Bela peč nad Dovjim

Ko smo se nedavno s Tomažem razgledovali z Borovlja, je Janiju padel v oko skromen skalni vršič desno pred Dovško Babo – Bela peč. Ni bilo treba dolgo, da je začel za njo brskati po vodnikih in spletu. Še največ, če se sme tako reči, je našel v starih Karavankah Stanka Klinarja, cela dva stavka. Drugi se glasi: »Kot planinski cilj je docela nepomembna.« Za Janija je bilo to več kot dovolj, da si jo je šel 30. julija ogledat od blizu.

 

Kot običajno sem parkiral takoj onstran Mlince (S 46.468685, V 13.960441) vzhodno iz Dovjega. Poškodovan kažipot Dovška Baba 3h (754 m) me je poslal levo v goščavo, kjer sem prestopil potoček in se smelo pognal strmo navzgor. Pot je bila po dežju minulih dni spolzka, a na bolj problematičnih mestih so mi bile v pomoč planinske stopnice. V četrt ure sem dosegel jaso s čedno počitniško hišico (Dovje 12m). Zatopljen v svoje načrte sem odcep za Žovležen in Blažčevo skalo gladko 
spregledal. Nič zato, saj ga ta dan nisem potreboval. Široka pot se je vila ves čas po gozdu, najprej listnatem, pozneje so bukve izpodrinile smreke. Skoraj spotaknil sem se ob jurčka. Klobuk je imel sicer obgrizen, sicer pa je bil lepo čvrst.

 

 

 

Kake pol ure više sem desno pod potjo opazil leseno barako, skoraj zlito z drevjem. Prav takrat sem od spodaj zaslišal glasen živžav, ki se mi je urno bližal. Kmalu sem tudi zagledal dolgo kolono mladine z dovškega planinskega tabora. Skrenil sem s poti k baraki, računajoč, da me bo kolona medtem prehitela. Tako se je tudi zgodilo. Kot je živžav hitro prišel, se je hitro tudi oddaljil. Na levem ovinku se je v desno odcepila ožja stezica, vendar je bil odcep odločno zametan z debli in vejami. Očitno ni želeno, da bi kdo hodil tja. Nekje v podzavesti sem imel, da sva pred devetimi leti, ko sva šla z Mojco na Dovško Babo, tam zavila na planino in se na njej zabavala z radovednimi kozami. Tudi na maPZS je na tistem mestu narisan odcep nemarkirane poti na planino, a zdaj »uradna« teče mimo nje. Od ovinka dalje je nova pot cikcakala v ključih, podprtih z brunci. Po desni jih je spremljala razpadajoča ograja, kar je bilo še en dokaz, da se tam res skriva planina.

 

Pri eni zadnjih okljuk se je bohotila prava njiva močvirskega osata, ob ciklamah edinih cvetic, ki sem jih opazil v globoko senčnem gozdu. Uro in četrt od izhodišča so se ključi iztekli na prečno cesto, tik preden se je končala z obračališčem. Za kažipotom (1195 m) sem zavil desno nanjo, samo 5 minut naprej pa me je naslednji (1198 m) že vabil z nje. Na maPZS tam piše Janšev rovt, širše območje pa imenuje planina Goreljše.* Na spletni strani nekdanjega dovškega župnika Franca Juvana sem našel še poimenovanje Janšno. Domačin Dušan mi je pojasnil: »Na Dovjem je kmetija z imenom Janša (pr Janšo). Janšov rovt poznamo kot Janšna Gorelša – ime je po kmetiji. Juvan pozna to in v pogovoru rečemo tudi na Janšnmo.« Onstran pod cesto se je slišalo mukanje. Spustil sem se na planino, kjer me je presenetila še ne povsem dokončana počitniška hišica. Okrog nje se je paslo kakih petnajst krav. Sapo mi je zaprl veličasten pogled na Julijce s Triglavom kot krono.

 

Ko sem se naužil triglavskih prelesti, sem nadaljeval za omenjenim kažipotom levo. Prijetna pot, marsikje odeta v mehko odejo iz iglic, se je komaj kaj dvigovala skozi zdaj mnogo svetlejši gozd. Čez 20 minut se je odprl v peščeno melišče pod razbrazdanim južnim pečevjem Bele peči. Prehitel me je mlad par. Onstran melišča me je spet pričakal gozd. Steza je obkrožila skalovje in me pol ure od planine odložila na cesto na Lahovem prevalu (1370 m). Tik pred njo se je levo nazaj odcepila stezica na Belo peč. Čeprav je bila nemarkirana in ozka, ji ni bilo težko slediti. Ob njej je rastlo precej brusnic, a šele prve so dobivale rdeča lička. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

Prej kot v 20 minutah me je steza pripeljala na vrh (1460 m). Na njem je komaj kaj več prostora kot za geodetsko znamenje in klopco, razgled z nje pa je bil enako osupljiv kot z Goreljš, le da se je medtem nad Očakom nabralo nekaj več oblakov. V dolini sta se na ogled postavljala Mojstrana in Dovje.

 

Vrnil sem se na Lahov preval. Juvan pravi, da domačini tega imena ne poznajo. So pa ob cesto postavili klopco in PZS informativno tablo z desetimi nasveti, kako varno in odgovorno prečkati planinski pašnik. Samo nekaj korakov naprej so namreč vrata onemogočala vsakršno vožnjo (tudi s kolesom) na bližnjo planino 
Dovška Rožca. Tabla na njih je svarila pred hudim bikom na paši. Mene to ni zadevalo, čeprav sem tudi sam prekoračil električnega pastirja. Markirana pot je le nekaj korakov naprej zapustila cesto, jaz pa sem se na istem mestu splazil pod električnim pastirjem na neoznačeno stezico levo navzdol.

 

 

Z zemljevidov in iz vodnikov sem že dolgo poznal to stezo, ki povezuje Tromostovje oziroma Erjavčev rovt (izhodišče za Kepo) z Lahovim prevalom, in me je že dolgo tudi mikala. Toda imel sem rahel pomislek, kajti vsi opisi, celo Juvanov, so opozarjali na prečenje kratke zelo strme grape, v mokrem nevarne za zdrs. Nič, grem pogledat, sem sklenil. Steza je v blagem spustu prečila gozdnato pobočje – menda mu domačini rečejo Čenčojca – proti zahodu. Od vsepovsod je mezela voda in ustvarjala brezštevilne blatne zaplate, a nikjer je ni bilo dovolj, da bi se zbrala v potoček. Hodil in hodil sem, a nevarne grape ni hotelo biti. Po četrt ure se je steza zasukala levo in se začela v ključih strmo spuščati. Še četrt ure sem potreboval, da sem sestopil v dno dolinice s potokom. Ne vem, ali je steza zdaj speljana kaj drugače, a jaz nisem opazil nobene nevarne grape.

 

Na mestu, kjer sem dosegel strugo, so možica, rdeče packe in rdeča puščica pohodnike v nasprotni smeri opozarjali, kje se morajo posloviti od potoka. Nadaljeval sem desno ob in malo tudi po njem. Če bi bilo vode več, bi najbrž na najprimernejše prehode opozarjale rdeče packe, ki so se pojavljale vsakih nekaj deset metrov. Na nekem mestu je belo apnenčevo kamnino zamenjala vranje črna z izstopajočimi belimi žilami. Matevž mi je kasneje pojasnil: naguban črn tankoplastni apnenec, katerega tektonske razpoke je zapolnil bel kalcit. Po slabe četrt ure se je struga razširila na kakih deset metrov, ko se je spet zožila, pa jo je steza zapustila v levi breg. Kar precej se je oddaljila od vode. Ko se ji je spet približala, se je spremenila v opuščeno cesto, ki je vodo pred veliko brečasto skalo prečkala. To ni bil več prvotni potoček, ampak Mlinca, s katero se je združil, medtem ko ga nisem videl. Še minutko ali dve in zagledal sem par, ki si je na sotočju Mlince in Žaklja pod Erjavčevim rovtom namakal utrujene noge po sestopu s Kepe. Za spust od Lahovega prevala do Erjavčevega rovta sem v zmernem tempu potreboval dobro uro. Še opozorilo: cesta, ki je na maPZS narisana med tema točkama, v zgornjem delu pod prevalom v resnici ne obstaja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sem si na tamkajšnji klopci privezal dušo, sem se odpravil po gozdni cesti proti Dovjemu. Kar trije vozniki so me povabili v avto, a sem vse vljudno zavrnil, češ da sem prišel razmigavat noge. V 10 minutah sem bil na križišču, kjer je cesta v desno zavila proti Vrsam, Konjskemu stanu, Požarnici in Brevantu. Moj krak je bil seveda levi. Le nekaj korakov naprej sem ga zapustil in se spustil še bolj levo na široko markirano pot skozi gozd. Ko sem malo za razglednima klopcama ponovno dosegel cesto, sem jo preprosto prečkal in nadaljeval, tokrat po ožji stezi čez zaraščen travnik. Na njem so običajne knafelčke zamenjali možici na štorih ob poti. Na ta način sem prečkal 7. in še precej daljšo 6. cestno serpentino. Naslednjo sem zmagal po cesti, potem pa po bližnjici ukanil še 4. Bližnjica me je mimo telefonske antene pripeljala med šotore na taboru mladih planincev. Še en ovinek in mimo vadbišča dovških gasilcev sem prikorakal k jutranjemu odcepu k Mlinci. Tudi ta del poti mi je vzel približno uro.

 

Šele zdaj sem opazil, da sem zjutraj med napol avtomatsko vožnjo na tem mestu zagrešil prometni prekršek. Na odcepu se namreč po novem bohoti čisto svež znak, da je vožnja v tisto smer navadnim smrtnikom dovoljena le med 16. oktobrom in 30. novembrom ter med 1. aprilom in 31. majem. Kaj pa je zdaj to? Kranjskogorska županja, ki se prav zdaj proslavlja z novim prometnim režimom v Vratih in na Vršiču, s to omejitvijo noče imeti nič: »Gozdne ceste upravlja Zavod za gozdove. Ta cesta je pod posebnim režimom. Lastniki gozdov, pašnikov in travnikov, ki dejansko niso mogli dostopati do svojih površin, so dali pobudo, da se na določenih cestah /.../ v določenih mesecih prepove promet.« Se bližajo časi, ko bodo gore postale prosto dostopne le raznim privilegirancem in tistim, ki jim ni težko globlje poseči v denarnico?

 

*.Ime Goreljše ali po domače Gorelše nekaterim buri domišljijo. Suhoparni jezikoslovec Dušan Čop (v gimnaziji me je učil angleščino) je poimenovanje planine razložil s požarom, ki je moral tam pustošiti njega dni. Domačini zatrjujejo, da gorelo tam zagotovo ni. Z domišljijo bolj navdahnjeni pisatelj Mirko Kunčič pa v svoji triglavski pravljici Zakladi na Janševem Gorelšu pripoveduje, da tam sicer res ni gorelo dobesedno (»Toliko je kot pribito, /.../ da gorelo na Janševem Gorelšu ni nikoli. O kakšnem pogorišču na njem ni ne duha ne sluha.«), so pa goreli pravljični zakladi, ki jih je človeški lakomnosti v vabo zakuril gozdni škrat (»Ognjeni jeziki so šinili iz tal. Sprva čisto majhni, neznatni, so se razvneli in razšopirili v mogočne kresove. Krvavordeči zublji so se v zveriženih podobah sukljali kvišku. /.../ Možicelj je planil izza debla – hopla! in se začel podjetno sukati okoli plapolajočih ognjev. Drezal je vanje z grčavim korobačem. Iskre so kakor razdražene ose švigale na vse strani. Škrat je sredi ognjenega dežja prešerno poskakoval in z odurnim glasom pel: 'Zaklad cvete, zaklad gori v svitu kresne noči. Pridi, človek, pridi ponj! Iščeš ga vso noč zastonj ...'« In Kunčičev sklep: »naši pradedje so morali vedeti, da na Janševem rovtu gorijo zakladi, zato so mu dali ime Gorelše.«).