Lambergova pot

Ko si je Jani izbiral pot za 24. avgust, se je zaradi išiasa odločil za nekaj tako pohlevnega, da sem se mu sklenila prvič po nedavni operaciji kolena spet pridružiti. Bila sem skoraj bolj vznemirjena, kot če bi šla na Triglav – ker sem se neznansko veselila in ker me je precej skrbelo, ali bom že zmogla in ali se mi utegne stanje poslabšati. Saj sem pridno »trenirala« (vsak dan hodila po poteh ob Savi), a le po ravnem.

 

V Begunjah na Gorenjskem sva parkirala (S 46.375429, V 14.199098) nasproti gostilne Avsenik (Pri Jožovcu), v kateri je tudi Avsenikov muzej. Poleg parkirišča je Turistično-informacijski center Begunje, okrog njega pa razlagalne table, ki z zemljevidi in s slikami zanimivih točk predstavljajo  Vaško, Pastirsko in Petrovo pot (po tej sva že hodila) pa tudi Lambergovo, ki sva jo izbrala tokrat. Ogledala sva si tudi razstavo na prostem Begunjski zvonovi. Visoko nad izhodiščem je kukala iz zelenja podružnična cerkev sv. Petra na Gori nad Begunjami.

 

 

 

 

 

Mimo avtobusne postaje in gasilskega doma sva se odpravila proti kažipotom in sledila tistemu za Lambergovo pot grad Kamen, Krpin desno. Pred stanovanjskim blokom sva zavila z asfalta desno na kolovoz. Čez travnik in skozi sadovnjak z jablanami sva se sprehodila do potoka Blatnica, ga prestopila po pokritem mostu, krenila levo ter po slabih 10 minutah prišla h graščini Kacenštajn (Katzenstein), ki ima pestro zgodovino. V 16. stoletju so grad prenovili plemiči Kacijanarji in skupaj s kapelo je bil protestantsko središče (baje je tam deloval tudi Jurij Dalmatin). V 18. stoletju je pod Lambergi, ki so se tja preselili iz gradu Kamen (po njih se imenuje ta pot) dobila današnjo podobo. V 19. stoletju je bila v njej ženska kaznilnica, med drugo svetovno vojno gestapovski zapor za politične zapornike (del stavbe je zato muzej talcev), po osvoboditvi zapor, nato šola za miličnike, zdaj pa je psihiatrična bolnišnica. V graščinskem parku sva si ogledala nekdanji zvon iz župnijske cerkve sv. Urha, ki ga je leta 1923 ulila Kranjska industrijska družba in je 4. maja 1945, ko je Kokrški odred zavzel zapore, zapornikom naznanil osvoboditev, spomenik Sintom, žrtvam nacističnega genocida, in kip Pripornik kiparja Borisa Kalina. Onstran Blatnice sva si ogledala grobišče 457 talcev ter Kalinova kipa Talka in Talec. Skozi drevored sva se povzpela še k Jožamurki, paviljonu s kapelico sv. Jožefa, in senčnici Brezjanki; Jože Plečnik ju je postavil za usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega, ki so vodile žensko kaznilnico. Obe mojstrovini sta še vedno v kaj klavrnem stanju.

 

 

 

 

Pod senčnico sva spet sledila kažipotu Lambergove poti. Na križišču, kjer je desno onkraj mostu pristava, sva zavila levo. Ob Blatnici sva v slabih 10 minutah prikorakala pod nekdanje smučišče Krpin. Leta 1964 ga je zagnalo Telovadno društvo Partizan Begunje, leta 1971 mu je Elan priskrbel sodobnejšo vlečnico, naslednje leto pa je bilo prvo umetno zasneženo smučišče v Jugoslaviji. Leta 1997 so ga zaprli in zaradi zelenih zim so načrti za obnovitev propadli. Na njem so se pasle in »koncertirale« krave – vsaka s svojim zvoncem. Rož skoraj ni bilo, zato so bili še toliko bolj opazni temno rdeči cvetovi, kakršne imajo dresni, le da tako velike še nisem videla. Alenka jo (seveda) pozna: »Gre za vzhodno dresen (Polygonum orientale ali Persicaria orientalis), ki jo pri nas ponekod gojijo na vrtu kot okrasno rastlino in občasno pobegne v naravo. Pogosto s pomočjo človeka, ki vrtne odpadke odloži nekam ob gozdno cesto ali pa kak ptič raznese semena. Sicer ni invazivna, zato izjemno redko naletimo nanjo.« Torej sva imela srečo! Še v tretje sva prestopila Blatnico na desni (levo se gre na trimsko stezo) ter nadaljevala mimo Bifeja Krpin in otroškega igrišča (tam je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zraslo eno prvih Elanovih igrišč v Sloveniji, leta 2021 pa so ga zaradi dotrajanosti obnovili v starem slogu).

