Tavanje okrog Tošča

Zakaj sva šla 19. septembra 2022 spet na Tošč, se (seveda) ne spominjam več, je pa to eden od šestih še ne popisanih »podvigov« iz tistega leta, ki se jih bom lotila zdaj, ko me je doletela še druga operacijo kolena. Sodeč po prvi, potem še dva meseca ne bo nič s hribi in morda bom tačas spravila pod streho leto 2022.

 

Začela sva v Petačevem grabnu kot Jani sam dve leti prej in parkirala ob cesti nasproti začetka poti. Po strmem blatnem in zaraščenem kolovozu sva se povzpela na preseko z električnimi drogovi. Tam je kolovoz zavil levo, midva pa sva nadaljevala naravnost po gozdu. Jani mi vedno oponaša, da pretiravam z opisi, kako strma je kaka pot, ta pa se je zdela strma celo njemu. Po 20 minutah sva zagledala (strm) travnik in veliko prežo na vrhu. Zavila sva ostro levo v travnati breg ter pred seboj zagledala (Polhograjsko) Goro in Smolnik. Nato se je pod hribom Pesek pokazala Kozjekova domačija. Potem ko sva pri preži zavila levo, sva mimo ograjenih travnikov in skladovnic drv čez kakih 20 minut prispela na razcep. Levi krak (naravnost) je bil tik pod omenjeno domačijo zelo erodiran: skalnat in po njem je tekla voda. V dobrih 5 minutah naju je pripeljal na prečno makadamsko cestico pri Kozjekovi drvarnici, izza katere se je razlegal divji lajež. Poleg zelo stare hiše je stala obnovljena oziroma dozidana (Setnica 17).

 

 

Po makadamu sva se v levo mimo vznemirjenega psa, ki je bil k sreči privezan, treh garaž, gospodarskega poslopja, nadstreška za stroje in toplarja rahlo spustila v gozd. Za majhnim kamnolomom je bil spust nekoliko odločnejši in spredaj so se pokazale navpične pečine. Od križišča čez dobrih 10 minut se je cesta nadaljevala navzdol, odcep ostro desno pa je vodil proti lovski koči Gabrše. Ob njem je bil poštni nabiralnik. Na levi je bilo odmikališče ali obračališče, najbrž za večja vozila, da lahko sploh zavijejo tako ostro, za njim pa pločevinast »šotorček« (kaj skriva, se ni videlo). Zavila sva desno proti lovski koči. Gozdna cesta, od katere se je odcepilo nekaj kolovozov, se je rahlo vzpenjala in spuščala okrog Peska. Izmenjavali so se gozd in travniki. Erozija je zdrobila pobočje, zato je bilo na cesti veliko peska, ki se je v mokrem rahlo udiral ter zasipal dražnike in odtočne jarke. Ob cestišču so ležali kupi nenavadno oranžnih skal.

 

Za klancem in desnim ovinkom sva šla po dobre četrt ure mimo peskokopa. Spust se je končal, ko se je gozd umaknil travniku obakraj poti. Mimo električne omarice v leseni hiški sva 25 minut od križišča mimo kupa smeti prispela do lovske koče. Stavba iz leta 1933 je imela lepo obnovljena pročelje in streho, lovsko sliko nad vhodom, teraso in gank, kmečka hiša nekoliko više pa je propadala. Podobo so dopolnjevali kurišče, korito s pipo, mize in klopi. Od toplarja s še eno lovsko sliko sva se povzpela mimo skupine ograjenih hiš, tudi novogradenj. Na strmih travnikih nad njimi sva videla dva gamsa. Našla sva solnico in poležano travo, gamsa pa sta že pobegnila. Lahko pa sva opazovala kanjo, ki je letela nad nama. O bližini lovskega doma so pričale tudi dve preži, dve krmilnici in solnica. Pod zadnjo prežo so ležale stare stopnice, ki so jih nadomestili z novimi.

 

Nad robom, kjer se je Široka ali Gabrška dolina zožila, je kakih 20 minut nad lovsko kočo z desne iz gozda pritekla ozka grebenska stezica, po katere nadaljevanju sva se povzpela iz doline in v nekaj ključih dosegla naslednji greben. Sicer zelo ozka potka gor in dol je postala razločna, nekajkrat zavila levo pod greben, se vrnila nanj in se zelo strmo pognala po travnatem pobočju. Drevje se je razredčilo in ostali so v glavnem le še bori. Skozi drevesa na desni sva videla porasli Mali Tošč. Po približno 20 minutah sva dosegla markirano pot, po kateri se je par s psom vračal z vrha. Odcep je bil popolnoma neopazen in brez oznake (na bližnjem drevesu sva opazila bel P in na drugem slabo rumeno-modro markacijo). Nekaj nadelanih stopničk in še več naravnih (korenin) naju je prej kot v 10 minutah pripeljalo na vrh.

 

Tošč (1021 m) je nerazgleden gozdnat vrh, nekaj malega razgleda je le proti jugozahodu. Označen je z geodetskim kamnom. Na njem so vpisna skrinjica in klopci, če zmanjka prostora, pa lahko posedimo tudi na podprti veji. Na deblu nad spodnjo klopco je nekaj tablic.

 

 

 

 

 

 

 

 

  

Dol grede sva pri odcepu desno k lovski koči, od koder sva prišla gor (malo pred njim je bilo »popisano« drevo), zdaj ostala na zelo koreninasti markirani stezi in se poslej vračala po drugi poti. Ustavila sva se pri razgledni klopci, nato pa nadaljevala po stopnicah pod njo. Spust je bil lažji, kot bi bil po lovski stezi, čeprav ponekod zelo ozka stezica po strmem pobočju tudi ni bila od muh. Skalna štrclja desno pod njo sta bila videti kot starodavna nagrobnika. Vrstili so se stopnice, skale in zdrsljivi peščeni odseki. Po slabih 20 minutah sva pristala na sedlu Med Toščema s smernima tablicama levo proti Govejku in Osovniku, naprej pa proti Gontam in Grmadi (najina smer). Kažipot nazaj je »snedlo« drevo. Tam sta bili tudi oznaki E7 in L (Loška planinska pot). S sedla sva nadaljevala po grebenu gor in dol na jugovzhod proti Malemu Tošču; pobočje 
je na obe strani precej strmo. Dobrih 10 minut nad sedlom sva dosegla nerazgleden vrh (907 m), kjer je na skali pisalo MALI TOŠČ.

 

 

Na drugo stran sva se spustila po »ostopničenih« ključih. Po dobrih 10 minutah sva zavila desno na prečni kolovoz (kažipot nazaj TOŠČ). Takoj zatem je z desne od zadaj pritekla stezica (na drevesu TV – tam teče tudi Pot kurirjev in vezistov). Za klopco sva nadaljevala desno po stezi, ki se je zmerno, a vztrajno spuščala. Prej kot v 10 minutah sva pristala na Gontah. Zavila sva desno na cesto in na začetku asfalta postala pri kažipotih (780 m) ter slikah clusijevega svišča, dišečega in blagajevega volčina in kranjske lilije. Asfaltna cesta naju je odložila pri turistični kmetiji Gonte. Pod nizko strešico so se senčili zajčki. To je sicer kmetija odprtih vrat, a naletela sva na nič kaj prijaznega možaka, morda zato, ker vrata odprejo le ob sobotah, nedeljah in praznikih ali po dogovoru, midva pa sva tam kolovratila v ponedeljek.

