10 december, 2024

Po poti XIV. divizije – drugi del 16. etape in 17. etapa


Od Brdc nad Dobrno do Basališča (KT 17)

Preden sva 16. etapo zaradi dolžine razdelila v dva dela, sva skušala najti kako prenočišče, pa niti TIC Velenje niti TIC Dobrna nista vedela za nobeno možnost v tistem koncu. Tako sva prejšnjikrat 16. etapo prehodila le do Brdc nad Dobrno, 28. avgusta pa sva se do tja pripeljala in parkirala pri znamenju (S 46.367396, V 15.246399) v bližini kažipota h grobu borcev XIV. divizije, ki sva ga že obiskala.
 

 

Gredoč proti Nerodnu (Brdce nad Dobrno 15) sva šla mimo smerne tablice za Basališče, pri Krivcu, kjer naju je pozdravil čuvaj Džoni, pa je bil na skali pred gospodarskim poslopjem zraven markacije napis P.KOZJAK s puščico naprej. Za domačijo se je asfalt končal. Poleg poti Štirinajste tam teče tudi Pot od Miklavža do Miklavža, pa ne tokrat ne prejšnjikrat zaradi tega ni bilo nič več »prometa« – ves dan nisva srečala nobenega pohodnika. Makadamska cesta naju je mimo majhnega peskokopa in nekaj časa po gozdu po slabe četrt ure pripeljala do korita s pitno vodo, kjer se je najina pot nadaljevala desno mimo nepričakovano modernega lesenega objekta (vrtine Brdce). Toda najprej sva šla naravnost, da bi poiskala domačijo Štravs (Brdce nad Dobrno 19), tudi povezano s Štirinajsto.


 

Čedalje slabše ceste in nato kolovoza mimo še enega peskokopa in transformatorske postaje ter pod dozdevno opuščeno domačijo Pem od te domačije dalje na maPZS ni. Po dobrih 10 minutah se je levo odcepila steza proti hišam, ki so se videle skozi drevje, midva pa sva ostala na kolovozu. V minuti, dveh sva bila pri Štravsu. Z leve je pritekla k domačiji asfaltna cesta. Plošča na pročelju njihove hiše je posvečena petim borcem, padlim 18. februarja 1944. Zgovorna gospodinja nama je razkazala po starem obnovljeno notranjščino hiše (na nekem tramu sva opazila letnico 1828) in naju hotela celo pogostiti, pa je bilo še prezgodaj in tudi mudilo se nama je. Poučila naju je, da se kraj, kamor sva bila namenjena zaradi še enega spomenika, imenuje Jance, ne Jamce, kaj šele Jamice, kot je označeno na nekaterih zemljevidih.

 

Pri smerni tablici « GROB BORCEV XIV. DIVIZIJE nad domačijo sva zavila levo ob robu gozda, sprva po travniku, ker je bila pot zaraščena, pri vodnem zajetju pa sva stopila nanjo. Čeprav je gospodinja napovedala kolovoz, je bila bolj vlaka. Na neoznačenem razcepu štirih poti sva jo ubrala ostro desno navzgor. Vzpon je bil zelo strm. Na kratki izravnavi se je desno odcepil zaraščen kolovoz, najina vlaka pa je vztrajala navzgor, a le za kako minuto. Dobrih 10 minut nad Štravsom, sva zagledala spomenik (S 46.37492, V 15.23557) na grobu dveh borcev Štirinajste, ki sta prav tako padla 18. februarja 1944.
 
 



Od Štravsa sva se v četrt ure vrnila h koritu, kjer sva se odžejala. Zdaj sva nadaljevala po poti XIV. divizije po drugi strani vrtine Brdce. Skozi gozd in čez travnike naju je cesta prej kot v 10 minutah pripeljala k Tonaču (Brdce nad Dobrno 21), kjer naju je kažipot (905 m) Basališče 1h 10min usmeril levo. Nad gospodarskim poslopjem sta naju pričakala zatravljen kolovoz in v grmovju skrito opozorilo, da hodiva na lastno odgovornost (prestopila sva visoko napet trak, k sreči ne električen). Pot je bila zelo kamnita. Kmalu sva zagledala hiše, levo pod potjo pa so se na travniku s kalom pasle krave (spet je bilo treba čez ograjo). Cveteli so ciklame in svečniki, sicer pa je bilo le malo rož.




