Že od 21. etape Poti XIV. divizije sva (se) spraševala, kaj in kje je Fergunov vrh, pa nisva
našla zanesljivega odgovora. Za pomoč sva zaprosila Staneta iz Velenja, ki sva
ga spoznala kot sodelavca spletišča Partizanski spomeniki in dobrega poznavalca šaleško-mislinjskega območja.
O tamkajšnjih partizanskih spomenikih je napisal knjižico Razbor med NOB. Vodnik po
šaleško-mislinjskem okrožju iz leta 2024 (obstaja tudi spletna različica).
Med 22. etapo
so pri Rdečniku pohvalili njegovo zamisel in izvedbo postavljanja spominskih
tabel na krajih, pomembnih za partizanski boj, kakršni sva tisti dan videla pri
njih in bližnjem Spodnjem Kuneju. Zato sva si obetala Stanetovo pomoč tudi pri
iskanju nekaterih izmed teh tabel. Tako naju je 3. maja odpeljal k svoji desni
roki pri tem projektu Ivanu izpod Graške gore in skupaj smo se podali na pot.
Fergunov ali Anžejev vrh

Ivanova panda nas je najprej odložila ob gozdni cesti pod
Arnežnikom, kjer sva midva sestopila nanjo na koncu 22. etape Poti XIV.
divizije. Stane je zaradi težav z zdravjem počakal tam, Ivan pa naju je povedel
po strmem kolovozu mimo kažipotov na 730 m. Ob gozdu, tik preden smo stopili na
razgleden travnat hrbet in se spustili na drugo stran, nama je povedal, da je
tam nekoč stala bajta, ki bi bila lahko dala Fergunovemu vrhu ime (s precej
domišljije morda lahko vidimo njene ostanke), in da se tistemu »hribčku« reče
Fergunovo. Tam je domoval Ánžejev najemnik (to območje še danes pripada veliki
Anžejevi kmetiji). Partizanska literatura tamkajšnje položaje sicer imenuje
Fergunov vrh, vendar sodobni zemljevidi tega imena ne poznajo, ampak hrib, na
katerem so potekali najhujši boji, imenujejo Anžejev vrh. Spustili smo se na
križišče in
se povzpeli po kolovozu naravnost navzgor na Anžejev vrh. Ko smo
dosegli najvišjo točko, se je Ivan vrnil k avtu po Staneta, midva pa sva zavila
s kolovoza desno proti vrhu (približno 820 m) in ga dosegla v minuti, dveh (kake
četrt ure od izhodišča). Ni bil označen, le na nekem drevesu sva opazila
ostanek rdeče oznake, morda gozdarske. Z vrha sva se v kakih 5 minutah spustila
na Anžejeve trate, kjer sva pri spomeniku Štirinajsti diviziji počakala svoja
vodnika. Nato sta naju odpeljala še k trem spominskim tablam, ki bi jih sama
težko našla, če sploh.
Kurirska postaja VS 1-1
Pod Anžejevimi tratami nas je čakal avto in Ivan nas je
odpeljal na Strgarjevo sedlo, kjer smo zapeljali na asfaltno cesto proti
Rdečniku. Z nje smo zavili na prvem odcepu levo proti R(e)štovniku (Spodnji
Razbor 67) in mimo njega skozi gozd ter parkirali na travnatem R(e)štovnikovem
vrhu. Obakraj travnika sta stali lovski preži.
Pod manj opazno levo, skrito v
drevesu, na Oferskem robu, visoko nad katerim sem prepoznala Vrhornikovo
domačijo, se je v gozd spustil zatravljen kolovoz. Zavil je nazaj proti preži in
ko smo prišli podnjo, smo sestopili nekaj korakov z njega ter po dobrih 5 minutah
našli izkop za zemljanko in znamenje za kurirsko postajo VS 1-1 (S 46.43848, V
15.06165). Vzpostavila jo je XIV. divizija po prihodu na Štajersko.
Drugi Kristlov bunker
Po dovozni cesti k R(e)štovniku smo se vrnili 270 m in
parkirali ob ostrem desnem ovinku. Z njega se proti zahodu
odcepita dva kolovoza. Izbrali smo spodnjega (levega), ki vodi v Br(e)žnijo čez
moker in blaten svet. Na kolovozu so ležala podrta drevesa, del ga je odnesel
plaz. Prebili smo
se do mesta, kjer je moral kolovoz zaradi potočka zaviti levo
navzdol. Od tam smo se povzpeli desno v zaraščeno brezpotje in čez 15 m pred
skalno votlinico zagledali precej skrito leseno znamenje za drugi bunker Toneta
Ulriha - Kristla (slabih 15 minut od ovinka; S 46.44337, V 15.05713), enega
prvih organizatorjev odpora na šaleško-mislinjskem območju.
Bunker 3. brigade VDV
Vrnili smo se na asfaltno slemensko cesto proti
Strgarjevemu sedlu. Z nje smo zavili levo proti domačijam Gašper, Anželak in
Pintar, med katerimi teče meja med Spodnjim Razborjem in Podgorjem. Čez kakih
750 m smo se ustavili pri Cokanovi počitniški hišici (Spodnji Razbor 26a).
Nikogar ni bilo v njej in na deščici, pritrjeni
na drevo, je pisalo Smo vas
veseli!, zato sem imela nekoliko manj slabo vest, da vdiramo na zasebno
posest. Stane nas je počakal kar tam, midva pa sva sledila Ivanu levo od hišice
po strmi vlaki v severno pobočje Rdečkega vrha. Kakih 200 m više jo je prečkala
druga vlaka, ki je Ivan še ni poznal. Zavili smo levo nanjo in po 50 m (dobrih
5 minut od vikenda) zagledali pod njo leseno znamenje za bunker 3. brigade
Vojske državne varnosti (S 46.45129, V 15.06245).



Preden smo se razšli, smo se na Ivanovo
pobudo zapeljali še k Rdečniku. Čeprav so imeli polno hišo gostov, so bili zelo
gostoljubni, celo z domačo govejo juho in domačim jabolčnim sokom so nam
postregli na svoj račun. Bilo je očitno, da cenijo Stanetovo in Ivanovo delo.
Izvedeli smo še, da je nova vlaka nad bunkerjem VDV njihovo delo. Tako je bilo
naše »partizansko srečanje« končano – izvedela in videla sva marsikaj novega.
Grob Franca Zagožna in prvi Kristlov bunker
Zadnja tamkajšnja domačija,
zaznamovana s partizansko dediščino, je Rožejeva (tudi Rožijeva, Spodnji Razbor
37). To sva obiskala že sama na koncu 22. etape Poti XIV. divizije. Pri Zgornjem Kuneju (Spodnji
Razbor 34) sva zavila navzdol po strmi asfaltni cesti proti Rožeju. Spust se je
po 650 m končal pri vodnem zbiralniku, nato sva se začela spet vzpenjati, sprva
manj strmo, na koncu pa kar precej. V slabih 20 minutah sva prispela k Rožeju.
Mlajši moški naju je popeljal do groba Franca Zagožna - Marijana, ranjenega
borca Pohorskega bataljona, ki je tam umrl na silvestrovo 1942. Na grobu ob
vrtu zadaj pod domačijo je tudi lesena tabla v borčev spomin.

V 5 minutah sva se vrnila k zbiralniku in zavila desno na kolovoz
(S 46.44422, V 15.04720) navzdol proti umetnemu jezercu. Kakih 30 m pod njim
sva pri obrezanem rogovilastem drevescu zavila levo v gozd do potoka. Pri treh
javorjih (sicer so prevladovale smreke) sva ga prestopila in na drugi strani
zagledala
leseno tablo v spomin na Tehniko pri Roži. To je bil prvi Kristlov bunker (S 46.44347, V 15.04711), kjer je ta skupaj
s Francem Zalaznikom - Leonom tudi tiskal partizansko gradivo. Te spominske
table prav tako ne bi bila našla brez Stanetove pomoči (po telefonu) in pomoči
mladega Rožeja, ki naju je opazoval od domačije tam zgoraj in naju na ves glas
usmerjal.
Ampak Stanetovih in Ivanovih
spominskih tabel s tem še ni konec ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar