Pohod na Kokoš in počastitev spomina na tigrovce

Ker sem zaradi kolena obtičala doma, vsaka stvar pa naj bi bila menda za nekaj dobra, je prišel na vrsto še ne »obdelan« dogodek iz preteklosti. Potem ko sva leta 2018 obiskala spomenik na gmajni pri Bazovici, posvečen 6. septembra 1930 usmrčenim protifašistom, tigrovcem  Ferdu Bidovcu, Franju Marušiču, Alojzu Valenčiču in Zvonimirju Milošu, sva sklenila ob priliki ponovno obiskati ta kraj, da bi se udeležila vsakoletne komemoracije in spominskega pohoda. Tako sva se 11. septembra 2022 skupaj s številnimi udeleženci dogodka podala na Kokoš, kjer sva sicer že bila, a po drugi poti.

 

Zamejska Bazovica/Basovizza je bila že debelo uro pred začetkom pohoda zelo živahna, parkirišče pri Štjfnovem (Štefanovem) kalu (S 45.643112, V 13.866376) pa skoraj polno. Pred odhodom sva si ogledala spomenik padlim v boju proti nacifašizmu v bližini Bazovskega doma (Via Igo Gruden 72) in cerkve sv. Marije Magdalene ter park, v katerem je ob kalu tabla Razpršenega muzeja vode na krasu. Onstran kala so se že zbirali udeleženci 42. planinskega spominskega pohoda. Udeležili smo se ga večinoma starejši, precej je bilo otrok, mladine pa skoraj nič. Pred odhodom nam je spregovoril Ivan Peterlin, predsednik Zveze slovenskih športnih društev v Italiji. Iz njegovega govora sem si najbolj zapomnila žalostno ugotovitev, da nekateri italijanski domačini ne znajo niti pozdraviti slovensko in da slovenski otroci v šoli govorijo italijansko.

 

S prostora za prijavo smo se odpravili čez cesto po ozki, a še vedno asfaltni cesti med kamnitimi ograjami in hišami. Pot ni bila videti označena, a k sreči smo imeli vodnika. Pri Bazovici 261 smo zavili levo na kolovoz. Levo ob njem je tekel suhozid, desno pa pravcato obzidje, vrh katerega je bila ponekod celo žica. Z razdrapanega kolovoza med gostim drevjem in grmovjem smo po slabih 10 minutah zavili desno na asfalt. Brž nas je pripeljal na glavno cesto, ki pa smo jo le prečkali (nazaj smerni tabli za spomenik bazoviškim junakom in astronomski observatorij). Na drugi strani smo nadaljevali po stezi skozi gost gozd. Na neoznačenem razcepu čez dobrih 5 minut smo zavili levo. Glasen klepet (slišati je bilo »normalno« primorščino, »hudo« primorščino, italijanščino, narečno italijanščino in tudi ljubljanščino) ter besen lajež »naših« psov in tistih, mimo katerih smo šli, sta bila nekaj, česar kot večinoma samotna hodca nisva ravno vajena.

 

Ko smo prišli mimo Bazovice 149 z visokim obzidjem, se je začel gruščnat kolovoz, že kar cesta, ponekod tudi betonirana. Dotlej smo hodili po ravnem, tam pa se je pot prvič rahlo vzpela. Takoj zatem smo spet stopili na »pravo« cesto, a že hitro zavili z nje desno v gozd na kolovoz. Od naslednje hiše dalje je bil prepovedan ves motorni pr
omet, vendar hrupa kljub temu ni manjkalo – zanj je skrbel sosedov trop psov. Mimo odcepa desno, podrtih suhozidov in skozi zanemarjen gozd smo čez 10 minut prišli na razcep in se držali levo, prav tako na naslednjem razcepu. Po 5 minutah smo za nekaj metrov stopili iz gozda na travnik, nato pa zavili levo na asfaltno cesto, ob kateri so bile belo-rdeče markacije. Čez slabih 5 minut smo se ustavili pri cerkvici sv. Lovrenca ob križišču v Jezeru/San Lorenzu in počakali, da se je zbrala vsa skupina. 

 

Nadaljevali smo v jugovzhodno smer proti robu doline Glinščice/Val Rosandre po skalnato-blatni stezi rahlo navzgor skozi goščavo in na prvem razcepu zavili desno (tam so bile markacije). Po grmovju so ležali oblačila in plastenke. Neki domačin je pojasnil: »To so naši prijatelji Afganistanci.« Ob poti je raslo veliko še zelenega ruja. Iz gozda smo prišli na gmajno in se spet vrnili v hosto. Na nekem električnem drogu je bila skrinjica z napisom Monte Stena. Pogled na desno je bil zelo slikovit, videli smo Tržaški zaliv. Tudi po travnati gmajni je bila pot čisto skalnata. Ob njej je stala tabla o kraški gmajni – o prizadevanjih, da bi s pašo ovc ohranjali naravno okolje in spodbujali trajnostno kmetijstvo. Ob pogledu na dolino Glinščice (videla se je tudi cerkev sv. Marije na Pečah/S. Maria in Siaris nad njo) sem pričakovala, da so bomo ustavili in izvedeli kaj o njej, toda vso pot nismo bili deležni nobene razlage.

 

Menjavali sta se hosta in kraška gmajna, kjer je cvetelo precej rož, a nisem utegnila fotografirati, saj se nismo nič ustavljali. Belo-modra markacija Vertikale na tleh je bila prečrtana. Po dobrih 20 minutah se je pri nenavadnem razpelu (Monte Stena, 441 m) vzpon končal in začeli smo se spuščati. Tam so bile prečrtane še belo-rdeče markacije. Po dobrih 10 minutah je bilo konec spusta in nadaljevali smo po ravnem, še vedno skozi gozd. Ta se je razredčil, skozi drevje smo zagledali hiše v Dragi in čez 5 minut smo prispeli k hotelčku Locanda Mario (Draga Sant'Elia 22). Pesem Sergia Pirnettija na tablici na pročelju je bila posvečena krasu. Za četrt ure smo se ustavili za malico in pijačo.

Od hiše 7 smo odšli po ozkem asfaltu mimo table o Naravnem deželnem rezervatu Dolina Glinščice, smerne tablice Alpe Adria Trail in table o vasi Draga. Kmalu zatem smo stopili na kolovoz mimo odcepa desno k hiši 41 in na naslednjem razcepu zavili levo ob robu gozda. Razveselili smo se sence, saj je bilo že zelo vroče. Na nekaj jasah so stali čebelnjaki. Prečna cesta je bila označena z belo-rdečimi markacijami, mi pa smo ubrali »skrajšnico« skozi nekakšno džunglo v malem: grmovje, ovijalke, odpadle veje, podrto drevje, blato, vse razrito od vode, podrasti pa skoraj ni bilo. Sama te »poti« gotovo ne bi našla. Včasih je kolona za nekaj časa obstala, a mi zadaj nismo vedeli, zakaj. Ko je vodnik zvalil na tla drevo, ki je viselo čez pot, sta bila fantiča za menoj razočarana, ker sta hotela zlesti spodaj. Na tem odseku Vertikaline markacije niso bile prečrtane.

 

Za ostrim levim ovinkom čez pol ure smo se začeli vzpenjati med jesenskimi podleski. Vzpon se je hitro končal in zavili smo levo, vzporedno s pobočjem. V slabe četrt ure smo prispeli v Pesek z istoimenskim hotelom Pesek in cerkvijo Brezmadežne Device Marije. Da smo mogli vsi čez cesto, smo morali ustaviti promet. Na drugi strani smo nadaljevali mimo cerkve, table Območja Natura 2000 in znaka za prepoved vožnje po gruščnato-skalnati cesti(ci) z ostanki betonske prevleke proti gozdu. Rjaste smerne tablice na poti 28 niso bile več čitljive. V daljavi smo že videli Kokoš. Na razpotju čez slabe četrt ure smo šli desno mimo dveh vodnih zajetij. Na naslednjem razcepu sta bila oba kraka prava. Čez dobrih 10 minut smo se povzpeli desno na glavnejšo pot, šli mimo štirioglate ploščadi s kamnitim podpornim zidcem in pol ure nad Peskom dosegli Veliko grobljo/Tumulo del Monte Cocusso (661 m) s kvadrasto grmado kamnov in skal. Na eni je bila belo-rdeča markacija s številko poti 28, na drugi je pisalo KOKUS 663.

 

 

Od tam smo se spustili na drugo stran po skalnati stezici skozi gozd proti koči (vodič nas ni čakal). Še vedno so nas spremljale markacije poti 28. Na razcepu sta bili dve: belo-rdeča in belo-modra; šla sva po desnem kraku. Mimo mejne table, popackane z rdečim napisom, sva vstopila v Slovenijo in v slabih 10 minutah prišla do kažipotov (672 m) nazaj Lipica, naprej Planinska koča na Kokoši 5min. Ob poti sva opazila zanimive mejne kamne, po besedah enega izmed sopotnikov mejnike med tržaškim in goriškim oziroma Petačevim/Petazzijevim gospostvom.

 

 

Kmalu sva zagledala uravnavo na vzpetini Jirmanec (670 m) z antenskim stolpom in Kočo na Kokoši. Na ležalnikih, klopeh, stolih, v travi je posedala in poležavala množica planincev. Na vrh Kokoši (674 m) le kakih 5 minut proč sredi gozda se nisva podala, saj nam niso povedali, kdaj gremo naprej, torej se nisva upala potikati naokoli. Komemoracije seveda nismo smeli zamuditi, zato smo se kmalu odpravili nazaj proti Bazovici, tokrat po precej krajši poti. Kočo smo zapustili po slabi gozdni cesti. Ob njej so cvetele rože, kakršnih še nisem videla; Alenka me je poučila, do so to barrelierovi jetičniki. Čez 20 minut smo na desnem ovinku zapustili cesto po kolovozu v levo. Dobrih 5 minut zatem smo prečkali strmo pot iz doline, po kateri je prihajalo precej ljudi. Takoj za mejnim kamnom 79/11 je stala tabla, ki je označevala državno mejo. Potem smo videli še eno, skrito v grmovju in počečkano z rdečo barvo. Spet smo bili v Italiji. Kmalu po tistem, ko so zastavonoše dvignili zastave, smo pri lesi zavili desno navzdol, nato prečkali poljsko cesto in po slabe pol ure prikorakali na prireditveni prostor. 95-letnico ustanovitve organizacije TIGR smo počastili številni udeleženci spominskega pohoda in komemoracije, govorniki, pevci, godba na pihala, predstavniki Slovenije in Italije ter številnih organizacij pa so k spomeniku položili vence.

 

 

 

 

 

S prireditvenega prostora sva odšla po cesti, ker naju je domačin posvaril, da se bova po bližnjicah izgubila. V četrt ure sva bila pri avtu, ki je bil edini na parkirišču v senci (navadno se nama dogaja ravno nasprotno).