Dobrih 10 minut od Tonača sva prispela k Juriju (zdaj Bračič, Brdce nad Dobrno 22). Tudi na njihovi hiši je bila plošča borcu XIV. divizije, padlemu 16. februarja 1944, lastnik pa jo je po prenovi prestavil na sosednjo prav tako prenovljeno zidano svinjsko kuhinjo. Gospodinja naju je povabila na bezgov sok, piškote in flancate – vse domače – in naju na nadaljnji poti posvarila pred sosedom Štrukljem, čez čigar svet da je »nevarno« hoditi.
 
 
 
Od Jurija sva se povzpela po cesti proti razcepu in kažipotom (Daje, 990 m), kjer sva zavila desno v smer Basališča. Nad travnato dolinico Daje sva se slabe četrt ure od Jurija pri kažipotih (Brezen, 1035 m) pod domačijo Mágu (Brezen 14) držala levo in v 5 minutah prikorakala k Ortanu (pri hiši piše ARTAN – Založnik in tudi domači fant od nekdaj ve le za Artana), kjer so zraven stare hiše (Brezen 13) gradili novo. Na stari je plošča v spomin na 18. februarja 1944 padlega partizana iz XIV. divizije. Pod Spodnjim Jernejcem sva v 10 minutah prišla do Zgornjega Jernejca (Strmec nad Dobrno 25, napis na hiši Arnejc – Bračič Ostrica) s ploščo v spomin na tri ranjence, ki so jih Nemci zverinsko pobili februarja 1944. Večina omenjenih plošč je posvečenih pobitim ranjencem. Na Paškem Kozjaku namreč ni bilo partizanske bolnišnice, zato so bile čete, okoli katerih je sovražnik stiskal obroč, prisiljene težje ranjence puščati po kmetijah. Domačini so skoraj vse izdali.
 




 


 
 





Po kolovozu desno od hiše sva prišla do lesenih smernih tablic za Ostrico in Paški Kozjak, više pa do kažipotov (Zg. Jernejc, 1114 m). Od njih sva se povzpela desno čez travnik strmo proti gozdu, kjer sva morala prestopiti trak, napet med drevesi. Ko se je kolovoz kar končal, sva se držala desno. Še enkrat je bilo treba čez žico, nato pa po stezici vzporedno s pobočjem. Stezica se je znova razširila v kolovoz, neudobno posut s kamni. Potem nama je pot zaprlo podrto drevje, onstran njega pa sva kolovoz kmalu zapustila v desno. Čez 25 minut sva dosegla sedlo med vrhovoma Basališča s ščavjem do pasu in kažipoti (Basališče, 1237 m). Desno je bilo le še 5 minut do višjega vzhodnega vrha (1272 m).

 

 
 
 
Basališče je najvišja kontrolna točka (KT) te etape, kjer sva si odtisnila žig KT 17. Vrh je označen z geodetskim kamnom. Razgleda zaradi gozda nisva imela. Nad klopco pri vpisni skrinjici je plapolala zastava občine Vitanje s tremi školjkami na grbu. Zdi se nenavadno za tak kraj, toda po legendi je kotlino nekoč pokrivalo jezero, kar utegnejo dokazovati tudi številni tam najdeni fosili. Kažipot VITANJE je kazal naprej na drugo stran (po tisti poti je Jani pred leti že prišel tja gor). Ker sva združila dve etapi, sva bila
torej že na izhodišču za naslednjo, a preden sva nadaljevala, sva imela še hud boj z mravljami. Prebivalke tamkajšnjih številnih mravljišč so namreč »okupirale« najina nahrbtnika in ko sva si ju znova oprtala, so se začele seliti na naju.
 



Od Basališča do Doma na Paškem Kozjaku (KT 18)

Ko so Nemci ugotovili, da se je divizija umaknila na Paški Kozjak, so zasnovali nov obkolitveni načrt. Manjše enote so jo napadale z juga, da bi jo prisilile k umiku na sever, kjer so jo čakale najmočnejše nemške sile. Partizansko vodstvo se je najprej odločilo, da se ponoči 18. februarja poskusi prebiti vsaka brigada v svojo smer, tik pred odhodom pa si je premislilo in so vse krenile na sever, s Šercerjevo kot predhodnico. Pri Srednjem Doliču so trčile ob nemški obroč. Preboja so se lotile premalo odločno, tako da so šele za dne v njem prebile kak kilometer široko vrzel. Štab je menil, da je to premalo, da bi skoznjo prišla celotna divizija. Nemci so omahovanje izkoristili in vrzel zakrpali. Tako se je skoznjo izmuznilo le slabih dvesto borcev štirih bataljonov (2. in 3. Šercerjeve brigade, 3. Tomšičeve ter 1. Bračičeve). Glavnina – šest bataljonov, štab in ranjenci – so se prek Basališča vrnili na Brdce nad Dobrno.

 

Z vrha sva sestopila nazaj na sedlo in sledila kažipotu Ostrica 25min, Paški Kozjak 1h 40min po grebenu proti zahodu. Med prebijanjem skozi ščavje so naju spotikali kamni in skale. Čez slabe četrt ure sva stopila na drugi vrh Basališča. Tik za njim je bila nekdaj na skalo (S 46.39047, V 15.23390) pritrjena marmorna plošča v spomin na tri padle partizane XIV. divizije. Leta 2016 so jo neznanci uničili. Pet let kasneje jo je Oto Gradišnik nadomestil z leseno s podobnim besedilom, a je že čez pol leta izginila tudi ta. Od drugega vrha dalje je bil greben precej skalnat. Za nekaj časa sva ga zapustila po kolovozu v levo, a se spet vrnila nanj in poslej je bil širši.




 

Slabih 20 minut pod drugim vrhom sva zagledala obsežno travnato planoto Ostrico, znano po rastišču arnike. Prestopila sva ograjo ter čez 5 minut pri preži in smernih tablicah stopila na travnik. Spustila sva se k mogočnemu drevesu, pod katerega sta vabili miza in klop. V dobrih 10 minutah sva prišla do kažipotov (Ostrica, 1140 m; za naju Planinski dom 1h 15min) na drugem koncu travnika, zlezla čez ograjo v gozd in se vrnila na greben. Vijugala sva gor in dol po njegovih neizrazitih skalnatih vršičih. Nekaj mest je bilo rahlo izpostavljenih, včasih je bilo treba malo poplezati. Pri največji skali naj bi bil vrh Ostrice (1182 m). Toda po spustu sva se ponovno povzpela in morda je bila najvišja točka šele tam.
 



 

Po dobrih 5 minutah sva zapustila gozd pri kažipotih (Sv. Jošt, 1080 m), kapelici in pokopališču. Dan ni bil posebno radodaren z rožami, zato me je še bolj razveselilo precejšnje rastišče smetlik. Ustavila sva se na pokopališču, ki spada v Strmec nad Dobrno. Tam sta med drugim groba treh neznanih partizanov in zverinsko ubite partizanske kurirke Angelce Avberšek. Cerkev sv. Jošta (včasih se je tudi vas Paški Kozjak imenovala Sv. Jošt na Kozjaku) je malo naprej, ob njej pa še nekdanja osnovna šola. To so zaradi premalo učencev leta 2009 zaprli ter v njej uredili socialno-varstveni zavod za osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Od leta 2023 tudi ta ne deluje več. V škarpo pri stavbi je vzidan spomenik bojem XIV. divizije za Paški Kozjak, ki je zdaj še bolj zaraščen kot prejšnjikrat. Nekdaj je stal nad kapelo ob cerkvi, a ga je dal župnik preseliti.



