pridružila poti
XIV. divizije. Pri Juriju čez 25 minut smo se tudi tokrat zaklepetali in
gospodinja naju je obdarila s steklenico odličnega domačega bezgovega soka. Prej
kot v pol ure sva bila že pri avtu, zadovoljna, da so nama vračanje olajšali in
polepšali nepričakovani »taksi«, Kajuhov gaj in sladki bezgovec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar