Na Šmarno goro po umetniških potih

Spet me je izdalo koleno, zato bo Jani očitno kar lep čas hribolazil sam. Za 23. julij se je spričo negotove vremenske napovedi zadovoljil s skromnim ciljem – Šmarno goro. V dobršni meri ga je k temu spodbudilo tudi prebiranje mnogo više leteče razprave Matjaža Deržaja Triglav v upodabljajoči umetnosti od prvih začetkov do 1900, ki pa med drugim omenja tudi Panoramo s Šmarne gore Marka Pernharta, ki jo hrani Narodna galerija Slovenije.

 

Deržaj piše: »Marko Pernhart (1824–1871) je enkratna osebnost v zgodovini slovenskega alpskega slikarstva.« Čeprav doma s senčne strani Alp, mislim, da lahko upravičeno dodam, da je sploh prvi pomemben krajinar slovenskega rodu. Tako kot je on oral ledino na področju slikarstva, velja na glasbenem področju za starosto zborovskega poustvarjanja pri nas Matej Hubad (1866–1937). Doma je bil iz Povodja pri Skaručni, torej je bil skoraj sosed Jakoba Aljaža. Res sta prijateljevala in družno gojila ljubezen tako do glasbe kot do gora. Hubadu najbližja je bila seveda Šmarna gora, zato ni čudno, da je leta 1925 nanjo celo markiral pot tako rekoč od svojega doma, danes imenovano Skaručenska. Ta se mi je zdela za mojo »umetniško« spodbujeno turo kot naročena.

 

V Povodju, kjer se pot začne, ni prav dosti mest za parkiranje. Morda je še najprimernejše na začetku dovozne ceste k tamkajšnji ribogojnici, kjer sem pustil avto tudi sam (S 46.139919, V 14.478261). Preden sem se lotil vzpona, sem stopil proti vasi, saj se je 200 m naprej po cesti v prvi hiši na levi (Povodje 3) 28. avgusta 1866 Hubad rodil. Na to opozarja plošča na pročelju hiše, a če človek tega ne ve, je za visoko živo mejo ne more niti opaziti.

 

Vrnil sem se k avtu in nadaljeval proti Šmartnu pod Šmarno goro. Onstran nadvoza čez gorenjsko avtocesto me je pričakal planinski kažipot (321 m), ki je kazal desno v gozd. Stezica tik ob avtocestni ograji  me je v nekaj deset metrih pripeljala na kolovoz in ta na travnik oziroma preseko pod daljnovodom. Z nje sem nazaj uzrl cerkev Roženvenske Matere Božje na Šmarni gori in se čudil, zakaj me pot vodi proč od nje. Ko je čez četrt ure kolovoz naredil levi ovinek in je čezenj ležalo podrto drevo, sem ga zapustil v desno in se malo naprej znašel pred dvoumno markacijo na novem kolovozu. Zdelo se mi je, da puščica kaže v levo, kjer pa je v ščavju grozilo nadležno malinovje. Vseeno sem poskusil v tisto smer in celo naletel na obledelega knafelčka, a je bila pot tako slabo prehodna, da sem obrnil. Prava smer je naprej po kolovozu. Ko je ta na poseki začel zavijati sumljivo desno, sem ga po občutku zapustil v levo in kmalu med drevjem opazil rdeča kažipota (316 m): nazaj Povodje-Rašica, levo Šmarna gora. Tam se mi je z desne pridružila neoznačena potka iz Skaručne.

 

 

 

Močno koreninasta pot je prehajala v bolj mokroten svet, ki pa je bil v tem sušnem poletju prepoznaven predvsem po rastlinstvu. In res, 15 minut od prejšnjega pogleda na uro sem se znašel na bregu kar vodnatega potoka Gračenica. Čezenj me je popeljala brv, onkraj katere se je pot le obrnila v pravo smer in se začela vsaj blago vzpenjati. Tako je razumljivo še enkrat prečkala omenjeno daljnovodno preseko, tokrat z lovsko prežo na obronku gozda. Kmalu zatem me je presenetila gozdna cesta. Pogled na zemljevid mi je razkril, da vodi desno v Zavrh in levo v Šmartno. Vtem me je dohitel možak približno mojih let, poklepetala sva in nadaljevala skupaj. Izkazalo se je, da je iz Utika in da je šmarnogorski mežnar, ki gre pripravit cerkev za mašo. Ko sva čez 10 minut dosegla križišče štirih kolovozov, mi je pojasnil pomen okrašenega razpelca na drevesu med kolovoznima krakoma. Postavil ga je njegov znanec, ki se je malo više prevrnil s traktorjem in nesrečo preživel brez hujših poškodb. Posebne pozornosti vreden se mu je zdel azulejo, ki ga je znanec kupil med njunim skupnim obiskom Fátime.

