Na Šmarno goro po Skaručenski poti

Ko je šel Jani nazadnje sam na Šmarno goro po Skaručenski poti, sem ugotovila, da najinega skupnega vzpona po njej 12. aprila lani nisem popisala. Nič usodnega, a rada imam »pospravljeno«. Takrat sva parkirala pri skaručenskem pokopališču (S 46.151280, V 14.480657). Od njega sva se napotila proti naselju in pri avtobusnem postajališču zavila desno na glavno cesto, pred koncem Skaručne pa desno na makadam. Ta naju je pripeljal na nadvoz čez avtocesto, od koder je bil že lep pogled na Šmarno goro. Na razcepu pred gozdom sva zavila levo, nadaljevala po robu gozda in šla mimo ostankov kamnoloma. Cvetele so podlesne vetrnice in ena sama samcata narcisa. Ob vstopu v gozd sva nepričakovano zagledala markacijo. Potem ko sva pri znamenju z angelčkom in zvončkom željá zavila levo (markacije ni bilo), sva stopala po (traktorskem) kolovozu. Pri naslednjem razcepu je bila markacija nekoliko naprej ob desnem kraku.

 

 

Čez slabih 20 minut naju je na robu gozda čakal kažipot (316 m) levo Povodje-Rašica, s »hrbtom« obrnjen proti nama. Šele zdaj sva stopila na Skaručensko pot, ki priteče iz Povodja, kjer je začel julija Jani sam (nenavadno: kljub imenu se ne začne v Skaručni). Podlesnim vetrnicam so se pridružile vijolice, ob Gračenici, ki sva jo prestopila po brvi, pa so cvetele Janijeve ljubljenke kalužnice. Za manjšim vzponom sva pod daljnovodom prečila travnik in se pri preži vrnila v gozd na sila koreninasto pot. V gozdu naju je presenetil avto in za njim sva prečkala gozdno cesto. Na drugi strani sva nadaljevala po razritem kolovozu. Ta se je kake četrt ure od kažipota pridružil širšemu z leve, ki je bil še slabši, zato so ponekod tik njega že uhodili stezico. Ob naslednjem razcepu sva se ustavila pri še enem znamenju. Ob vznožju drevesa so tičali keramični nabožni okraski, poleg razpela pa je visel azulejo, o katerem takrat nisva vedela ničesar, Jani pa je imel potem srečo, da je naletel na poznavalca.

 

 

 

 

Od znamenja sva nadaljevala po desnem kraku. Pot je nekaj časa tekla po jarku, nato se je razširila in se ločila od njega. V gozdu na desni sta odjeknila dva strela. Poleg neke markacije sta bila napis ŠG in puščica levo; zavila sva tja in se začela vzpenjati. Po maPZS se to območje imenuje Močila. Vrnila sva se na kolovoz. Ko je nekako preminil, sva nadaljevala po stezi levo navzgor. Strmina se je unesla, gozd se je razredčil in postal svetlejši. Po slabe četrt ure naju je rdeča puščica na drevesu usmerila desno v breg. Razleglo se je še 17 strelov, nato sem nehala šteti. So imeli lovci strelske vaje? V 5 minutah sva dosegla prečno Pot svobode, kar je potrjeval tudi dvosmerni kažipot (510 m) Šmarna gora / Pot svobode. Po slednji sva se podala desno. Na tisto stran je bil lep pogled proti Skaručni, Vodicam in Kamniško-Savinjskim Alpam v ozadju, videla sva tudi smledniški grad. Cveteli so koprive, mlečki, gozdne jagode. Streljanja še vedno ni bilo konec.

 

Po kar slikovitem skalnem vzponu in med nekaj rožami sva čez 10 minut prispela k Turkovi kapeli ter h kažipotoma Poti svobode in proti vrhu Šmarne gore. Pri kapeli sva zapustila Skaručensko pot in Pot svobode ter se med mrtvimi koprivami, čemažem in obirskimi sivicami podala proti vrhu po strmi koreninasti stezi, ki so jo nekoliko blažili ključi. Ta odsek po maPZS ni markiran in markacij res ni bilo videti. Iz gozda je odmevalo streljanje kot v kaki bitki – ne pretiravam. Čez čas se je z leve priključila neoznačena pot, na desni sva skozi drevje zagledala Grmado in že sva zaslišala zvonček željá. Na neoznačenem razcepu sva se odločila za desni krak. Slabih 20 minut od Turkove kapele sva za skladovnicami drv prikoračila do igral (zunanjega fitnesa Urške Žolnir na Šmarni gori) in v minuti prispela na (pre)živahni cilj.

 

 

 

Na Šmarki sva bila že precejkrat, zato nisva pričakovala česa novega. No, tokrat sva si pozorneje ogledala relief, ki ga je Glasbena matica posvetila v bližnjem Zavrhu rojenemu Jakobu Aljažu, grobove šmarnogorskih duhovnikov, med njimi Jakoba Prešerna, strica pesnika Franceta Prešerna, ostanke protiturškega tabora s konca 15. stoletja in vodnjak iz leta 1858. Razgled proti Ljubljani je bil prav lep.

 

  

Vrnila sva se po poti prihoda. Ko sva prečkala travnik s prežo, sva pri neki markaciji šele zdaj opazila M, torej tam teče Ljubljanska mladinska pot. V dobri uri sva bila spet pri avtu.