Čez parkirišče sva prišla k tabli o Radovljici z okolico ter zavila levo na asfaltno cesto proti gradu Kamen in dolini Draga. Za hišo št. 81 sva nasproti mostu čez Blatnico in razpela zavila desno na kolovoz navzgor v gozd (kažipot grad Kamen, dolina Draga). Na razcepu sva se povzpela po levem kolovozu (enak kažipot). Kakih 20 minut od Krpina sva stopila na rovt Zakopavnik (ledinsko ime namiguje, da je bilo tam nekaj zakopano, in res so pod zemljo odkrili sledove stavb, keramične predmete in še kaj, zato ga nekateri povezujejo z bližnjimi Njivicami). Na drugi strani pri kažipotu sva spet vstopila v gozd, kjer sta naju pričakali pesmi Gregorja Strniše Vrba I in Mateja Kocjančiča Stari hrast, vsaka na »svojem« drevesu. Tabla pri čebeljih panjih na robu gozda naju je posvarila, da čebela lahko tudi piči, dodana pa ji je bila pesem Slavka Podboja Čebelar (Lojze Slak jo je uglasbil za svoj ansambel). Sledilo je še več pesmi, posvečenih posameznim drevesom: ljudska Rasla je jelka do neba, mladinskega pisatelja in slikarja Ivana 
Malavašiča Pod javorjem, ljudska Le sekaj, sekaj smrečico, mojega študijskega kolega Ivana Sivca Cvetijo bele češnje (tudi to so prepevali Slaki), pri dveh klopcah ljudska Lipa zelenela je.

 

Četrt ure nad Zakopavnikom sva se znašla na Njivicah (S 46.38131, V 14.20985) s tablo o arheološkem najdišču (na Malih in Velikih Njivicah so našli ostanke gradišča, keramične predmete, živalske kosti). Neki bor se je ponašal s pesmijo Srečka Kosovela Bori. Ko sva prečkala ozko, a strmo melišče, ob katerem so cvetele 
drobcene zvončice, se nama je odprl pogled na del Begunj. Po 15 minutah se je levo pod skale odcepila stezica, a se je izkazalo, da ne vodi k Hudičevemu gradiču, ki je na maPZS narisan nekje tam. Po daljšem spustu pa sva zgoraj v skalovju le uzrla »gradič« (na maPZS torej narobe, pravilno S 46.38192, V 14.21340). Ta 
utrdba oziroma zazidana kraška jama, dolga 32 m in globoka 4 m, ima še eno ime, Škratov gradič. Vhod so domnevno v 12. stoletju zazidali; verjetno je služila za opazovalnico in zatočišče. Ime izvira iz ljudskega verovanja, da so vanjo z zvijačo zazidali hudiča, ki ni dovolil gradnje gradu Kamen. Po katastru jam je vstop prost, na razlagalni tabli pa piše, da ni dovoljen, zato ne vem, kako naj si razlagam zeleno vrv, ki visi z njega. Zraven je plezališče.