 

 

 

Nekaj minut naprej je steza zavila bolj korenito levo, na kar je opozorila posebej očitna puščica. Z ovinka se je namreč nadaljevala ožja steza naravnost in širša desno navzdol; obe tako ali drugače pripeljeta v Zavrh. Še ena podobna puščica se je pokazala 5 minut naprej. Ta je kazala desno in naju nekoliko bolj strmo četrt ure od razpela pripeljala na širšo prečno pot. Nad stičiščem je stal kažipot (510 m), ki je kazal levo in desno na pridruženo Pot svobode. Zavila sva desno. S poti se je razkrilo nekaj kratkih razgledov proti Skaručni in Vodicam. Sledil je kakih 15 m dolg strm levi odsek čez skale in korenine, nad katerim naju je pričakala klopca ob tako imenovanem Turkovem znamenju. Legenda pravi, da je kapelico postavil Turek, ki je po enem od vojaških vpadov ostal v Šmartnem in se pokristjanil.

 

 

Mislil sem, da bo moj sopohodnik pri znamenju zavil levo navkreber, a je razložil, da je tista pot prestrma, in sva družno nadaljevala v bolj blagem vzponu naravnost. Vendar le še kakšnih 10 minut. Pri naslednjem kažipotu (brez nadmorske višine) pa je vendarle krenil levo. Toliko sem ga ustavil, da sem mu povedal, da bom sam vztrajal naravnost, ker želim dokončati Skaručensko pot. S pomočjo lesenih »stopnic« sem prestopil električnega pastirja in prečkal prostran travnik pod Sedlom (573 m) med Šmarno goro in Grmado. Z njega se je ponujal lep pogled na nekdanjo Gorjančevo domačijo. V senci hleva na koncu travnika je ležal manjši trop ovac. Čez električnega pastirja so mi spet pomagale »stopnice«. Znašel sem se na Vozni poti ter se po njej mimo Antonove kapele in zvončka želja slabi dve uri nad izhodiščem povzpel na vrh (669 m).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na vrhu ni posedalo prav veliko ljudi, pa še med tistimi, ki so, se ni nihče menil za spominsko ploščo Jakobu Aljažu (1845–1927) na južnem cerkvenem obzidju. Kaj je Aljaž storil za slovensko planinstvo, najbrž vemo vsi, a ta plošča ga ne časti toliko zaradi tega, temveč predvsem zaradi njegovih glasbenih zaslug, in jo je dala postaviti Glasbena matica. Aljaž je rad pel in pel je z lepim tenorjem, zbiral in objavljal je zborovske pesmi, kar precej pa jih je tudi sam uglasbil. Že kot mlad kaplan v Tržiču je prvi prevedel znamenito Sveto noč (danes se poje v prevodu Gregorija Pečjaka). Najbolj je ljubil pesmi Simona Gregorčiča, toda najbolj znana, tako rekoč ponarodela slovenska planinska himna je njegov Oj, Triglav, moj dom. Menda je do smrti mislil, da je njeno besedilo pod psevdonimom Slavin napisal Aleš Ušeničnik, mnogo let kasneje pa se je razkrilo, da je bil to v resici Matija Zemljič.

 

No, mene je, kot rečeno, tokrat na Šmarno goro zvabil Marko Pernhart s svojo Panoramo s Šmarne gore. To so dejansko štiri oljne slike v velikosti 84 × 143 cm. Kdaj točno so nastale, ni znano, jih je pa prvič razstavil novembra 1867. Želel sem jih primerjati z današnjim pogledom z gore. S pogledom proti zahodu ni bilo nič, saj se iz bujnega rastja ni videl niti najvišji Triglav. Na sever se je videlo malo več, a najlepši osrednji del s Kamniško-Savinjskimi Alpami je bil v oblakih. Zato sem si pomagal z najinim arhivom. Pogleda proti jugozahodu in jugovzhodu nimata markantnejših gorskih točk, pač pa nazorno razkrivata, kako skokovito je v zadnjih 150 letih napredovala urbanizacija pokrajine.

 

Vrniti sem se namenil po poti vzpona. Toda pri zvončku želja sem onstran Vozne poti v grmovju zagledal drobno stezico, ki je nisem še nikoli opazil. To je pa že treba preveriti, kam in kako vodi. Spustil sem se strmo po njej in se kmalu staknil z nemarkirano potjo s konca ceste. Za skalnim čokom približno na pol poti proti Turkovemu znamenju sem skrenil levo in 20 minut pod vrhom stopil pred kažipot, kjer sem se zjutraj poslovil od mežnarja. Do avta sem po že znani poti nato potreboval še dobro uro.

 

 

Pred odhodom domov sem stopil še do bližnje Ribogojnice Povodje, saj sem vedel, da stoji tam spomenik Ivanu Franketu (1841–1927). Za njegove pionirske zasluge pri vzreji sladkovodnih rib so mu ga postavile slovenske ribiške organizacije. Vendar je bil to le njegov konjiček, poklic pa slikarstvo. V realističnem slogu je slikal portrete in krajine, a zame najbolj presenetljive so njegove kitajske vedute. Kitajske? V daljno deželo je odpotoval leta 1873 na prigovarjanje in za plačilo padle ruske dvorne dame Aleksandre Žokovske, ki ji je guvernanta ugrabila »prepovedanega« otroka s carjevičem Aleksejem. Izsledil ju je ob jezeru Taj nedaleč od Šanghaja. S pretvezo se je dokopal do dveletnega malčka in se z njim po treh mesecih srečno vrnil v Benetke. Trenutno ribogojnico, staro častitljivih 75 let, sicer obnavljajo, a obratuje, ribam pa z novim najemnikom delajo družbo jeleni.