 

 

 

Vrnila sva se h kažipotom in najin Polhov Gradec 1h 30min je kazal v gozd na sprva strm zemljat kolovoz. Sčasoma je iz njegove leve polovice nastala steza, iz desne pa jarek. Ko sva prišla za nekaj metrov na plano, je bila samo še stezica. Po tistem, ko je čez stezo tekel drobcen potoček, je postala skalnata in tudi po njej je tekla voda. Čez slabe četrt ure sva pri mlinčku zavila desno na ozko gozdno cesto. Tudi to je preteklo nekaj drobcenih potočkov, zato je bila vsa razrita. V slabih 10 minutah naju je pripeljala k Jelovčniku (Setnica 10). Markacija in puščica na betonskem gnojišču ob hiši sta kazali navzdol na markirano pot v Polhov Gradec, midva pa sva odšla v nasprotno smer po nemarkirani. Tam sta bili dve možnosti: zgornja (desna) travnata steza je pripeljala le do lesenega stranišča z napisom ŠTRBUNK in narisano veverico, spodnji (levi) krak – blaten kolovoz navzdol v gozd – pa je bil pravi.

 

 

Kolovoz je postal gruščnat in travnat. Čezenj je tekel najprej drobcen potoček, potem pa še potok (del vode je bil speljan po cevi, morda je pitna). Na razcepu sva »po pameti« zavila desno na čedalje bolj mokro in ozko stezico. Odtisi čevljev v blatu so pričali, da v Velikem grabnu nisva bila edina hodca. Hotela sva poiskati še naravno okno ob vznožju Tošča, a četrt ure od Jelovčnika je Jani ugotovil, da greva proti Malemu grabnu, torej nisva na pravi poti. Kljub temu sva nadaljevala, saj kake druge poti nisva našla. Najprej sva hodila po desnem bregu potoka, ko je steze zmanjkalo, po strugi, nato po levem bregu, kjer so izpod zemlje gledale cevi. Prišla sva do jezu in zatem mimo nekaj vodovodnih objektov (ob enem je padal slapič) po dobre pol ure (vsaj pol tega časa sva neuspešno tavala) k Setnici 11c. Žal ni bilo nikogar doma, da bi lahko kaj vprašala, prav tako ne pri 11. Tam sva zavila desno čez lesen most proti hišam 19, 21, 22. Po pol ure sva pod Štirmasom (pojavlja se tudi različica Štirmož) zavila desno s ceste, odprla električnega pastirja za dostop na travnat kolovoz in se po njem spustila v gozd. Zaman sva iskala pot k oknu, zato sva se po skoraj 50 minutah vrnila na cesto, da bi pri 10 minut oddaljenem Štirmasu (Setnica 15) povprašala za pot do Kozjeka. Po kolovozu, ki nama ga je pokazala gospodinja, sva začela še eno tavanje. Trajalo je celo uro, sadu pa ni obrodilo.

Glavni cilj sva sicer dosegla, neuspešno iščoč stranskega pa sva hodila kot mačka okrog vrele kaše. Nazadnje sva se vrnila k že znanemu mostu, kjer se Veliki in Mali graben stakneta v Mačkov graben (kako primerno!), in sestopila v istoimensko dolino. Sprva ozka makadamska cesta se je razširila in postala asfaltna. Čez dobrih 5 minut naju je pripeljala do Mačka (Setnica 13a), po katerem se graben imenuje. Po četrt ure sva mimo odcepa na Gonte (kažipota na 412 m) vkorakala v Polhov Gradec, kjer sva od hiše 75 zagledala (Polhograjsko) Goro, iz katere je štrlela Krevsova skala. Za bližnjim Polhovim Gradcem 78 sva na koncu vasi zavila desno na glavno cesto po mostu čez Mačkov graben in poslej hodila ob Veliki Božni. Tudi na naslednjem križišču čez 20 minut sva zavila desno, tokrat ob Mali Božni, in v minuti zagledala avto.

 

 

 

Zdaj ko sem obudila spomin na ta pohod in je Jani zaradi mojega kolena prisiljen v »samohodstvo«, ga malček sumim, da se bo nekega dne odpravil iskat tisto Toščevo okno.