Mimo table in klopce sva v minuti, dveh prišla k jami Zijalki (ima še imeni Zijalka pod Jamarskim vrhom in Grad Jama), dolgi 15 m in globoki 8 m. Tudi z njenega stropa visijo vrvi z vponkami. Vhod je širok kar 16 m in visok 7 m. Verjetno je služila človeku za zavetišče že v mlajši kameni dobi, v bronasti pa zanesljivo, o čemer pričajo najdeni keramični odlomki, žrmlje in uteži za statve. Sledovi ob vhodu nakazujejo, da je bil najbrž vsaj deloma zazidan. Izpred jame sva spet videla Begunje. Zapustila sva jo mimo table o njej in se spustila v nekaj ključih, a se že kmalu spet vzpenjala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prej kot v 10 minutah sva stopila iz gozda pri zgornjem grajskem stolpu in tabli o gradu Kamen iz 12. stoletja. Za Ortenburžani in grofi Celjskimi je leta 1469 postal njegov lastnik Jurij II. Lamberg. Prav Lambergom, ki so tam gospodovali do začetka 19. stoletja, dolguje večino današnje podobe. Slovencem najbolj znan med njimi je vitez Gašper II. (okrog 1463–1915/17), po nekaterih razlagah junak iz ljudske pesmi Pegam in Lambergar. Slovel je kot odličen turnirski dvobojevalec; za njim je ostala knjiga, ki v 87 podobah pripoveduje o njegovih tovrstnih zmagah. Ogledovanje gradu ni bilo ravno postopanje po grajskih sobanah, ampak sva se kar precej vzpenjala in spuščala po stopniščih, med ruševinami in ohranjenimi deli ter po pobočju okrog gradu.

 

Pot sva nadaljevala od table o gradu, sledeč rumenemu kažipotu po precej ravni gruščnati gozdni stezi. Desno pod nama je šumela Begunjščica. Ko sva se začela spuščati, je pot postala koreninasta, posuta s suhimi iglicami in listjem. Čez slabih 10 minut sva pod počitniško hišo št. 144 zavila desno na slabo gozdno cesto (tja je usmerjal kažipot dolina Draga; levo je bil le še kolovoz, kamor je kazala tablica SMUČARSKA SKAKALNICA / KOČA V DRAGI), ki naju je pripeljala k Begunjščici. Tam sva zavila levo na gozdno cesto, ob kateri se je vlekla dolga žičnata ograja vodovarstvenega območja (po maPZS bi morali od počitniške hiše še naprej po gozdu in na gozdno cesto šele više, a kažipoti ne usmerjajo tako). Šla sva mimo čebelnjaka in hiške na levi ter odcepa k vodnemu zajetju, na katero je »opozarjala« tabla, skrita v grmovju. Iz cevi ob poti so ponekod očitno namerno izpuščali vodo, drugod je tekla po ozkih stopničastih betonskih jarkih. Tolikšnega vodovarstve- nega območja še nisva videla.

 

 

Po dobre četrt ure je gozdno cesto prečkal kolovoz, na desnem ovinku sva prestopila potoček in zavila desno na koreninasto stezo. Pripeljala naju je na začetek vadbišča za lokostrelce. Med cesto, od katere je kazal kažipot GOSTIŠČE DRAGA, in stezo je tekel jarek. Zagledala sva tarčo, prislonjeno na drevo, nato pa prvo lokostrelsko točko s številko 21 in sliko sove. Rdeče lesene puščice na količkih so nekatere kazale desno ali na stezo, druge levo proti omenjenemu jarku. Izkazalo se je, da so nekatere tarče v podobi živali (sova, gos, srna, medved, zajca, kozorog …) desno pod potjo, nekatere pa levo onstran jarka. Za številko 31 (srnjak) sva prestopila na erodirano pot, na razcepu zavila desno na ozko koreninasto stezico ter se spustila k Belemu potoku in po brvi čezenj.

 

 

 

Čez slabih 20 minut sva pri lokostrelski točki 36 stopila na plan pod počitniško hišo Begunje na Gorenjskem 142a in se prej kot v 5 minutah spustila v dolino Begunjščice h gostišču Draga (št. 142), ki je bilo pred vojno smučarska koča. Tam sva si ogledala razlagalne table o Lambergovi in o Pastirski poti ter o dolini Draga (draga je manjša dolina, navadno stranska). Planinski kažipoti (689 m) so kazali naprej proti Poljški planini (1.35), planinama Preval (1.50) in Planinca (1.20), Roblekovemu domu (2.50, čez Rožo 3.20) in Begunjščici (Velikemu vrhu, 3.50), torej gre za izhodišče s pestro izbiro poti.

 

 

Pri gostišču sva zavila desno po mostu čez Begunjščico in nadaljevala po slabi asfaltni cesti. Levo se je med pašniki odcepila gozdna cesta, na katero sta kazali tabli Agrarna skupnost KISOVEC in Ledena Trata pašnik in pastirski RANČ. Ob Begunjščici (onstran nje je tekla najina jutranja pot) sva se čez 15 minut ustavila pri gradbišču novega mostu čeznjo, kjer sva na ostankih grajske žage, požgane 4. decembra 1944, našla partizanski plošči, posvečeni Kokrškemu odredu (27. avgusta 1944 je bil tam obnovljen) in relejni kurirski postaji G-14. Kakih 200 m naprej sva se levo ob cesti pomudila na grobišču 161 talcev s spomenikom, kamnitimi prizmami z imeni žrtev (arhitekt Edo Ravnikar) in kipom talca (kipar Boris Kalin). Ob cesti je stala tabla Lambergove poti in na njej je bila tudi pesem Mateja Bora, katere prva kitica je na spomeniku talcem. Tabli so dodali še znano pesem Tam kjer murke cveto, posvečeno s krvjo prepojeni lepi Dragi (besedilo Ferryja Souvana so uglasbili Avseniki).

 

Nadaljevala sva po cesti s pogledom na skalni konici, ki sta bodli iz drevja na levi, zatem pa se je na desni pokazal grad Kamen. Nasproti njega sva se pomudila pri lesenem obelisku v obliki topovske granate (pripisujejo ga Jožetu Plečniku). Posvečen je Štefanu Ermanu, borcu sekcije za zvezo Kokrškega odreda, ki je bil tam ubit 7. novembra 1944. Takoj zatem sva si pri transformatorski postaji ogledala še trikotni kamniti obelisk trinajstim borcem in kurirjem, žrtvam nemške policijske zasede v noči s 27. na 28. januar 1945.

 

 

Dobre pol ure hoda od gostišča Draga sva na križišču z glavno cesto iz Tržiča zavila desno po njej proti Bledu in Lescam ter za žago skrenila levo. V skalovju visoko desno nad cesto sva prepoznala Zijalko. Pri transformatorju nasproti hiše Na trat (št. 126) sva se spet držala levo. Čez 10 minut sva pri kužnem znamenju iz zelenega peračiškega tufa iz leta 1787 pri Starulču (št. 112) zavila desno. Nasproti hiše 108 sva se ustavila pri spominski plošči Rudolfu Gašperinu, ki je tam padel 7. maja 1944. Nato sva zavila levo (kažipot je bil precej stran od križišča, zato nisva bila čisto gotova, kam kaže, pa naju je usmerila prijazna domačinka). Za Jancem (št. 62) na levi sva šla po mostu čez Begunjščico. Od Sv. Urha dobrih 10 minut od kužnega znamenja sva že zagledala vhod v graščinski park.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zdaj sva si lahko ogledala Muzej talcev, saj je bila nedelja (odprt 12.00–16.00, sicer še ob sredah 10.00–14.00 in sobotah 9.00–13.00). V prizidku bolnišnice so ga odprli 8. maja 1960. V tamkajšnjem zaporu se je zvrstilo okrog 11.500 jetnikov; večino so poslali v koncentracijska taborišča, 849 pa so jih postrelili ali pobesili. V desetih ohranjenih zaporniških celicah so na stenah še vidni nekateri napisi in risbe zapornikov, na steni hodnika pred njimi pa so zapisana imena vseh znanih žrtev tega zapora. O tistih hudih časih pričajo pismo, napisano na dan usmrtitve, pretresljive pesmi, kotiček, posvečen zaporniku slikarju Vladimirju Lakoviču, fotografije in zapisi o okupaciji, raznarodovalni politiki, delovanju zapora, odporniškemu gibanju, osvoboditvi, nekaj pa izvemo tudi o povojni rabi stavbe. Človeka potre, a je prav, da vse to vemo. 

 

Sprehodila sva se še po vasi in zavila v lepo urejen vrt nekdanje vile veletrgovca iz Kočevja Ranzingerja (na radovljiški občini ji pravijo Ratzingerjeva vila, njen prvotni lastnik pa je bil reški zdravnik Giorgio Catti) iz leta 1897, zdaj DUB (Društvo upokojencev Begunje) bar (št. 23). Na njej je plošča begunjskim žrtvam vojne.

 

Pot je bila prijetna in zanimiva, moje koleno ji je bilo kos, ves čas pa se mi je motala po glavi misel, da bi se lahko imenovala tudi Pesniška.