Zaradi rapontike v Dolino Triglavskih jezer – tretji dan

V dolino po poti 48 serpentin

Naslednje jutro naju je čakala še pot v dolino, tokrat po tistih 48 serpentinah, ki sva jih že poznala. Začela sva po poti prihoda. Od doma sva se mimo kažipotov (1520 m, najina smer naprej Črno jezero 1h 15min, Koča pri Triglav. jezerih 2h 30min, Savica 1h 30min) spustila v gozd. V nalivu prejšnji dan nisem slikala lovske koče Pr' Hubert pod domom, pa sem to storila zdaj. Pri kažipotih na 1482 m (na tistem za nazaj k domu je nekdo podaljšal čas s 5 minut na 15; kažipotov je bilo v bližini še več) sva zavila desno in zapustila pot k Triglavskim jezerom (levi krak). Na 1475 m se je odcepila levo še pot k Črnemu jezeru. Nenadoma sva strmeč obstala nad skalo, na kateri je ležala dolga črna nitka. Tedaj se je začela na vse mogoče načine in silno hitro zvijati, da sva jo komaj ujela v objektiv. Doma sem pobrskala po spletu in ugotovila, da sva res videla živo nit.

 

 

Slabe četrt ure pod domom sva šla mimo 17 m globokega Brezna pod lovsko kočo na Komni, zavarovanega z žičnato mrežo, 10 minut zatem pa mimo plošče Janezu Cvetku (1958–1995), po domače Majnekovemu iz Srednje vasi v Bohinju, dolgoletnemu oskrbniku Doma na Komni, ki se je smrtno ponesrečil zaradi padca s tovorne žičnice na Komno. Spuščala sva se izmenično po razmetanih skalah, skoraj gozdni cesti in vsem vmes. To je ostalo od avstroogrske vojaške oskrbovalne ceste na Bogatin. Ob poti je stal velemožic, sestavljen iz štora in kamnov. Kljub številnim bližnjicam sva se držala markacij, prehitel pa naju je mladenič, ki je tekel ne le po poti, ampak tudi po najstrmejših bližnjicah. Tokrat sva srečevala same Slovence, najbrž zato, ker je bila sobota. Dobre četrt ure od spominske plošče sva se ustavila pri jami, po katastru jam imenovani preprosto Jama ob poti na Komno (S 46.28376, V 13.78481). To je vodoravna jama, dolga 27 m in globoka 4 m. Ob vhodu vanjo je bila markacija.

 

 

 

Za ostrim levim ovinkom pod jamo sva se začela spuščati po dolini Pekel proti serpentinam. Čez dobre četrt ure sva zagledala Bohinjsko jezero in serpentine so se začele z 48. Kaj je merilo za njihovo oštevilčenje, mi ni jasno, saj je bila tista za 44. čisto zaresna, a ni imela številke. Spominska plošča ob 42. serpentini čez 20 minut je bila za naju novost. Skupina bohinjskih in ižanskih gasilcev se je januarja 2022 v temi vračala s Komne v dolino. Pri 40. serpentini (tako gore-ljudje.net) se jih je nekaj spustilo po bližnjici in najprej je na poledenelem pobočju zdrsnil Klemen Dobravec iz Bohinjske Češnjice, nato pa še Benjamin Grabrijan z Iga, ki mu je skušal pomagati. Oba sta se smrtno ponesrečila.

 

 

Srečala sva skupino z nekaj otroki. »A kaj številke gledata?« je vprašala mamica. »Ja,« sem pritrdila. »Ne vas, otroka sem vprašala,« se je posmejala. »No, očitno sva tudi midva otročja,« sem se zasmejala še jaz. »Ampak pomaga, a ne?« je bila spodbudna. Res je, tudi meni je spremljanje oštevilčenih serpentin napravilo to precej enolično pot zanimivejšo. Številka 33 čez slabe četrt ure je manjkala. Zatem sva srečala prva tujca ta dan. Na 28. serpentini naju je pričakalo veliko srce, sestavljeno iz kamnov. Čez 20 minut sva bila na 24. serpentini, torej na polovici. Čez 25 minut je manjkala številka 17 in tudi na naslednjem ostrem ovinku ni bilo 16. Morda sva kaj prezrla zaradi podrtih dreves. Tokrat je 13 bila, čeprav precej od poti in skrita v zelenju (ko sva bila tam prvič, je nisva videla, prejšnjič pa že). Čez 20 minut se je Jani slikal pri številki 7, če se že pri svoji srečni 17 ni mogel. Do 1. serpentine je bilo še slabe četrt ure in nato do parkirišča, kjer so se dobesedno valile kolone tujih turistov, le še dobrih 5. Med spustom s Komne sva srečala več deset Slovencev in pet tujcev. Lahko bi rekla gor po angleško, dol po slovensko.

 

Za nama so bili trije dnevi naravnih lepot, lepih razgledov, prijaznih srečanj, krona pa rapontika, ki naju je zvabila tja gor. Cilj je pot, radi rečemo za Nejcem, ampak za marsikatero pot je »zaslužen« prav cilj, čeprav ga ne dosežemo vedno.