 

 

Vrnila sva se k pokopališču in se nasproti mrliške vežice spustila po kamnitih stopnicah na razdrapan kolovoz, po njem pa na makadamsko cesto, ki je kmalu postala asfaltna. Po njej sva v četrt ure prispela k Planinskemu domu na Paškem Kozjaku (Paški Kozjak 61, 960 m). Zanj so skrbeli velenjski planinci, a je zaradi
dotrajanosti že od konca leta 2019 zaprt. Odkar sva bila nazadnje tam, so zaprli še dostop do lesenega nadstreška onstran ceste, kjer so nekdaj hranili žige, tudi KT 18 poti XIV. divizije. Zdaj je vpisna skrinjica na drogu s kažipoti pri domu, čeprav je na njem še vedno stari napis. Žiga KT 18 pa v njej ni bilo (nekdo ga je odščipnil z verižice), zato sva uporabila žig planinskega doma.



 

Vrnitev mimo Kajuhovega gaja

Še enkrat sva se vrnila k pokopališču, kjer sva se pogovarjala z domačinko in domačinom. Ona se je spominjala gospe Olge, ki je dolga leta skrbela za zdaj zaprti planinski dom, kot zelo dobre oskrbnice. Oba sta se zgrozila ob misli, da greva še peš na Brdce. Ko sva povedala, da bi se rada ognila ponavljanju dolgega grebena Paškega Kozjaka in se vrnila mimo Kajuhovega gaja, je ona vztrajala, da naju zapelje kaka 2 km po makadamski cesti proti Juriju do odcepa lovske steze pred Žgankom, da ne bi tolkla ceste in za povrh še zgrešila slabo opaznega odcepa. Prijazno ponudbo sva sprejela. Cesta se je spustila najprej do Krištana (Strmec nad Dobrno 17), dobrih 100 m pred Flerjanom in Žgankom (Strmec nad Dobrno 23 in 24) pa smo se ustavili pri odcepu neoznačene lovske stezice (S 46.38437, V 15.22000). Morala sva priznati, da ga sama najverjetneje ne bi opazila. Hvaležno sva ji pomahala v slovo in se podala v breg.

 

 

Po nekaj metrih je stezica postala čisto lepo sledljiva. V dveh dolgih okljukih sva se povzpela na Ostrico z zahodne strani. Nanjo sva stopila čez leso, nato pa prestopila še žičnato ograjo in zagledala Kajuhov gaj (1155 m). Pol ure nad cesto sva bila že pri njem. Na robu obsežnih travnikov ga je leta 2009 postavil Oto Gradišnik. To je skromno zavetišče z leseno nadstrešnico, mizo, klopmi, kuriščem za žar in čudaškim šotorom, vse skupaj posvečeno spominu na Kajuha in pohod XIV. divizije. V številne lesene plošče so vrezani verzi in druga spominska besedila, vpisna knjiga pa je polna navdušenja in pohval.








Od gaja sva se sprehodila po kolovozu pod prežo, po kateri sva prišli zjutraj iz gozda. Odpela sva električnega pastirja in na drugi strani je bila trava tako temeljito pokošena, da je kolovoz kar »izginil«. Na obeh straneh so zeleneli smrekovi gozdovi, sredi travnika pa je stala visoka smreka s skrito prežo. Pri Zgornjem Jernejcu, skoraj 40 minut od Kajuhovega gaja, sva zašpilila klobaso in se znova pridružila poti XIV. divizije. Pri Juriju čez 25 minut smo se tudi tokrat zaklepetali in gospodinja naju je obdarila s steklenico odličnega domačega bezgovega soka. Prej kot v pol ure sva bila že pri avtu, zadovoljna, da so nama vračanje olajšali in polepšali nepričakovani »taksi«, Kajuhov gaj in sladki bezgovec.

Ni komentarjev: