Zaradi rapontike v Dolino Triglavskih jezer – drugi dan

Opuščena planina Pri utah

Jani si je za spremembo zamislil vrnitev čez Komno. Preden sva se odpravila tja, pa sva hotela poiskati še opuščeno planino Pri utah. Kočo pri Triglavskih jezerih sva zapustila po mostičku čez Močivec in ob umetnem jezercu, na katerem je nekoč delovala mala elektrarna. Jezerce je nastalo z zajezitvijo studenca Močivec, ki izvira 150 m nad kočo. V tistem kraškem svetu in po dolgotrajni suši ni bilo čudno, da je bilo vode bolj malo. Med vzpenjanjem po skalnati poti sva med vrhovi pred seboj prepoznala Malo Zelnarico, Kopico in Veliko Tičarico. Ko se je vzpon končal, sva lepo po ravnem prikorakala do čudovitega prizora: skal z rdečimi in rjavimi »vzorčki«. Ti niso fosili, kakor sva mislila, ko sva jih videla prvič. Matevž naju je poučil, da so to tako imenovani manganovi gomolji, ki nastajajo v zelo globokih morjih, zato jih najdemo v globokomorskih apnencih. Taki apnenci so v Julijcih na več krajih, skoraj vsi iz jure. V Dolini Triglavskih jezer jih spremljajo tudi kar precej veliki amoniti, prav tako značilni za globlja morja (kot tisti na Koči pri Triglavskih jezerih). Tablice 50 Slovenske geološke poti tokrat nisva opazila.

 

Brž za gomolji, kakih 35 minut od koče (na kažipotu nazaj je pisalo 15 min!), sva prišla do kažipotov (1775 m), kjer sva mimo treh trhlih klopc usmerila korak levo proti Velikemu Špičju (tako kažipot, na skali pa je pisalo LEPO ŠPIČJE; na drugi skali PREHODAVCI desno). Cveteli so turške lilije, zelene čmerike, osati, preobjede. Spustila sva se v zeleno globel, kmalu zatem pa se znašla na travnikih z blatnimi »lužami« in neverjetno množino gorskih drobnjakov, med katerimi je bilo tudi precej albinov. Nato sva se po ozki dolinici prebijala skozi bujno rastje in čez kakih 5 minut na desni zagledala nekaj, kar bi lahko bila opuščena planina Pri utah (približno 1765 m). Desno od poti je na zračnem posnetku GURS videti kamnite temelje najmanj sedmih nekdanjih stanov, a ostanke stavb sva v bujnem rastju le še stežka razločila.

 

Po isti poti sva se v tričetrt ure vrnila k Dvojnemu jezeru. Med vračanjem sva pod neko skalo zagledala nenavadne živo rumene »popke« (za popke so se mi zdeli čisto preveliki). Alenka mi je pojasnila, da je to pojalnik (Orobanche sp.), zajedalska rastlina brez klorofila, ki se s koreninami priključi na korenine druge rastline, in da so res popki, zato se še ne da ugotoviti, za kateri pojalnik gre.

 

Na Komno

Pred Kočo pri Triglavskih jezerih, kjer ni bilo več gostov, osebje pa je bilo zaposleno s kuhanjem, pospravljanjem, čiščenjem, popravili, sva si privoščila radensko in kavo, nato pa odšla po zahodni strani jezera proti Komni. Najprej sva nameravala poiskati bližnjo lovsko kočo (tako piše na Hribi.net). Po slabih 10 minutah sva opazila stezico, ki se je od markirane odcepila ostro desno nazaj in na drevesu ob odcepu je bila naprava, ki je nisva poznala. Nekakšen »kažipot«? Pot h koči sicer ni bila označena. Kmalu je postala nekoliko razločnejša in že 5 minut od odcepa sva zagledala čedno hiško na jasi, kjer je bila najštevilčnejša rastlina navadna pokalica. Ali je bila res lovska koča, nisva bila prepričana, saj ni imela nobenega napisa. Bližnji lovski družini o njej nista nič vedeli in pri eni so mi svetovali, naj vprašam pri Triglavskem narodnem parku. Od tam so mi odgovorili, da je to »koča Javnega zavoda Triglavski narodni park, ki se uporablja za naravovarstveni nadzor in za različne raziskave na tem območju. V preteklosti je bila v bližini lovska koča, vendar je že dolgo ni več.« Tista naprava ob odcepu »pa je števec obiska. Ta števec je v lanskem letu (v obe smeri) naštel 25.943 prehodov obiskovalcev. Z nekaterih števcev obiska lahko na naši spletni strani sproti za en dan nazaj spremljate število prehodov: https://www.tnp.si/sl/podrocja-dela/projekti-in-raziskave/spremljanje-obiska/.« Zanimivo.

Vrnila sva se na markirano pot. Sprva je bila ravna, ampak »nepraktično« skalnata. Nato se je rahlo spuščala in vzpenjala okrog vršiča s kočo na desni. Na nekaj drevesih sva opazila zelene puščice s K na začetku (zimske oznake za Komno, kjer je pozimi veliko turnih smučarjev). Pot je bila k sreči precej senčna, saj je bilo na prostem že zelo vroče. Malo pred ostrim levim ovinkom čez 25 minut sva se začela koreniteje spuščati. Na naslednjem levem ovinku naj bi se v desno odcepila neoznačena pot k Debelemu in Gladkemu laštu, namenjena zahtevnejšim, baje posebej ljubiteljem brezpotij in gorskega cvetja, a sva jo bolj slutila kot videla. Po dobre pol ure sva prišla do skal, nagnjenih druga proti drugi, da je med njima nastal predorček. Pot so nama popestrili rožnordeči deženi, primožki, ivanjščice, preobjede, glavinci.

 

Kakih 10 minut od skal sva prišla na planino Lopučnico (približno 1530 m) in se ustavila pri smernih tablicah: nazaj KOČA PRI TRIGLAVSKIH JEZERIH ¾^h, desno PLANINA ZA SKALO 2 ^h, naprej DOM NA KOMNI 2^h (na drogu tudi tablica Via Alpina). Od tam sva lepo videla Čelo in Vršac. Potočnim sretenam so delali družbo odcveteli alpski kosmatinci. V peklenski vročini naju je prijetno presenetil hladen piš – kot bi velo iz razpok v skalah ob poti. Izmenjevali sta se peščena in skalnata pot, ponekod sva tudi malo poplezala. Spustila sva se v plitvo kotanjo in na razcepu četrt ure od smernih tablic zavila na desni krak (na skali KOMNA in puščica). Črka K ob markaciji je tudi napovedovala Komno. Po 20 minutah sva se, potem ko se je levi krak s prejšnjega razcepa spet priključil, ustavila pri klopcah in studenčku s koritom. Klopci sta bili bolj ostanka in studenček je bil suh, a sta kratek počitek in malica kljub temu prav prijala.

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva ob skalnih stenah, nato nad globoko Kosovo konto na levi in čez 25 minut prispela na planino Na Kalu (približno 1605 m). Markirana pot levo ob njej naju je po dobrih 5 minutah pripeljala do kažipota (1636 m) Pl. koča pod Bogatinom 1h 30min ter skale z napisoma 7JEZ (nazaj) in KOMNA (naprej). Ob poti so se vrstili oštevilčeni zimski kažipoti. Po 35 minutah sva v daljavi prvič zagledala Dom na Komni in nad njim Bohinjsko-Tolminske gore. Na še eni opuščeni planini, Razor, čez 10 minut je začelo deževati. Obakraj poti so bili še vidni ostanki stanov. V slabih 10 minutah sva prišla do smernih tablic nazaj KOČA PRI TRIGLAVSKIH JEZERIH 2^h, naprej DOM NA KOMNI ½^h, desno KOČA POD BOGATINOM ½^h. Potem se je zares ulilo, zato sva nehala fotografirati. Z zadnjega križišča pri plošči Matevžu Koblarju (zaradi dežja nisva zlezla k njej, sicer pa sva jo že poznala) čez pol ure sva se v kakih 10 minutah povzpela k Domu na Komni (1523 m).

 

Bila sva za ožet in sploh ne edina – v sušilnici je viselo na desetine mokrih oblačil, nahrbtnikov in druge opreme. Spet sva imela sobico z umivalnikom. Nad planinskimi domovi, ki dišijo po hotelih, sicer nisem navdušena, zoper vodo v sobi, čeprav mrzlo, pa se ne pritožujem, posebno če je za mano tak vroč dan (da nevihte ne omenjam). Kadar imajo dovolj vode, deluje tudi tuš – mrzel brezplačno, topel pa po 5 evrov za 3 minute.

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko je nehalo deževati, sva se sprehodila še do Koče pod Bogatinom na planini Na Kraju. Mimo smernih tablic in kažipotov (1520 m) ter depandanse za seminarje in tečaje sva prišla do križišča z neuglednima kažipotoma (1512 m), kjer sva zavila levo (Koča pod Bogatinom 10min). Med potjo sva na skali na desni opazila ploščo v spomin na Bojana Hrovatina iz Ljubljane, učitelja telesne vzgoje, pionirja slovenskega športa invalidov, nekdanjega alpskega smučarja in smučarskega skakalca, alpinista in gorskega reševalca, ki ga je leta 1970 tam doletel usoden srčni napad. Kmalu sva zagledala piramido, spomenik žrtvam prve svetovne vojne, pod njo pa planinsko kočo in še tri stavbe. Planinska pot teče po nekdanji avstrijski oskrbovalni cesti iz prve svetovne vojne. Tam so jeseni 1915 zgradili veliko oskrbovalno taborišče z več kot 20 zidanimi in lesenimi stavbami. Od vojaške bolnišnice se je ohranila le ena stavba, današnja Koča pod Bogatinom (1513 m). Poklepetala sva s prijaznim osebjem, nato pa se vrnila »domov«.