08 maj, 2025

Fergunov vrh in druge partizanske zgodbe

Že od 21. etape Poti XIV. divizije sva (se) spraševala, kaj in kje je Fergunov vrh, pa nisva našla zanesljivega odgovora. Za pomoč sva zaprosila Staneta iz Velenja, ki sva ga spoznala kot sodelavca spletišča Partizanski spomeniki in dobrega poznavalca šaleško-mislinjskega območja. O tamkajšnjih partizanskih spomenikih je napisal knjižico Razbor med NOB. Vodnik po šaleško-mislinjskem okrožju iz leta 2024 (obstaja tudi spletna različica). Med 22. etapo so pri Rdečniku pohvalili njegovo zamisel in izvedbo postavljanja spominskih tabel na krajih, pomembnih za partizanski boj, kakršni sva tisti dan videla pri njih in bližnjem Spodnjem Kuneju. Zato sva si obetala Stanetovo pomoč tudi pri iskanju nekaterih izmed teh tabel. Tako naju je 3. maja odpeljal k svoji desni roki pri tem projektu Ivanu izpod Graške gore in skupaj smo se podali na pot.

 

Fergunov ali Anžejev vrh












Ivanova panda nas je najprej odložila ob gozdni cesti pod Arnežnikom, kjer sva midva sestopila nanjo na koncu 22. etape Poti XIV. divizije. Stane je zaradi težav z zdravjem počakal tam, Ivan pa naju je povedel po strmem kolovozu mimo kažipotov na 730 m. Ob gozdu, tik preden smo stopili na razgleden travnat hrbet in se spustili na drugo stran, nama je povedal, da je tam nekoč stala bajta, ki bi bila lahko dala Fergunovemu vrhu ime (s precej domišljije morda lahko vidimo njene ostanke), in da se tistemu »hribčku« reče Fergunovo. Tam je domoval Ánžejev najemnik (to območje še danes pripada veliki Anžejevi kmetiji). Partizanska literatura tamkajšnje položaje sicer imenuje Fergunov vrh, vendar sodobni zemljevidi tega imena ne poznajo, ampak hrib, na katerem so potekali najhujši boji, imenujejo Anžejev vrh. Spustili smo se na križišče in se povzpeli po kolovozu naravnost navzgor na Anžejev vrh. Ko smo dosegli najvišjo točko, se je Ivan vrnil k avtu po Staneta, midva pa sva zavila s kolovoza desno proti vrhu (približno 820 m) in ga dosegla v minuti, dveh (kake četrt ure od izhodišča). Ni bil označen, le na nekem drevesu sva opazila ostanek rdeče oznake, morda gozdarske. Z vrha sva se v kakih 5 minutah spustila na Anžejeve trate, kjer sva pri spomeniku Štirinajsti diviziji počakala svoja vodnika. Nato sta naju odpeljala še k trem spominskim tablam, ki bi jih sama težko našla, če sploh.


Kurirska postaja VS 1-1

Pod Anžejevimi tratami nas je čakal avto in Ivan nas je odpeljal na Strgarjevo sedlo, kjer smo zapeljali na asfaltno cesto proti Rdečniku. Z nje smo zavili na prvem odcepu levo proti R(e)štovniku (Spodnji Razbor 67) in mimo njega skozi gozd ter parkirali na travnatem R(e)štovnikovem vrhu. Obakraj travnika sta stali lovski preži.
Pod manj opazno levo, skrito v drevesu, na Oferskem robu, visoko nad katerim sem prepoznala Vrhornikovo domačijo, se je v gozd spustil zatravljen kolovoz. Zavil je nazaj proti preži in ko smo prišli podnjo, smo sestopili nekaj korakov z njega ter po dobrih 5 minutah našli izkop za zemljanko in znamenje za kurirsko postajo VS 1-1 (S 46.43848, V 15.06165). Vzpostavila jo je XIV. divizija po prihodu na Štajersko.



Drugi Kristlov bunker

Po dovozni cesti k R(e)štovniku smo se vrnili 270 m in parkirali ob ostrem desnem ovinku. Z njega se proti zahodu odcepita dva kolovoza. Izbrali smo spodnjega (levega), ki vodi v Br(e)žnijo čez moker in blaten svet. Na kolovozu so ležala podrta drevesa, del ga je odnesel plaz. Prebili smo
se do mesta, kjer je moral kolovoz zaradi potočka zaviti levo navzdol. Od tam smo se povzpeli desno v zaraščeno brezpotje in čez 15 m pred skalno votlinico zagledali precej skrito leseno znamenje za drugi bunker Toneta Ulriha - Kristla (slabih 15 minut od ovinka; S 46.44337, V 15.05713), enega prvih organizatorjev odpora na šaleško-mislinjskem območju.

 






Bunker 3. brigade VDV

Vrnili smo se na asfaltno slemensko cesto proti Strgarjevemu sedlu. Z nje smo zavili levo proti domačijam Gašper, Anželak in Pintar, med katerimi teče meja med Spodnjim Razborjem in Podgorjem. Čez kakih 750 m smo se ustavili pri Cokanovi počitniški hišici (Spodnji Razbor 26a). Nikogar ni bilo v njej in na deščici, pritrjeni na drevo, je pisalo Smo vas veseli!, zato sem imela nekoliko manj slabo vest, da vdiramo na zasebno posest. Stane nas je počakal kar tam, midva pa sva sledila Ivanu levo od hišice po strmi vlaki v severno pobočje Rdečkega vrha. Kakih 200 m više jo je prečkala druga vlaka, ki je Ivan še ni poznal. Zavili smo levo nanjo in po 50 m (dobrih 5 minut od vikenda) zagledali pod njo leseno znamenje za bunker 3. brigade Vojske državne varnosti (S 46.45129, V 15.06245).



 



Preden smo se razšli, smo se na Ivanovo pobudo zapeljali še k Rdečniku. Čeprav so imeli polno hišo gostov, so bili zelo gostoljubni, celo z domačo govejo juho in domačim jabolčnim sokom so nam postregli na svoj račun. Bilo je očitno, da cenijo Stanetovo in Ivanovo delo. Izvedeli smo še, da je nova vlaka nad bunkerjem VDV njihovo delo. Tako je bilo naše »partizansko srečanje« končano – izvedela in videla sva marsikaj novega.

 

Grob Franca Zagožna in prvi Kristlov bunker

Zadnja tamkajšnja domačija, zaznamovana s partizansko dediščino, je Rožejeva (tudi Rožijeva, Spodnji Razbor 37). To sva obiskala že sama na koncu 22. etape Poti XIV. divizije.
Pri Zgornjem Kuneju (Spodnji Razbor 34) sva zavila navzdol po strmi asfaltni cesti proti Rožeju. Spust se je po 650 m končal pri vodnem zbiralniku, nato sva se začela spet vzpenjati, sprva manj strmo, na koncu pa kar precej. V slabih 20 minutah sva prispela k Rožeju. Mlajši moški naju je popeljal do groba Franca Zagožna - Marijana, ranjenega borca Pohorskega bataljona, ki je tam umrl na silvestrovo 1942. Na grobu ob vrtu zadaj pod domačijo je tudi lesena tabla v borčev spomin.
 
 

 

V 5 minutah sva se vrnila k zbiralniku in zavila desno na kolovoz (S 46.44422, V 15.04720) navzdol proti umetnemu jezercu. Kakih 30 m pod njim sva pri obrezanem rogovilastem drevescu zavila levo v gozd do potoka. Pri treh javorjih (sicer so prevladovale smreke) sva ga prestopila in na drugi strani zagledala leseno tablo v spomin na Tehniko pri Roži. To je bil prvi Kristlov bunker (S 46.44347, V 15.04711), kjer je ta skupaj s Francem Zalaznikom - Leonom tudi tiskal partizansko gradivo. Te spominske table prav tako ne bi bila našla brez Stanetove pomoči (po telefonu) in pomoči mladega Rožeja, ki naju je opazoval od domačije tam zgoraj in naju na ves glas usmerjal.
 
 



Ampak Stanetovih in Ivanovih spominskih tabel s tem še ni konec ...

Ni komentarjev: