»Sprehod« po bohinjskem koncu: izvir Bistrice in še kaj

Za 8. december je Jani naredil bolj sprehajalen načrt, katerega glavna cilja sta bila karavla iz časa med svetovnima vojnama in izvir Bistrice. Zaradi bolečin v roki namreč ni mogel držati palice, torej se je odpravil na pot z eno samo, kar ni ravno primerno za kako hujšo strmino. Odpeljala sva se v Bohinjsko Bistrico, nato skozi Savico in Kamnje, na Pôljah pa zavila levo proti Žlanu. Parkirala sva na koncu vasi (S 46.262479, V 13.917524), s petimi hišnimi številkami najmanjše v Bohinju.

 

Južno od Žlana sva pri kažipotu (580 m) Planina Osredki 2h, Orožnova koča 2h 30min, Črna prst 3h 30min zavila desno. Ob levem kraku je bila precej proč od razcepa smerna tablica s puščico levo in enakimi časi; ta pot je narisana na zemljevidih. Po njej sta šla tudi Jani in Tomaž, ko sta se odpravila na Lisec. Jani je tokrat za spremembo izbral desno, čeprav je na maPZS ni, in res kljub kažipotu ni bilo markacij. Začela se je po naporno kamnatem in kar strmem jarku. Ko sva se s pobočja ozrla nazaj proti Žlanu, so se v daljavi pokazali Julijci s Triglavom, a zaradi megle žal ne v najlepši podobi. Na neoznačenem razcepu po slabih 20 minutah sva se odločila za nekoliko širši levi krak in nadaljevala po jarku. Med kamni in skalami je stala ali celo mezela voda, a zaradi kamnitih tal vsaj ni bilo blata. Više ko sva šla, več je bilo mahu po skalah in trave po tleh.

 

 

Manj kot 10 minut nad razcepom sva zagledala prvo markacijo, saj je z leve pritekla označena pot. Jarek s kolovozom je zavil desno navzgor, midva pa sva ga zapustila in sledila markacijam naravnost naprej. Na razcepu takoj zatem sva po levem kraku stopila v ožji jarek s koreninastim dnom. Dalje je bila pot bolj skalnata. Sledil je četverni razcep brez kake oznake; držala sva se levo in odločitev nama je čez čas potrdila rdeča črta na kamnu na tleh. Po dobrih 5 minutah sva stopila na gozdno cesto, ki se je tam končala. Z nje sva se takoj spustila levo na kolovoz, pri škarpici zavila desno z njega in takoj prispela k razvalini – nekdanji jugoslovanski karavli (S 46.25512, V 13.91773). Na nekaterih zemljevidih je še vedno označena kot lovska koča, saj so stavbo po vojni prevzeli lovci. Poleg ruševin sva videla vodovodne cevi, ogrodja postelj in nekaj drugih ostankov. To je bila s približno 750 m najvišja točka najinega pohoda. Še pomembneje pa je bilo, da si je Jani potešil radovednost, kakšna je podrtija, ki jo je med sestopanjem z Lisca Tomaž opazil med drevjem.

 

 

Ko sva se vračala k prvi opaženi markaciji, sva pod cesto opazila teloh, ki je »mislil«, da je že pomlad. Od tam, kjer sva gor grede zapustila kolovoz, sva poslej sledila markacijam. Nadležno koreninasta in kamnita stezica, zasuta z vlažnim odpadlim listjem, se je vztrajno spuščala. Med drevjem na desni sva že videla travnik na Reparju. Zavila sva desno na prečno stezico in tako spet zapustila označeno pot (na kamnu na tleh je bila sicer narisana rdeča lomljena črta, ki je usmerjala levo, a imela sva drug načrt: izvir Bistrice). Prestopila sva potoček in takoj pri preži krenila desno po gozdni cesti. Rahlo sva se vzpenjala po robu travnika na Reparju. Ob cesti so bile belo-rumene markacije bohinjske pohodniške poti 5 (ne 6 kot na karti pohodniških poti po Bohinju). Če sva se ozrla, sva videla Studor in Pokljuko in na slednji prepoznala planino Zajamniki.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pol ure od karavle sva šla mimo hiše na desni in približno nasproti odcepa k njej je v levo vodil dovoz k drugim hišam, zaprt z videonadzorovano zapornico. Nadaljevala sva med obema odcepoma po kolovozu. Ob robu gozda onkraj travnika na desni je stala preža. Kolovoz se je zožil v stezo med pašniškima ograjama, na koncu pa sva se 
čez travnik spustila proti gozdu. Pri kažipotih s številko poti 5 nazaj Bohinjska Bistrica, naprej Izvir Bistrice sva zavila levo v gozd in že zaslišala šumenje potoka. Spust po koreninasti stezici je bil ponekod zelo strm in zaradi vlažnosti nevaren za zdrs. Po gozdu so ležala drevesa, tudi prav mogočna in lepa, a so žalostno propadala. Čez dobre pol ure sva pri veliki skali sledila kažipotu Izvir Bistrice desno (nazaj Bohinjska Bistrica čez Dobravo). Skozi drevje sva že nekaj časa videla potok in čez 5 minut sva bila že pri njem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mali in Veliki slap sta naju kar navdušila. Slednji pada čez jez, zgrajen za elektrarno, ki je proizvajala elektriko, potrebno za vrtanje bohinjskega predora, odprtega 31. maja 1904. Danes potok napaja vodovod za Bohinjsko Bistrico; desno od Velikega slapu je vodonosnik Bistrica. Prav do izvira se nisva povzpela, ker se nama je »pot« zdela pretežavna. Ker je bilo v slikoviti strugi preveč vode, da bi kar po njej prestopila od Velikega slapa mimo Malega do klopce na drugi strani, sva se vrnila h kažipotoma, od tam pa nad strugo sledila markacijam. Prej kot v 10 minutah sva prišla k dolgemu kovinskemu mostu, a čeprav je bil videti trden, so mu dodali svarilni napis PREHOD NA LASTNO ODGOVORNOST. Kolovoz na drugi strani naju je v desno pripeljal h klopci, od koder je bil tudi lep pogled na oba slapa. Nato sva se povzpela še »nadstropje« više, kjer sva z vrha skale na desni lahko videla pravcata vrata, skozi katera je bruhal Mali slap.

 

 

Vrnila sva se na kolovoz in se spustila mimo mostu, po katerem sva prej prečkala Bistrico (tudi na tej strani je bila opozorilna tabla). Kolovoz ima verjetno vlogo tako imenovane servisne ceste, saj je treba vzdrževati že omenjeni vodonosnik Bistrica in še vodonosnik Bohinjska Bistrica malo niže. Po stenah desno od poti je mezela ali celo tekla voda, da je nastalo nekaj prito(č)kov Bistrice, šla pa sva tudi mimo majhnega »jezera«. Vse je bilo oblečeno v mah: skale, kamni, drevesa, štori, korenine, celo po tleh razmetane veje. Nato se je začel kolovoz vzpenjati in oddaljevati od Bistrice. Nekoliko se je izboljšal, a iz njega je še vedno tu in tam štrlela kaka skala.

 

 

Dobre četrt ure nad drugim vodonosnikom je bilo konec vzpona, nato sva se izmenično spuščala in vzpenjala, včasih je šlo tudi po ravnem. Med drevjem so se prikazovali sončni Julijci. Pod potjo je tekel potoček, kmalu zatem pa še dva kar čeznjo. Krajši odsek je bil tlakovan s kamni, najbrž zaradi mokrote in blata. Čez 20 minut sva pri kažipotih zavila levo na gozdno cesto proti Bohinjski Bistrici, a pot 5 se je že po nekaj metrih spustila v levo, midva pa sva ostala na cesti. Tudi poslej je voda še večkrat tekla čeznjo. Levo od desnega ovinka, kjer se je cesta spustila, je ob gozdu stala preža. Zatem je čez cestišče tekel kar pošten potok – le kako je s prevoznostjo, kadar je vode veliko?

 

 

Cesta se je spuščala ob pašniku in dobrih 10 minut od zadnjih kažipotov poti 5 sva pri planinskih (570 m) desno Orožnova koča 2h 10min, Črna prst 3h 25min, levo Bohinjska Bistrica 20min za slednjim zavila s ceste k trem pašniškim objektom na Širokem lazu. Na leseni hiški je bila razlagalna tabla o 1. planinskem polku Kraljevine Jugoslavije. En njegov bataljon je bil nameščen na Bohinjski Beli in avgusta 1931 se je ena njegovih čet utaborila na Rebru, kjer so se odtlej vojaki urili vsako leto do 1934. Na pašniški ograji je bila belo-rumena markacija še ene pohodniške poti. Pašnik je bil precej mokroten. Na razcepu sva pri planinskemu kažipotu (570 m) levo Bohinjska Bistrica 15min zakoračila po desnem travnatem kolovozu čez Rebro (rumenega kažipota ni bilo, le markacija).

 

 

Čez kakih 10 minut sva se ustavila pri vojaškem pokopališču iz prve svetovne vojne. Na spomeniku iz leta 1995, ko so pokopališče obnovili, je napis UMRLIM VOJAKOM / I. SVETOVNE VOJNE / V LETIH / 1915 – 1917. Ob najinem obisku so bili tam venci iz Poljske, Madžarske in Slovenije. Pokopališče – kulturni spomenik, za katerega skrbi naša država – je lepo urejeno (le k prevodom na razlagalni tabli bi imela nekaj pripomb, na primer CEMENTERY OF THE FIRST VORLD WAR, SOLDATENFRIEDHOR). Vsakemu od 285 vojakov vseh narodnosti tedanje monarhije (med njimi je bilo tudi devet ruskih ujetnikov), umrlih v dveh bohinjskobistriških vojaških bolnišnicah, so postavili lesen križ s kovinsko ploščico, na kateri sta poleg vojakovega imena še podatek o vojaški enoti in datum smrti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od pokopališča sva se spustila v Bohinjsko Bistrico, po dobrih 5 minutah pristala na asfaltu pri Jelovški cesti 12 in Pr Korošc (Jelovška cesta 8) zavila levo nanjo. Malo sva se še sprehodila po naselju, si ogledala nekaj spomenikov in drugih zanimivosti, sprehod pa končala pri Zoisovem gradu (Grajska ulica 14). Tega je po smrti zadnjega člana fužinarske rodbine Locatelli, ki ga je zgradila v 17. stoletju, kupil Michelangelo Zois, od njega pa sin Žiga, ne le poslovnež, ampak tudi mecen slovenskih razsvetljencev in navdušenec za naravoslovje, posebno mineralogijo. Ta je dal v malem parku nasproti gradu postaviti stolpno uro, da so fužinarji vedeli, kdaj morajo na delo. Danes je poslopje, v katerem so v tistem času stanovali rudarski nadzorniki, močno preurejeno ter spremenjeno v restavracijo in picerijo.

 

Od gradu sva se odpravila po mostu čez Bistrico in levo na Zoisovo ulico. Spet sva se znašla na pohodniški poti in tudi na krožni daljinski pohodni poti Juliana Trail (le zakaj mora imeti ta slovenska pot, ki je zgolj delček teče po slabo poseljenem obmejnem italijanskem območju, (samo) angleško ime?). Ob še vedno asfaltni cesti sta se pojavljali obe markaciji. Zdaj sva hodila po Dobravi. Po slabih 10 minutah sva pri rumenih kažipotih nazaj Bohinjska Bistrica, desno Stara Fužina (oboje 7. etapa Julijane), levo Izvir Bistrice 5 zavila desno na makadamsko cesto. Izkazalo se je, da sva še vedno na Zoisovi ulici; lesena hiška s klimatsko napravo je imela hišno številko 50. Cesta je tekla med travniki, tu in tam sva z nje videla še kako hišo, na levi pa koničasti Lisec. Na naslednjem razcepu s kažipoti sva zavila levo, še vedno proti Stari Fužini, desno pa je tekla dovozna cesta k bližnji kmetiji. Pod cesto je šumel potoček. Šla sva še mimo nekaj hiš(k) in čebelnjaka ter pašnikov z ovcami in kozami.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez 20 minut naju je presenetil asfalt, a se je končal že na klancu s klopco pod vrhom Dobrave, kjer je bil Julijanin žig, pritrjen na skalo z napisoma B.B. (nazaj) in Polje (naprej). Razveselil naju je lep pogled na Triglav. Na križišču čez 10 minut sva prečkala nekoliko boljšo gozdno cesto in na drugi strani stopila na kolovoz. Na maPZS je to točka Žlan – vzhod in res sva kmalu zagledala vasico. Levo pod kolovozom je tekel potok. Spustila sva se skozi pas gozda in spet nadaljevala med travniki. Po travnatem kolovozu, ki so ga ponekod kazili kosi razdrobljenega asfalta, sva prispela v Žlan. Kažipot Stara Fužina je kazal desno navzdol na cesto, midva pa sva dobrih 10 minut od križišča zakoračila levo med hiše. Mimo številk 4 in 5 sva prišla do konca asfaltne ceste in že zagledala avto.

 

Preden sva se odpeljala domov, sva se namenila še k smučarskim skakalnicam zahodno od vasi. Zapeljala sva se nazaj do krajevne table Žlan, kjer sva sledila kažipotoma za skakalnice in zip line ostro levo na makadamsko cesto. Ta naju je pripeljala k skakalnicam (S 46.263389, V 13.912346). Prva, Hanssenova, je bila tam že v prvi polovici prejšnjega stoletja. Leta 1927 je Zimsko-športna zveza Kraljevine SHS povabila inženirja Thorleifa Tunolda Hanssena iz Norveške, zibelke smučarskih skokov, za trenerja državne reprezentance, ki se je pripravljala na olimpijske igre v St. Moritzu. Po dobro opravljenem delu ga je naslednjo leto zaprosila še za pomoč pri gradnji nove skakalnice v Bohinju. 50-metrska po njegovih načrtih je bila v grobem zgrajena še pred koncem leta, a se je po preizkusih izkazala za neprimerno. Sledili so popravki in zima s premalo snega, tako da je ognjeni krst dočakala šele konec februarja 1931. Tekma je bila mednarodna, zmagal pa je novi reprezentančni trener Sigmund Guttormsen, prav tako Norvežan. Najboljši Jugoslovan je bil s 36 m dolgim skokom Bogo Šramel na 4. mestu. Tri leta kasneje je Guttormsen pristal pri rekordni dolžini 53 m. Skakalnico je kot edina ženska preizkusila tudi komaj 16-letna Žlanka Agata Stele, po domače Spodčeva Anica, ki je kar v krilu skočila 26 m daleč. Danes je od skakalnice viden samo še del doskočišča (skrajno levo). Ob njem pa so štiri manjše skakalnice s plastično podlago.